dolenjska

Muzej zaporov na Dobu: Od nunčakov do skrivne sobe Silva Pluta

25.12.2019 | 12:00 | Boris Blaić

Leon Lobe je na Dobu pedagog in skrbnik muzejske zbirke, bil pa je tudi glavni urednik zbornika o 60 letih delovanja zavoda.

V zaporniških delavnicah so vrsto let izdelovali pohištvo priznanega oblikovalca Nika Kralja.

V zbirki so razstavljene tudi vse uniforme paznikov in obsojencev.

Zapor je nevaren kraj.

Predmeti, ki so jih našli v skrivni sobi Silva Pluta.

Mobilni telefoni so prepovedani, zato se zaporniki zalo potrudijo, da jih skrijejo.

Slovenska vas - Le kdo ne pozna znamenitega lesenega stola Rex, ki ga je leta 1952 zasnoval oblikovalec Niko Kralj? Le malo ljudi pa ve, da so te stole in številne druge Kraljeve kose, od zibelk do šolskega pohištva, vrsto let izdelovali tudi v industrijskem obratu našega največjega zapora Dob v Slovenski vasi.

Čeprav so večino teh izdelkov izvozili in je zapor z njimi dolgo časa lepo služil, so lesnopredelovalni obrat leta 1978 zaprli. Razlog za to je bil predvsem veliki upor zapornikov leta 1974. Ta je izbruhnil po tistem, ko je vodja izmene paznikov tik pred pomembno tekmo svetovnega prvenstva v košarki skladno s hišnim redom ob 22. uri izklopil luči in z njimi tudi televizorje. Razmere so bile v resnici napete že prej. V zaporu so takrat namreč potekala prenovitvena dela, zaradi katerih so morali zapornike premeščati in združevati, tako da je bila v sobah še večja gneča kot sicer. Iz iskre, ki je preskočila, ko so ugasnili televizorji, se je razplamtel požar, ki je hitro prerasel v resen upor. Obsojenci so zasedli velik del zapora in pri tem zajeli tudi več paznikov. Po treh dneh je red vzpostavila šele specialna enota miličnikov, a zaradi groženj, da bodo v zrak pognali skladišče nevarnih in vnetljivih snovi, ki so jih uporabljali pri proizvodnji pohištva, so se odgovorni kmalu po zadušitvi upora odločili, da lesni obrat zaprejo in se namesto tega raje posvetijo izdelavi gasilske opreme.

To je le ena izmed zgodb, s katerimi nam ob obisku pred kratkim odprte muzejske zbirke na Dobu postreže Leon Lobe. V Zavodu za prestajanje zapornih kazni Dob pri Mirni je zaposlen kot pedagog, pred tem pa je bil več let tudi pravosodni policist. Ko se je pred kakimi desetimi leti lotil pisanja diplomske naloge, je ugotovil, da o zgodovini zapora ni znanega dejansko nič, zato je začel sistematično preučevati arhivsko gradivo in zbirati predmete, ki so tako ali drugače povezani z življenjem v zaporu. Rodila se je ideja o zborniku in muzejski zbirki, ki je pri takratnem vodstvu zapora padla na plodna tla. Imenovana je bila projektna skupina in po letih dela se na Dobu danes lahko pohvalijo s preglednim zbornikom o prvih 60 letih delovanja zavoda in z izjemno zanimivo muzejsko zbirko.

V njej hranijo predmete, ki bi jih težko našli kjer koli drugje. Tu so na primer pripomočki za vlamljanje in lomljenje ključavnic pa orodje za krivljenje rešetk, periskop, rokavice za plezanje preko rezilne žice in velik kozarec za vlaganje, do roba napolnjen s poprom, s katerim bi bilo med begom zlahka onesposobiti paznika. Pa seveda cel kup nožev in bodal, ki govorijo o tem, da je zapor kljub stalni prisotnosti pravosodnih policistov še vedno precej nevaren kraj. O tem, da je možnost upora vedno prisotna, pripovedujejo zaseženi pendreki in frače, pa nunčaki in bokserji, ki so jih zaporniki izdelali iz kosov, ki so jih pretihotapili iz delavnic, v katerih so delali čez dan. Nekdo si je izdelal celo šuriken, kakršnega poznamo iz filmov o japonskih nindžah, spet drugi je razmišljal bolj konvencionalno in je izdelal imitacijo pištole, ki sicer ni mogla streljati, je bila pa dovolj dobra za zastraševanje.

Številni predmeti pripovedujejo tudi o neizmerni iznajdljivosti zapornikov in njihovi želji, da si nekako popestrijo puste zaporniške dni. Na primer pripomočki za skrivanje mobilnih telefonov in kartic z modemi, ki so v zaporu prepovedani. Tako je nekdo telefon v zapor dobil v tetrapaku za mleko, drugi pa v originalno zaprti ribji konzervi. Ko so telefoni prišli do zapornikov, so jih ti skrivali v izdolbenih kosih pohištva, likalnikih in celo v steklenički s parfumom. Med zaseženimi predmeti najdemo tudi improvizirane slušalke za poslušanje radia pa strojček za tetoviranje, različne luči, pripomočke za igre na srečo, dolžniško knjižico in še marsikaj drugega.

V taki zbirki seveda ne gre niti brez zaseženih drog in pripomočkov za njihovo uživanje, številni predmeti pa pripovedujejo še precej bolj mračne zgodbe. Poleg vrvi, pasov in žiletk, s katerimi so si obupani zaporniki poskušali vzeti življenje, nemalo jih je v tem tudi uspelo, pozornost zbudijo improviziran nagrobni križ, vrv in nekaj drugih predmetov, ki so jih pazniki našli v obzidanem prostoru na podstrešju mizarske delavnice. Zlovešči prostor je pripravil znani morilec Silvo Plut, tja pa naj bi z namenom, da ga umori, nameraval zvabiti enega izmed sojetnikov.

V zbirki je posebno mesto namenjeno tudi vlogi zapora med osamosvojitveno vojno, ko so na Dob namestili kakih 500 vojnih ujetnikov, ne izogne pa se niti dogodkom, ki bi jih nekateri uslužbenci najraje pozabili – pobegom obsojencev. Teh v zadnjih 30 letih v resnici ni bilo prav veliko, tistih uspešnih, ko zapornikov nikoli niso našli, pa še manj. Med te sodi beg obsojenca leta 1996, ki je zapor zapustil v tovornjaku, skrit v kovinski košari, v kateri so bile naložene gasilske spojke. Zanimiv je tudi beg treh zapornikov leta 1998, ki so z pobegnili iz zaporniškega industrijskega obrata Pohorje. S pomočjo desk in lesene palete so preplezali žično in betonsko ograjo, od tam pa so jo čez njive ubrali v bližnji gozd. Dveh od njih niso nikoli več videli.

Od zadnjega pobega – fant se je nekaj dni po begu sam predal – je minilo že dobrih deset let, leta 1994 pa se je neki beg končal tragično, s smrtjo zapornika. Ta je med prevozom v novomeško bolnišnico, domnevno iz mavca, ki ga je imel na roki, potegnil pištolo in z njo zagrozil vozniku. Ko je avtomobil ustavil, so iz njega skočili pazniki, da bi obsojenca prijeli, a je ta začel streljati na njih in pri tem enega zadel v denarnico, ki jo je imel v zadnjem žepu hlač, tako da je ta ustavila kroglo. Pazniki so nato iz kritja odgovorili z ognjem, obsojenec pa je stekel iz avtomobila in pobegnil. Pozneje so ga našli mrtvega v gozdu, v katerem je zaradi strelne rane izkrvavel.

Dob k sreči v sebi skriva tudi številne lepše zgodbe. Od koncertov različnih glasbenikov – da, Tanja Žagar je na Dobu plesala po mizah – do primerov, ko je zapornik, ki je v zapor prišel brez dokončane osnovne šole, tam končal fakulteto. Vseh ne bomo nikoli izvedeli, nekaj najzanimivejših pa ponuja muzejska zbirka, ki je za zdaj, žal, odprta le za napovedane strokovne skupine.

Članek je bil 28.11.2019 objavljen v Živi.

‹ nazaj