Vozilo v gorivnih celicah iz vodika samo proizvaja elektriko, ki jo potrebuje za pogon – gre torej za električno gnana vozila, le energija se, namesto v baterijah, shranjuje v obliki vodika v rezervoarjih. Evropa trenutno razpolaga z dvesto polnilnicami za vodik, dodanih 107 pa je v fazi načrtovanja in izgradnje. V Sloveniji naj bi že v kratkem zgradili kar dve polnilnici, eno v Kranju in eno v Novi gorici.
Vodik kot gorivo prihodnosti bo tudi osrednja tema strokovne konference revije Kamion in bus, ki bo podala aktualne informacije o tehnologiji gorivnih celic, pomenu vodika v prihodnje in razvoju polnilne infrastrukture.
Dogodek bo potekal v živo 10. novembra 2021 s pričetkom 9. uri na lokaciji B & B Izobraževalni center, Ljubljanska cesta 30, 4000 Kranj.
Na dogodku bo organiziran tudi ogled s predstavitvijo izbranih vozil na vodik, ki bo dal udeležencem avtentično izkušnjo o temi, ki jo dogodek obravnava.
Vodik za prevoze na dolge razdalje
Po raziskavah skoraj polovico celotnih emisij CO2, ki jih povzročijo tovornjaki, predstavljajo vozila v mednarodnem prometu (na dolge razdalje). Čeprav niso najštevilčnejša, prevozijo največ kilometrov in imajo najmočnejše motorje, kar na koncu privede do največje porabe goriva in posledično emisij CO2.
Vozila z gorivnimi celicami so idealna za prevoze na daljše razdalje, tam kjer se zahteva velik doseg, oz. so topografsko zahtevne in tam kjer je potrebno hitro polnjenje. Uporabniku pa zagotavljajo še večjo fleksibilnost pri razporejanju in uporabi vozil. Z lokalno proizvodnjo vodika iz obnovljivih virov, pa lahko govorimo tudi o bolj trajnostni rešitvi mobilnosti, kot pri klasičnih baterijskih električnih vozilih.
Tovornjake preizkušajo v Švici
Čeprav nekateri proizvajalci v vodiku ne vidijo prihodnosti in trdijo, da bodo povsod uporabljali baterijsko napajanje, dva največja proizvajalca tovornjakov na svetu, Daimler in Volvo, skupaj razvijata pogonski sistem z gorivnimi celicami, ki ga bodo njihovi tovornjaki uporabljali za prevoze na dolge razdalje. Po drugi strani vodik v tovornem prometu že uporabljajo pri Hyundaiju – ta je okoli skoz vodikovih tovornjakov že dostavil v Švico, kjer jih prevozniška podjetja preizkušajo pri vsakodnevni distribuciji blaga – napovedujejo pa ga še pri Toyoti, Ivecu in drugih.
Avtobusi so že v redni prodaji
Pri avtobusih je šel razvoj najdlje, saj sta proizvajalca kot sta Solaris in VDL, pa tudi še nekateri drugih manjši, avtobuse s pogonom na vodik že vključila v svojo redno ponudbo. To pomeni da je stekla že njihova prodaja in serijska proizvodnja. Ravno poljski Solaris je prvi, ki je začel z množično serijsko proizvodnjo, število naročenih in dobavljenih avtobusov s pogonom na vodik pa je pri njih letos že preseglo številko sto.
Leta 2020 je delež prodanih novih avtobusov s pogonom na vodik v Evropi znašal dva odstotka in je v strmi rasti – naši severni sosedi so na primer že zaključili javni razpis za nakup do štirideset avtobusov z gorivnimi celicami.
Cenovna razlika vse manjša
Eno ključnih vprašanj, poleg polnilne infrastrukture, je seveda cena vozil z gorivnimi celicami. No razvoj in vse večje povpraševanje po tovrstni tehnologiji sta že poskrbela za padanje cen komponent. Tako je avtobus z gorivnimi celicami, v primerjavi z baterijskim električnim, dražji »le« okoli sto tisočakov, oziroma dvajset odstotkov – njegova cena se vrti okoli številke 600-tisoč evrov. Pri tem je treba dodati, da je lahko vložek v polnilno infrastrukturo mnogo manjši – ena polnilnica za vodik lahko zadostuje celotni floti avtobusov in tudi drugim (zunanjim) uporabnikom. Sama polnilnica tudi ni nujno strošek prevoznika, saj jo lahko postavi podjetje za oskrbo z energenti in je odprtega tipa. No, odpade pa tudi skrb kam s starimi baterijami, ki so že odslužile svojo življenjsko dobo in strošek zamenjave z novimi.
A tudi gorivne celice niso večne, njihova življenjska doba naj bi znašala okoli trideset tisoč delovnih ur, kar je zelo primerljivo življenjski dobi baterij. Ko se njihova življenjska doba izteče, pa ni potrebna menjava celotnega sklopa, ampak se zamenjajo samo membrane v celicah skozi katere prehajajo protoni, kar stroškovno trenutno predstavlja okoli tridesetih odstotkov vrednosti celotnih gorivnih celic.
