Postavimo meje drugim
BESEDA sebičnost je v družbi stigmatizirana, žalostna posledica tega je, da dajemo drugim prednost pred seboj in pogosto pozabljamo nase. Vseeno pa je skrb zase nekaj najboljšega, kar lahko naredimo - ne le zase, ampak tudi za ljudi okrog sebe, kajti sicer se čutijo oni dolžni poskrbeti za nas. Problem pri družbeno tako cenjenem nesebičnem vedenju je, da izhaja iz želje po všečnosti in ugajanju, pravijo psihologi. Pri tem občutek lastne vrednosti krepimo s tem, da smo za druge koristni in nas odobravajo, temu pa dajemo prednost pred svojimi potrebami. Drugim v vsem ugodimo, da bi zapolnili svojo notranjo praznino, s katero se nočemo soočiti. Žrtvujemo se, čeprav nas ni nihče prosil za to, zaradi česar postajamo vse bolj zamerljivi, ker na koncu nihče ne skrbi za naše potrebe.
Problem nesebičnih ljudi je dvojen. Prvič: predvidevajo, da je človek, ki mu pomagajo, nesposoben, saj zanj počnejo stvari, ki bi jih moral storiti sam, kar izhaja iz prepričanja, da brez njihove pomoči ne bi zmogel. Drugič, ker so nesebični ljudje tako zelo vpleteni v njegovo življenje, čutijo, da lahko podajajo mnenja o njegovih zadevah, ki niso njihova stvar. Če bi se vsi bolj brigali zase in bili bolj sebični, bi bilo manj obsojanja in izražanja mnenj, ki si jih drugi ne želijo – več časa bi se ukvarjali s svojimi problemi, namesto da bi jih projicirali na druge.
Vajeni smo, da morajo drugi skrbeti za nas, predvsem partner. Prepričanje, da moramo sami poskrbeti zase, se zdi večini ljudi celo čudaško. Toda skrb zase je naša odgovornost. Oseba s trdnimi mejami ve, kaj hoče, in nima težav reči ne. Ob besedi »sebičen« pogosto mislimo, da se okoli takega človeka vrti ves svet, a se ne – to v resnici velja za nesebičneža. Negotova oseba namreč sklepa, da ji niste nemudoma odpisali, ker vam gre na živce, ali vam skoči v besedo, da bi vam povedala kaj o sebi, s tem pa nenehno preusmerja pozornost nase.
Osebne meje so pravzaprav način učenja drugih, kako naj ravnajo z nami. So način sporočanja, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne. Določajo, kje se končamo mi in kje se začne druga oseba. Potrebujemo jih, da se zavarujemo pred manipuliranjem, nespoštovanjem in čustveno zlorabo. Ključne so za našo zdravo samopodobo, samozavest in osebno moč. Meje med nami in drugimi so kot hiša. V njej živimo, njeni zidovi pa nas varujejo pred zunanjim svetom. Pred njim nismo povsem zaprti, ker lahko odpremo vrata, a le ko se tako odločimo. Pravico imamo, da so drugi spoštljivi do nas, da na prvo mesto postavimo sebe in svoje potrebe, da čutimo, kar koli že čutimo, in da izrazimo svoje občutke.
