Da je borec, pozitivec in velik človek, ve o njem povedati njegov soigralec, sicer pa dober prijatelj Beno, o tem pa sem se prepričala tudi sama. Z 21. leti, ko bi se moral po zaključenem pripravništvu in izpolnjenem vojaškem roku podati na svojo novo življenjsko pot, se mu je pripetila tragična nesreča, ki je za vedno zaznamovala njegovo življenje. Potem ko je za vedno ostal priklenjen na voziček, se je odločil, da se bo preizkusil v košarki, kasneje pa ponovno poprijel za palico in pričel resneje “potakati” krogle po mizi. Tako zelo, da si je na evropskem prvenstvu priboril dve bronasti medalji in eno peto mesto. David Slaček je edini biljardist paraplegik na Štajerskem, poleg njega je v Sloveniji le še Matej Brajkovič, ki je bil pravzaprav povod, da se je David poglobil v ta šport. Da se biljarda sicer drži precej “kafanski sloves”, da pa to nikakor ne drži, saj bi se po zahtevnosti lahko primerjal s šahom, sicer ob začetku našega druženja pove Beno Messner, podpredsednik kluba Gomes, v katerem igra tudi David. Uvod v najin pogovor pa začne z njegovim opisom, ko pove, da redko srečaš človeka, kot je David. “Največ igrava skupaj zadnja tri leta. David se dobro upira vsakemu nasprotniku, je pravi rival, sicer pa pozitivec, ki nikoli ne obupa,” opisuje Beno.

Kdaj ste se srečali z biljardom?

21-ih letih po poškodbi hrbtenice zaradi padca z drevesa sem se pridružil društvu paraplegikov in se pričel ukvarjati s košarko. 20 let sem bil reprezentant košarke, pred 10 leti pa sem začel razmišljati, da bi se ukvarjal z biljardom. Prvič sem se z biljardom pravzaprav srečal v srednji šoli, ker je bil takrat popularen in množično dostopen. Vsi smo ga igrali, a ljubiteljsko. V zadnjih desetih letih pa sem pristopil resneje, saj sem takšen, da rad izpeljem stvari do konca, ko se odločim zanje.

Ste kot reprezentant košarke poželi kakšne večje uspehe?

Nekajkrat smo se uvrstili v A ligo parakošarke, polprofesionalno sem dve sezoni igral v Italiji.

Zaradi padca z drevesa je v vašem primeru prišlo do poškodbe živcev in pristali ste na vozičku. Kako ste se spopadli s tem?

Svet se ti obrne na glavo. V bistvu moraš ponovno začeti živeti, ker se stvari popolnoma obrnejo. Težava je tudi v dostopnosti. Vsi zdravi lahko gredo kamorkoli, mi pa moramo premisliti, ali bomo lahko šli, tudi na stranišče recimo. Zaradi poškodbe pa sem tudi prenehal z delom in se upokojil.

Slovenski biljardisti na evropskem prvenstvu v Antaliji.

Omenili ste, da ste se resneje začeli z biljardom ukvarjati pred desetimi leti. Kako se je začela vaša kariera?

Začetek mojega biljarda je bil, ko sem z Matejem Brajkovičem, ki je prav tako paraplegik zaigral, ker me je zanimalo, kako dober je. Z Matejem sva danes dobra prijatelja, a ko sem ga v Celju v finalu premagal, mi je zmaga dala dovolj motivacije, da se začnem z biljardom resneje ukvarjati. Matej ima namreč 13 medalj in predvsem veliko kilometrine, saj je že takrat, ko sem jaz igral košarko, on igral biljard. Potem je spet trajalo, ker se nisem mogel odtrgati od košarke. Resneje in predvsem aktivno sem se tako osredotočil na igranje biljarda v zadnjih treh letih, ko sem se včlanil v Biljard klub Gomes. Iskal sem namreč možnost, da bi se včlanil v klub in začel igrati z zdravimi ljudmi. Prej sem igral s člani paraplegikov v Tušu, a to ni primerljivo.

Kako ste pravzaprav iz igranja biljarda v Planetu Tuš prišli do evropskega prvenstva?

Zadal sem si, da bi do Laškega, ki bo drugo leto, rad prišel do kolajne. V začetku novembra sem se v Turčiji (Antaliji op.a.) udeležil evropskega prvenstva za moške, ženske in posebno kategorijo paraplegikov. V desetki in devetki sem osvojil bron, v osmici pa peto mesto. Taktika igre je nekoliko drugačna kot pri biljardu na devet in deset krogel. Osmica je bolj odprta, imaš svojih sedem polnih ali praznih krogel, ki jih moraš potopiti in na koncu še črno. Desetka in devetka pa se igrata na potapljanje od ena do devet ali deset.

Evropsko prvenstvo v biljardu, Antalija.

V bistvu je še bolj fascinantno dejstvo, da pri igranju nimam normalnih pogojev. Če ne bi bilo članov kluba in obeh trenerjev tudi mene ne bi bilo, ker me pravzaprav za vsak trening nosijo po stopnicah. Naredili bomo akcijo in zbirali sredstva za stopniščno dvigalo, da bi bil bolj neodvisen. Če teh ljudi tam ni, ne morem na trening. Ko pridem do naših prostorov, pokličem ostale člane in počakam, da me lahko kdo nese, v nasprotnem primeru se trening konča že pred vhodom v klub. Dvigalo bi naredilo veliko spremembo, ker bi lahko prišel kadarkoli.

Kakšna je razlika med igro za biljard za “paraigralce” in ostale?

Vsa pravila so enaka, sam sicer večkrat potrebujem teleskopski podaljšek za določene točke na mizi. Malo težje je, a to ne pomeni, da ima drugi igralec prednost, čeprav je pri igranju s podaljškom vendarle drugačen občutek. Ves čas tudi igram v sedečem položaju, zato tudi položaj palice ni optimalen.

Kakšna je podpora slovenske športne zveze?

Sicer imam status športnika, bil sem na treh evropskih prvenstvih, a sem jih sam finančno kril. Iz Ljubljane prihaja zelo dober igralec biljarda Matej Brajkovič in na podlagi njegove kolajne sva za evropsko prvenstvo v Turčiji dobila nekaj sredstev s strani športne zveze, kar je bilo prvič. Upam, da bova dobila nekaj tudi na podlagi moje medalje in bova lahko šla še na kak turnir. Bolj ali manj pa je sodelovanje na turnirjih odvisno od sponzorjev oziroma bolje donatorjev in poteka v lastni režiji. Nekaj podpore imamo s strani zveze paraplegikov in paraolimpijskega komiteja, ki spada pod Športno zvezo Slovenije, a tam financirajo bolj olimpijske športe. Biljard pa to zaenkrat še ni. Olimpijska disciplina naj bi postal leta 2024.

Matej Brajkovič in David Slaček v Antaliji.

Si tudi sami želite nastopiti na olimpijskih igrah?

Seveda. Če bo to disciplina, bi vsekakor šel na olimpijske igre. Evropsko prvenstvo v Antaliji je v bistvu zadnja stopnica pred olimpijskimi igrami, višjega nivoja tekmovanj v Evropi ni. Vsakomur je želja priti na olimpijske igre, a očitno sem izbral napačen šport. Na tri evropska prvenstva sem šel dobesedno iz Tuša, kjer so bile že mize neprimerljive z nivojem na prvenstvu. Ko sem takrat prišel na evropsko prvenstvo, sem bil čisto izgubljen.

Kaj pravzaprav naredi dobrega biljardista?

Potrebno je veliko ur vloženega dela, tri- do štirikrat tedensko igram približno štiri ure. Če bi hotel še več, bi moral igrati pet ur dnevno. Naš trener, evropski prvak iz Novega Sada, Sandor Tot, je rekel, da je 80 odstotkov v glavi, 20 odstotkov pa na mizi. Biljard je zelo mentalna igra. Ves čas moraš biti osredotočen na mizo. Morda izgleda preprosto, a če ti pobegnejo misli, pobegne tudi krogla. Je zelo zahtevna igra. Ko smo se včasih dobili in malo `potakali` krogle, ni enako temu, kot igramo sedaj.

Kako poteka trening?

Bolj ali manj smo vsi samouki, a obstajajo vaje v vodenju, ki jih izvajamo, predvsem vodenje bele krogle, razni `felši` in `rotacije`, kar mora dober biljardist obvladati. Biljard je strateška igra, saj je treba že vnaprej predvideti poteze. Ni namreč težava v tem, da kroglo potopiš, a da nato belo kroglo spraviš na mesto, od koder boš lahko nadaljeval s potapljanjem. Ko sem pred tremi leti prišel v klub, ko smo imeli turnir, so me ostali člani jemali zlahka, če pa sedaj igramo, opažam, da me dojemajo kot resnega sotekmovalca in vedo, da z menoj ni heca.

David Slaček in Beno Messner

Kje večinoma potekajo turnirji?

Tudi pri nas potekajo turnirji za A,B in C ligo v okviru biljardne zveze, pa tudi nekateri prijateljski turnirji, sicer pa v tujini. Naslednje evropsko prvenstvo je marca v Laškem, kamor se tudi odpravljam. Vsak teden bi sicer lahko kam šel, a vse je povezano s financami. Nekateri smo zanesenjaki, da veliko žrtvujemo za to, da se lahko česa udeležimo.

Kakšno je zanimanje v Mariboru za biljard?

V Mariboru je bilo včasih kar nekaj klubov, danes pa obstajata samo dva, in sicer Gomes in Devetka na Teznu. Imamo približno 40 članov in še približno 10 takšnih, ki prihajajo igrat ljubiteljsko. Tudi sicer pa je v Mariboru kar nekaj lokacij, kjer je možno igrati ljubiteljsko. V bistvu pa nihče zmed profesionalnih biljardistov v Sloveniji ne more živeti samo od tega. Največ je odvisno, koliko si sam pripravljen vložiti v to. Obstaja nekaj majhnih turnirjev, kjer je za zmago obljubljena premija recimo 100 evrov, a za to je potrebno zmagati, pa še to je znesek, s katerim se komajda pokrijejo stroški.

Ste kdaj razmišljali, da bi pridobili licenco in postali trener?

Ne. Z društvom paraplegikov smo se enkrat tedensko dobivali v Tušu, vendar smo kasneje opustili to prakso, ko se je večina tovrstnih dejavnosti zaprla. Enkrat na leto preko zveze paraplegikov organiziramo turnir za pokal zveze paraplegikov, v okviru tega pa igramo tudi biljard, a med udeleženci so tudi takšni, ki enkrat na leto primejo palico. Sicer pa je pomembno druženje.

V kolikšni meri je oprema pomembna pri igri?

Za igro potrebuješ torbo, palico za razbijanje in igralno palico. Za vse osnovne stvari lahko začneš z 200 evri, na višjem nivoju lahko to stane nekaj tisoč evrov, a če ne znaš igrati, ti tudi profesionalna palica ne pomaga. Obstajajo pa razlike v opremi, teža palice je denimo pomembna. Navadna palica vibrira, ko udariš kroglo, zato pride do zamika, kar moraš vnaprej predvideti. Dobre palice tega odklona nimajo. Sprednji del je velikokrat iz karbona, ki je zelo trd in praktično ne pride do odklona. To pomeni, da bo šla krogla v tisto smer, kamor si jo nameril. Samo sprednji karbonski nastavek pa stane 600 evrov. Z leti ko igraš, nadgrajuješ tudi opremo. Vedno boljši si in vedno več zahtevaš.

Imate 10-letnega sina, že kaže kakšne ambicije, da bi tudi sam igral?

Ne, njega bolj zanima košarka, rokomet, drsanje, hip-hop, vsako leto je nekaj. Ga pa vsekakor vleče k športom. Z biljardom se je že malo srečal, včasih se udeleži delavnic za otroke v našem klubu, zato bomo videli, kaj bo prinesel čas.

S čim se poleg biljarda še ukvarjate?

Sicer sem upokojen. Sem pa športni referent v društvu paraplegikov, s košarko se občasno ukvarjam rekreativno.

Kaj ste sicer počeli pred nesrečo?

Ne preveč veliko, ko sem padel, sem prišel iz vojske, pred vojsko pa sem bil pripravnik v avtomehanični delavnici, kar je pravzaprav moj poklic. Po prihodu iz vojske sem bil doma točno eno leto, potem pa se je zgodila ta nesreča. V športu sem se kasneje našel in to je to. Znam si zapolniti čas, da se ne prepustim melanholiji.

Biljard klub Gomes, kjer igra tudi David

Kako vas ljudje dojemajo? Opažate, da vas morda pomilujejo, dojemajo kot sebi enakega …?

Pred tridesetimi leti je bilo zagotovo drugače. Veliko se pojavljamo, ljudje nas vidijo in zato invalidnost več ni šok in tabu. Sinovi sošolci in prijatelji me nikoli niso vprašali, zakaj sem na vozičku, zanje je bilo samoumevno. Še bolj fascinantno je bilo to, da sva bila z bivšo ženo oba paraplegika, sama sva živela, imela otroka. Če je volja, je vse mogoče. Pomembno pa je, da se pojavljaš med ljudmi. Zveza paraplegikov v okviru našega mariborskega društva tako za nas velikokrat organizira različne dejavnosti, denimo v juniju imamo vsako leto turnir košarke med paraplegiki, popularno je kegljanje, streljanje, ribištvo. Smo kar aktivni.

Kako je Maribor sicer prilagojen invalidom?

Še vedno zelo slabo. V primerjavi s Celjem, kjer sem živel 10 let, je tam veliko bolje, kljub temu da ima Maribor naziv mesta prijaznega invalidom. Stranišče za invalide moraš v Mariboru iskati, vem samo za enega, in sicer City center v garaži. Stranišča po lokalih so običajno zelo ozka, ali pa imajo še kakšno stopnico. Parkirnih mest je še največ, to je še najbolje urejeno, vse ostalo pa je odvisno. Sedaj je sicer po zakonu določeno, da lokal ne more dobiti dovoljenja, če nima vstopa prilagojenega za invalide. Tudi novogradnje morajo imeti prilagojen dostop invalidom, bolje so urejeni tudi mariborski avtobusi.

Koliko časa je trajalo, da ste se privadili na samostojen način življenja na vozičku?

Kar hitro gre, pri nekaterih bolj, pri drugih manj. Odvisno od posameznika. Po bolnišnici so me napotili na rehabilitacijo v Sočo, potem se vrneš domov v realno življenje, kjer te malo stisne, ker ni vse tako lepo in prilagojeno, a nekako sem to prebrodil. V Soči sem imel dva cimra tetraplegika, ki nista mogla nič. Rekel sem si, da imam še vedno dve roki, torej sem vendar zdrav, lahko se sam oblečem, vozim avto, grem na stranišče, nič mi ne manjka. To me je streznilo. Tako sem tudi vzel, da sem zdrav in ne jokam. Z ljudmi, s katerimi se družim, smo vsi takšni. Nikogar ne boste videli, da bi jokal in stokal.<