Giro d'Italia
Nedelja, 12. 5. 2024, 5.30
1 teden, 3 dni
Skok v športno preteklost
Marco Pantani, 'pirat', ki so mu navijači oprostili vse grehe #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,24
Marco Pantani tudi 20 let po smrti med navijači uživa kulten status.
Italijan Marco Pantani, eden najbolj priljubljenih kolesarjev svoje generacije in eden najbolj nadarjenih in brezkompromisnih kolesarjev 90. let prejšnjega stoletja, je bil zadnji, ki mu je uspelo v istem letu zmagati na Dirki po Italiji in Dirki po Franciji. Z enakim dosežkom se želi 26 let pozneje v zgodovino vpisati tudi Tadej Pogačar, ki je na letošnjem Giru v osmih etapah dosegel že tri zmage in suvereno vodi pred tekmeci. V tokratnem skoku v športno preteklost smo se poglobili v Giro, ki ga je 'pirat', velemojster obračanja pedal, dobil leta 1998, potem pa dober mesec dni pozneje slavil še na Touru.
Marco Pantani se je rodil leta 1970. Odraščal je v majhnem obmorskem mestecu Cesenatico. Bil naj bi skromen, zadržan in sramežljiv deček z eno samo željo: voziti kolo. Pri 22 letih je prestopil med kolesarske profesionalce, in čeprav se tam ni dobro počutil – mami je večkrat potožil, da v kolesarstvu vse niti vleče italijanska mafija – je vztrajal in kmalu začel podirati mejnike.
Še vedno je eden redkih oziroma zadnji kolesar, ki mu je uspelo v isti sezoni zmagati na francoski pentlji in rožnatem Giru. Na račun številnih sponzorjev je zaslužil milijone dolarjev, na račun številnih ljubiteljev kolesarstva si je gradil in utrjeval samozavest.
Dopinški grešnik
Živel in dirkal je v obdobju, ko je bila uporaba prepovedanih substanc v kolesarstvu močno razširjena in so le redki verjeli, da priljubljeni kolesar vse napore prenaša po legalni poti. Gologlavi Italijan je zadnji kolesar, ki mu je uspelo v istem letu dobiti Giro in Tour, to, kar letos poskuša doseči slovenski kolesarski zvezdnik Tadej Pogačar.
Giro 1998
Dvojček Giro-Tour, rožnato in rumeno majico, je Pantani osvojil leta 1998, leto dni po poškodbi na treningu, in nato še padcu v 9. etapi Gira 1997, ko je skok črne mačke na traso povzročil padec šestih kolesarjev, tudi Pantanija. Ker si je pri tem poškodoval mišico na levi nogi, torej isti nogi, ki jo je zlomil na treningu, je odstopil. Vseeno se je uspel sestaviti do Dirke po Franciji istega leta in jo končal na 3. mestu, potem ko je dobil etapi s ciljem na legendarnem prelazu Alpe d'Huez in v Morzinu.
Dirka po Italiji se je leta 1998, šlo je za 81. izvedbo, letos spremljamo 107. izvedbo, začela v Nici, mestu na Azurni obali, kjer bo letos cilj zadnje (kronometrske) etape Toura, in končala v Milanu. Specifika tistega Gira je bila, da je imel 22 etap, in da med njimi ni bilo niti dneva premora.
Pantani je bil eden od treh favoritov na dirki, a še bolj sta izstopala Alex Zülle in Pavel Tonkov. Švicar je bila kapetan ekipe Festina, medtem ko je zadržan, a odločen Rus poveljeval ekipi Mapei. Pantani je bil glavni adut ekipe Mercatone Uno, kot športni direktor pa ga je usmerjal Giuseppe Martinelli.
Trasa Gira 1998 je imela 3.811 kilometrov, od tega so bili na programu trije kronometri v skupni dolžini 84 kilometrov.
Zülle, zmagovalec Vuelte leta 1996 in 1997, takrat še v dresu ekipe ONCE, preden se je preselil k Festini, je bil prepričan v zmago, medtem ko je Pantani upal, da bo osvojil vsaj katero od gorskih etap. Tifosi (italijanski navijači, op. p.) so bili seveda na strani Pantanija, želeli so si, da njihov človek obleče prestižno rožnato majico. Da mali gologlavi Goljat premaga orjaškega Davida.
Zülle je dobil uvodni prolog v Nici in si pred Pantanijem, za katerega so vsi vedeli, da bo napadal na vsakem klancu, kjer bo to le mogoče, nabral 39 sekund naskoka. Pantani se je zavedal, da je v vožnji na čas v podrejenem položaju, a je vseeno upal, da bo odgovornost za roza majico Švicarja in njegove moštvene kolege iz Festine počasi utrudila in da bo majico moral prepustiti komu drugemu.
Zülle je dobil tudi 6. etapo in povečal prednost, a mu je Pantani vrnil z napadom in zmago v 11. etapi s ciljem v Piancavallu.
Zmaga v 11. etapi mu je dala krila
"Ne bojim se tvegati in napasti, zato me imajo tifosi tako radi. To je začetek moje dirke in Zülle bi se moral bati," je bil Pantani samozavesten po etapni zmagi.
Švicar se vseeno ni dal, že naslednji dan je znova zmagal v vožnji na čas v Trstu. Na trasi je ujel Pantanija, izčrpanega zaradi naporov, ki jih je v dirko vložil dan prej, ga prehitel, čeprav je startal tri minute za njim, in ga ponižal. Pridobil je kar 3:26 minute. Pantani je bil brez besed, a poraza ni bil pripravljen priznati. Zavedal se je, da odločilne etape v gorah šele prihajajo.
Po šovu v 17. etapi prvič v roza majici
Svojo moč v gorah je pokazal v 17. etapi s ciljem v Selvi di Val Gardena (215 km). Kolesarji so morali prevoziti znamenite prelaze Passo Duran, Forcella Staulanza, Marmolada in Passo di Sella. Kot je Matt Rendell leta 2006 zapisal v biografiji z naslovom Smrt Marca Pantanija, naj bi se Pantani med vožnjo navkreber pri moštvenem kolegu Robertu Contiju pozanimal, kdaj se začne vzpon na Marmolado, a mu je ta dejal, da so že na polovici 14-kilometrskega klanca.
To je Pantaniju dalo krila, kmalu je napadel in se skupaj z Giuseppejem Guerinijem odpeljal naprej, medtem ko se je prvi favorit Zülle zlomil, Tonkov pa je močno trpel. Pantani je etapno zmago v znak zahvale pri složnem delu prepustil Gueriniju, v primerjavi z Zülom pa pridobil več kot štiri minute prednosti. Takrat, bilo je 2. junija 1998, je prvič v karieri oblekel roza majico. Majico je poljubil in žarel od sreče kot še nikoli.
Italija je norela, novica o vodstvu Pantanija na Giru je bila glavna novica vseh italijanskih medijev. Vsi so se pogovarjali samo o tem. 'Pantanimanija' je bila v polnem zamahu. Ob cestah naj bi se naslednje dni zbralo okoli milijon navijačev, tisoči so romali v gore, da bi od blizu spremljali nacionalnega junaka.
Ko je Pantani že mislil, da se je otresel konkurence, mu je zapretil Rus Tonkov. Po 18. etapi s strmim zaključkom etape od Selve do Alp di Pampeago je Tonkov v sprintu prehitel Pantanija, njegov zaostanek pa se je znižal na 27 sekund, medtem ko je Zülle zaostajal že za več kot dve minuti. Pantani je vedel, da mora iz rokava stresti še zadnjega asa, če želi dobiti Giro.
K sreči je to lahko storil že naslednji dan, ko se je 19. etapa po 243 kilometrih končala na Plan di Montecampione. Zülle je povsem odpovedal in izgubil kar pol ure, medtem ko sta se Pantani in Tonkov v slogu največjih boksarskih obračunov borila vse do cilja. Pantani je kot pravi pirat napadal, a mu je Tonkov vedno znova vračal 'udarce' in ohranjal svoj položaj na dirki.
"Ali bom eksplodiral jaz ali pa on," si je Pantani prigovarjal med vožnjo navkreber in tri kilometre pred ciljem sprožil silovit napad. Vozil je v svojem znamenitem napadalnem slogu, Tonkov pa je trpel in ni bil več sposoben odgovarjati na napade. Elastika je počila, Tonkov je sklonil glavo in priznal poraz. Pantani je priboril novih 57 sekund prednosti in še povečal prednost pred Rusom.
Italija je bila v popolnem zanosu. "Cela Italija kriči: Pantani!" se je glasil naslov v italijanskem športnem časopisu Tuttosport, pri čemer je 4,5 milijona Italijanov – kar 51 odstotkov televizijskega občinstva tistega dne – tisti dan prilepljenih na svoje televizorje navijalo za Pantanija, ki ga je do končne zmage ločila le še ena etapa, predzadnja etapa s 34 kilometrov dolgo vožnjo na čas od Mendrisia do Lugana.
Na meji
Napetost v ekipi Mercatone Uno se je ujemala z navdušenjem navijačev, zlasti po izključitvi Pantanijevega moštvenega kolega Riccarda Forconija, ki je moral odstopiti zaradi visoke vrednosti hematokrita. Pantani je v zadnji etapi vozil s povojem na roki, potem ko je tudi sam moral opraviti krvni test. Pantanijeva krvna vrednost je bila 49,3 odstotka, torej zelo blizu meje 50 odstotkov.
A Pantani je bil takrat (še) nedotakljiv in nezaustavljiv. V vožnji na čas je v primerjavi s Tonkovim pridobil pet sekund in naslednji dan v zadnji etapi Gira v Milano pripeljal kot zmagovalec. Pred prvim zasledovalcem Tonkovom je imel 1.33 minute naskoka, pred tretjim Guerinijem (Polti) pa že skoraj sedem minut. Zülle je dirko končal na 14. mestu z več kot pol ure zaostanka.
Po Giru so si pobrili glave, po Touru pobarvali na rumeno
Pantanijevi moštveni kolegi so si v znak slavja pobrili glavo, tako da so se njihove pričeske ujemale s pričesko njihovega kapetana, 40 dni pozneje pa so si lase pobarvali na rumeno, v znak slavja Pantanija na Dirki po Franciji. Pantani je tudi tam zmagal po razburljivem dvoboju z nemškim kolesarjem Janom Ullrichom, ki je v skupni razvrstitvi zaostal skoraj dve minuti in pol.
Test, ki je spremenil vse
Pantanijeva zmaga na Giru leta 1998 je bila eden od vrhuncev njegove kariere, ki pa je že leto dni pozneje zavila v povsem drugo smer. Ko je leta 1999 v Madonni di Campiglio kot vodilni kolesar dirke padel na testu zaradi previsoke vrednosti hematorita (test je pokazal 52 odstotkov, zgornja meja je 50 odstotkov) in bil diskvalificiran, se je začel njegov propad. Čeprav je bil kaznovan le z dvema mesecema prisilnega počitka, se tega leta ni več vrnil na dirke.
Dogodek je pustil nepopravljive posledice, ki jih potrjuje tudi izjava njegove mame. "Marco ni umrl leta 2004, Marco je umrl že leta 1999. Nihče ne ve, kaj se je takrat zgodilo. Vozil je čist in nekdo se ga je hotel znebiti," je pozneje zatrjevala Tonina Pantani.
Pantani je kmalu po tistem začel uživati kokain, povsem je izgubil željo po treningu in dirkah, za vse, kar se mu je slabega dogajalo v življenju, pa krivil druge.
Njegovi zadnji dnevi v obmorskem mestecu Rimini so po pisanju britanskega časnika The Teleghraph študijski primer, ki nazorno prikazuje, kako lahko šport športniku tudi škodi. Znano je, da se je Pantani na začetku februarja 2004 prijavil v hotel v Riminiju, ki je bil le kakih 30 kilometrov oddaljen od njegove vile v Cesenaticu. Čudno in sumljivo. Sumljivo je tudi to, da je bil Pirat dobro založen s škatlicami tablet in vrečkami kokaina.
Kaj se je dogajalo v sobi, ne ve nihče, vsaj javno se o tem ne govori. Edini Pantanijev stik z zunanjim svetom so bili telefonski klici. Največkrat so bili namenjeni receptorju, ki ga je Pantani vsako jutro seznanil z namenom, da svoje bivanje v hotelu podaljša za še en dan. Klical je tudi na nekaj drugih telefonskih številk, katerih lastniki so se pozneje sprenevedali, češ da Pantanija sploh ne poznajo.
Po petih dneh bivanja v hotelu se je zgodilo (ne)pričakovano. Marco Pantani je umrl na valentinovo, 14. februarja 2004. Domnevno zaradi zastrupitve s kokainom. Star je bil le 34 let. Pokopali so ga v njegovem domačem kraju Cesenatico, kjer se mu je poklonilo več kot 20 tisoč ljubiteljev kolesarstva. Med njimi tudi veliki smučarski as Alberto Tomba, nogometni virtuoz Diego Maradona in kolesarska legenda Mario Cipollini.
Pantani v Italiji še danes uživa status božanstva. Številni navijači so se mu poklonili tudi na 2. etapi letošnjega Gira s ciljem na svetišču Oropa. V nedeljo je tam zmagal Pogačar, pred 25 leti pa je na istem mestu slavil Pantani. Oba sta tik pred zaključnim vzponom imela težave s kolesom.
Pogačar s težavami tik pred začetkom vzpona na Oropo, tako kot Pantani 25 let prej:
Zakaj Pantani še vedno uživa status božanstva?
Zakaj je sin vodovodnega instalaterja in lastnice kioska s posebnimi kruhki piadini postal kolesar, ki so ga Italijani častili po božje in zakaj je še vedno junak, Američan Lance Armstronga pa bedak, pa čeprav sta si pri uspehih oba pomagala s prepovedanimi substancami?
"Pantani je znal s svojo nepopustljivostjo pritegniti oboževalce kolesarstva," je njegov hipnotični vpliv na navijače opisal legendarni španski kolesar Miguel Indurain. Odgovor na drugo vprašanje pa se verjetno skriva v pregovoru o mrtvih vse lepo in dejstvu, da mu, dokler je bil živ, dopinških prekrškov niso dokazali. So pa jih kasneje. Francoska preiskovalna komisija je namreč na podlagi retroaktivnih analiz dokazala, da si je Pantani na Touru leta 1998, ko je zmagal na Giru in Touru pomagal z eritropioetinom.
Preberite še:
