'Pot do večjega razumevanja in manjše stigmatiziranosti duševnih težav je še dolga'

Poleg tesnobe in panike je bil prisoten brezup. Tudi strah. Bila sem prestrašena. Strah pred resno boleznijo, pred smrtjo. Strah pred paniko, prihodnostjo, smrtjo meni ljubih ljudi, strah pred zdravniki, razgovori za službo, šefi. Strah pred strahom. Strah pred vsem. Tako svoje začetke spopadanja z duševno stisko opisuje danes 36-letna Medeja Bajec Hrabar. Začelo se je pri 29 letih. "Verjetno se je sicer začelo že prej, a s pojavom paničnih napadov sem ugotovila, da nekaj ni v redu, da nekaj ne 'štima'." 

Pravi, da je težko opisati ta strah, ki ohromi, ki te prepriča v to, da se bo zgodilo nekaj groznega. 

Gre za strah, za občutke, ki pridejo sami od sebe, brez opozorila ali povoda. In ravno zaradi tega vseprisotnega strahu in preganjavic, ki ne želijo iti stran, ki ne umolknejo, se ljudje počutijo nemočne. Medeja je najprej varno zatočišče glede svojih duševnih stisk našla v družini. Govorila je s partnerjem in mamo. Nato je obiskala osebno zdravnico, nekaj mesecev kasneje tudi psihiatrinjo. 

Soočanje z duševno stisko je težko, zato oseba potrebuje veliko poguma in zaupanja

Kaja Strniša, terapevtka, ki vodi center Brst psihologije, pravi, da se ljudje večinoma sami obrnejo po pomoč, včasih jih kontaktirajo tudi prijatelji in svojci. "Seveda pa se mora človek na koncu za obisk odločiti sam, prostovoljno." Pravi, da lahko s pomočjo strokovnjaka hitreje najdemo pravo pot in se na učinkovit način rešimo tistega, kar nas obremenjuje. Strniša pojasni, da večinoma delajo z osebami od 15. leta starosti dalje, se pravi z mladostniki, pa tudi s študenti, in pogosto se nanje obračajo tudi osebe do 40. leta starosti. Soočanje z duševno stisko je težko, zato potrebuje oseba veliko poguma in zaupanja, da lahko govori o stvareh, ki jih doživlja. Ko spregovorimo o svojih težavah, nam to lahko pomaga, da najdemo načine, poti in ideje, kako se z njimi soočiti. 

Medeja pravi, da je bil občutek, ko je govorila o stiskah, zanjo osvobajajoč. "Bilo je tudi težko, ampak občutek, da lahko spregovoriš o tem brez zadržkov, olajša. Človek se počuti vsaj deset kilogramov lažji, ko s sebe vrže nekaj, kar je potihoma, na skrivaj želel odpraviti sam, ali pa je upal, da bo to samo od sebe izzvenelo." Predvsem pa se človek počuti dobro, ker ve, da se bodo stvari začele spreminjati in da bo počasi morda spet vesel in nasmejan. Pot do okrevanja ni bila lahka, "vendar je bila izpolnjujoča". "Ko se začneš vleči iz močvare, imaš res občutek, da je mogoče vse. Da, če ti je to uspelo, ti lahko še marsikaj, če ne celo vse."

Stigma povzroči, da se ljudje počutijo krive glede nečesa, nad čemer nimajo nadzora

Stigma obenem zadržuje ljudi, da bi pravočasno poiskali pomoč, opozarja strokovnjakinja Strniša. Pri ljudeh, ki so že tako v stiski, stigma povzroči še dodatno obremenjenost in bolečino. Ljudi pogosto skrbi, da jih bodo drugi obsojali, da ne bodo sprejeti, da bodo zasmehovani, da bodo videti šibki. "Zato lahko dobijo občutek, da je obisk strokovanjaka znak njihove šibkosti," poudarja Strniša. Dobro je, so enotni strokovnjaki, da izobrazimo sebe in druge glede stanja oziroma stiske, v kateri smo se znašli. 

"Obsojanje drugih skoraj vedno izvira iz pomanjkljive informiranosti. Zato sta pridobivanje strokovnih informacij in nabiranje znanja ključnega pomena za preseganje stigme." Strniša opaža, da sta v nekaterih okoljih še vedno prisotna precejšnja stigmatiziranost in obsojanje posameznika, ki se sooča s določeno duševno stisko. "Ko se nekdo sooča s težavami s fizičnim zdravjem, se nam smili, ko pa se nekdo sooča s težavami z duševnim zdravjem, je kriv sam. Ne razumemo in niti ne skušamo razumeti." Toda vidi, da se v zadnjih letih zadeve premikajo na boljše, saj se o duševnem zdravju več govori tako v medijih kot tudi v izobraževalnem sistemu.

Pot do večjega razumevanja, odprtosti in manjše stigmatiziranosti pa je še vseeno dolga, ugotavlja. "Tudi na državni ravni je področje duševnega zdravja še vedno zelo neurejeno in podhranjeno." Opaža, da ljudje na splošno precej hitro sodimo in obsojamo. Na podlagi lastnih prepričanj, pogledov in doživljanj sklepamo o življenjih drugih, ne da bi se zares trudili razumeti sočloveka in njegovo stanje. "Na svet gledamo skozi svoja očala in se svojih mnenj in prepričanj trdno držimo, očal pa nikakor ne želimo zamenjati z drugimi."

"Tako med sabo kopljemo prepade, namesto da bi gradili mostove." Obsojanje je mentalno preprostejši proces od razumevanja, saj slednje zahteva globoko razmišljanje, odprtost, potrpežljivost, sočutje in učenje, dodaja. 

Če pričakujemo, da bo družba do nas takšna, kot želimo, da je, smo lahko hitro razočarani, ker se svet za nas ne bo spremenil, niti se ne more spremeniti, pravi Medeja. Strinja se, da je o duševnih stiskah težko govoriti zaradi strahu, da bi bili v očeh drugih videti šibki. "Zaradi sramu, da smo nesposobni in nemočni. Ker je lepše govoriti o lepih stvareh." Toda dobro se je odpreti, ker se tako olajšaš. Medeja je, ko je bilo najhujše mimo, svojo stisko obrnila v nekaj dobrega. Pričela je pisati blog in se ukvarjati z jogo. "Da se preboleti, da se preživeti in da se zelo dobro živeti. Tudi s tesnobo."

Medejo je po obisku zdravnice, ki je izključila vse fizične bolezni, čakalo nekaj mesecev agonije. Vedela je, da je fizično z njo vse v redu, a simptomi, slabo počutje in panika so bili še vedno prisotni. "Na določeni točki sem objokana obležala za dober teden dni. Ni in ni šlo. Nič ni šlo. Razen joka. Po tem tednu sem z urgentno napotnico odšla k psihiatrinji." Opisala je, da se ji pred diagnozo generalizirane tesnobe s paničnimi motnjami niti sanjalo ni, kaj se ji dogaja. Resda je bila že kot otrok in kasneje tudi kot najstnica čustvena, "v čustvovanju sem bila morda malo ekscentrična, pretirano občutljiva", vendar se takrat tem znakom ni preveč posvečala. "Nisem se posebej ukvarjala s tem, tudi starši se niso ukvarjali s tem, ker se temu niti ni posvečalo toliko pozornosti, kot se je morda danes."

V šolah je prva otrokova zaupna oseba razrednik, druga pa svetovalna služba

V izobraževalnih ustanovah delujejo različne strokovne službe, ki pomagajo otrokom in mladostnikom, da spregovorijo o stiskah in s pomočjo strokovnjaka tudi premagajo določene težave. Marina Vidmar, psihologinja, ki opravlja svetovalno službo na Osnovni šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, pravi, da se za strokovni posvet odloči takrat, ko otrokova težava, v tem primeru čustvena stiska, presega njegove zmožnosti obvladovanja in prilagajanja ter pomembno vpliva na njegovo vsakdanje funkcioniranje na temeljnih življenjskih področjih – v šoli ter v družinskih in vrstniških odnosih, ko vpliva na prehranjevanje, spanje in podobno. Običajno otroka k temu spodbudijo starši, ki ga najbolje poznajo in opažajo spremembe. 

Vidmarjeva poudarja, da je duševne stiske pri otrocih najboljše reševati v konstruktivnem sodelovanju med otrokom, starši, učitelji in šolsko svetovalno službo.

Če težava presega zmožnosti reševanja svetovalne službe, starše usmerijo v zdravstvene ustanove, kot so centri za duševno zdravje v zdravstvenih domovih ter svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, po potrebi vključijo tudi center za socialno delo. Starše lahko socialni delavci usmerijo tudi k nevladnim organizacijam in zasebnim svetovalnicam, ki so specializirane za obravnavo določene problematike. "Otroci se v stiski lahko obrnejo tudi na zaupni TOM telefon, na spletno svetovalnico #Tosemjaz ali na Unicefove varne točke," doda Vidmarjeva. 

Otroci so glede duševnih stisk zelo dojemljivi

Strokovnjakinja pravi, da pri otrocih opažajo, da se "presenetljivo dojemljivo in sočutno odzovejo na čustvene ali vedenjske posebnosti vrstnikov", saj so z njimi posebej sočutni in jim želijo pomagati. Otroci tudi zaznajo, kdaj je vrstnik v stiski in kdaj neke skrivnosti ne smejo zadržati zase, ampak jo morajo zaupati odraslim. "Tako se nam na primer v šoli zgodi, da otrok zaupa učiteljici, da sošolca doma tepejo, da sošolčev oče prekomerno pije in takrat postane nasilen ali pa da se sošolka reže in govori, da bi rada umrla."

Izobraževanje o duševnih stiskah se začne že v osnovni šoli. Tam na razrednih urah spregovorijo o določenih temah, kot so sprejemanje različnosti, posebne potrebe in invalidnost, v višjih razredih pa tudi o duševnem zdravju in duševnih stiskah. "Otroke je treba podučiti o tem, kaj je duševno zdravje in kako zanj skrbimo, kaj so duševne motnje in bolezni, katere so najpogostejše, kako se kažejo in kam se lahko obrnemo po pomoč."  V osnovni šoli se psihologi najpogosteje srečujejo z učnimi težavami zaradi pomanjkanja učne motivacije, s težavami na področju pozornosti in koncentracije ter branja in pisanja in z govorno-jezikovnimi motnjami. Opažajo tudi motnje pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez nje, čustvene težave, denimo tesnobo, in vedenjske težave, na primer agresivno vedenje. 

"Nekateri se srečujejo s prehodnimi čustvenimi stiskami, ki so povezane s stresnimi dogodki v družini, na primer ločitvijo staršev, nasiljem v družini, smrtjo v družini." V času epidemije pa opažajo porast omenjenih stisk. V času izobraževanja na daljavo so bili učenci prikrajšani za številne varovalne oz. pozitivne izkušnje, ki jih sicer dnevno doživljajo v šoli, še bolj pa je bilo to očitno ob vrnitvi v šole. 

Otroci, mladostniki, študentje in odrasli naj o svojih stiskah spregovorijo z ljudmi, ki jim zaupajo

Ne samo otroci in mladostniki, tudi študentje se z različnimi težavami zatekajo po pomoč k strokovnjakom. Mateja Okanović, specialistka klinične psihologije, ki deluje v Zdravstvenem domu za študente Univerze v Ljubljani, opaža, da študentje v obravnavo najpogosteje pridejo zaradi težav z generalizirano anksioznostjo, socialno anksioznostjo, strahu pred izpitnimi situacijami ter posledičnim odlaganjem in prelaganjem izpitov. Pogosti so tudi panični napadi, redke niso niti težave zaradi obsesivno-kompulzivne motnje. Prav tako pogosto navajajo, da trpijo, zaradi nihanja razpoloženja ali depresivnega razpoloženja, kar nekaj pa jih poišče pomoč zaradi motenj pozornosti in koncentracije ter težav s samim usvajanjem študijske snovi.

Med epidemijo pa opažajo, da so študentje navajali še težave, povezane z ukrepi – osamljenost, otopelost, naveličanost, strah in skrb za prihodnost, motnje pozornosti in koncentracije, izostanek zaslužka zaradi izgube študentskega dela in s tem povezana ponovna odvisnost od staršev, finančna nestabilnost in tudi vrnitev v domače, konfliktne družinske razmere zaradi zaprtja študentskih domov. 

Tudi ona se strinja, da je dobro, da o svojih stiskah in težavah spregovorimo z ljudmi, ki jim zaupamo. Pravi, da je stigma družbeni problem in jo je tako treba tudi obravnavati. 

Okanovićeva opaža, da nekatere duševne težave, kot so motnje hranjenja, odvisnosti, psihotične motnje, samomorilnost, še vedno vzbujajo nelagodje in strah v ljudeh. "Takšne težave se mnogokrat zdijo prevelike, nerešljive, in ljudje se od tega umaknejo, tega nočejo prepoznati, ker ne vedo, kako naj ravnajo. Še vedno pa v družbi v precejšnji meri velja za znak šibkosti, če človek prizna, da ima težave, in si poišče pomoč. Dokler o tem molči, pa kot da problema v resnici ni." Čeprav je ravno nasprotno. Ko si priznamo, da imamo problem, in smo pripravljeni aktivno iskati rešitve, smo veliko bližje temu, da problem postane manjši in rešljiv. 

Pri študentih opaža veliko razumevanja in odprtosti, pripravljeni so poiskati pomoč in se obiska psihologa večinoma ne sramujejo več tako kot v preteklosti, nekateri so na svojo psihoterapevtsko obravnavo prav ponosni in o tem odkrito povedo drugim, nekateri pa to še vedno prikrivajo pred prijatelji in družino, saj se bojijo obsojanja. 

Vsem tistim, ki se soočate s stiskami, ki se želite pogovoriti in odkrito govoriti Medeja sporoča, da kar pogumno. "Ko je težko, ko ne gre, ko je cmok v grlu tako velik, da duši, in misliš, da nikoli ne bo šlo, se spomni, da nisi prvič v položaju, za katerega misliš, da ga ne zmoreš prenesti. Ko se soočiš s stisko, imaš občutek, da je močnejša od tebe in da ne bo šlo. A to ni res, ker si v preteklosti gotovo že kdaj to rekel in je potem šlo." Pomembno je poiskati in si dovoliti sprejeti pomoč, pravi, ne smemo pa težav ignorirati: "Ne bodi grob do sebe, bodi dober in prizanesljiv ter ravnaj s seboj, kot bi ravnal z nekom, ki ga imaš rad in mu želiš dobro."