Pero je bil spet tu, z nami

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kronika / nedelja, 25. junij 2023 / 16:28  

»Vse, kar sem posnel, se mi je potem zgodilo v resničnem življenju,« je verjel igralec Peter Musevski. V okviru Kranjskega igralskega filmskega festivala Krafft smo si v Prešernovem gledališču ogledali slovensko premiero filma Pero, ki ga je o svojem pokojnem prijatelju posnel režiser Damjan Kozole.

Pretekli četrtek ni šlo za naključje, da je slovenska premiera filma Pero, edinega od 16 celovečernih filmov v programu letošnjega festivala Krafft, potekala v dvorani Prešernovega gledališča. Peter Musevski je bil tu 17 let član igralskega ansambla, velik in topel človek, priljubljen tako v gledališki družini kot med gledališkim občinstvom.

Tega večera je bila gledališka dvorana polna do zadnjega sedeža. Zdelo se je, da so prišli vsi. Tu je bila širša ekipa ustvarjalcev, ki so sodelovali pri nastanku filma, poleg režiserja Damjana Kozoleta tudi velik del igralcev, Petrove kolegice in kolegi iz ansambla Prešernovega gledališča, redni obiskovalci gledališča, ki so ga vsa ta leta spremljali v številnih vlogah, ki jih je v Kranju odigral, njegovi prijatelji in prijateljice … Vsi.

Zbrane je nagovoril direktor Prešernovega gledališča Jure Novak: »S Petrom Musevskim žal nisem imel priložnosti sodelovati, saj sem se gledališki družini Prešernovega gledališča priključil po njegovem odhodu. Ga je pa gledališče še zmeraj polno. V vsak daljši pogovor se prikrade, Pero, v vsako obujanje spominov, v objavah in na fotografijah je z nami, ko gostujemo, po Sloveniji ali v tujini, gostitelji radi obujajo spomine nanj. V vsakomer, ki ga je imel čast spoznati, je pustil sledi, tople in človeške spomine.« Kot igralec je odločno in trajno zaznamoval celoten slovenski in evropski gledališki in filmski prostor.

Film Pero produkcijske hiše Vertigo je bil premierno prikazan pozimi na filmskem festivalu v Rotterdamu in ima pred seboj že nekaj mednarodnih festivalov. »Ko smo iz Prešernovega gledališča dobili ponudbo za prvo slovensko projekcijo na odru, kjer je Pero odigral toliko vlog, se mi je zdelo, da bo šlo za lep in čustven trenutek slovesa z njim, da bo še enkrat stopil – vsaj skozi film – na ta oder. Mislim, da bi bilo to všeč tudi njemu,« v pogovoru pove režiser in njegov dober prijatelj Damjan Kozole, za katerega je bil vedno Pero, ne Peter.

Film o Petru in igralstvu

Film Pero je žanrsko precej raznoroden, saj ne gre za klasični dokumentarec o Petru Musevskem in nizanje arhivskih posnetkov o njem in njegovih filmskih vlogah, ampak smo priča tudi igranim sekvencam in v nekem delu zelo eksperimentalnemu pristopu k razmišljanju o duševnih težavah in depresiji. Film odpre in po dobri uri in pol tudi konča kader, v katerem pokojni igralec na mobilni telefon snema svojega psa Pinga. S tem prizorom režiser gledalca nekoliko zmehča pred nadaljevanjem, ki je sicer sestavljeno iz petih med seboj žanrsko različnih, a v filmsko celoto povezanih delov.

Že takoj nas dogajanje uvede v psihodramsko delavnico skupine igralcev, s katerimi je Musevski v filmih sodeloval, med njimi so Mojca Partljič, Primož Pirnat, Nina Ivanišin, Jurij Drevenšek, Nina Rakovec, Anja Novak, Pia Zemljič, Blaž Setnikar in drugi. V delavnici, ki jo vodi gledališki režiser Tomi Janežič, igralci razkrivajo odnose, ki so jih razvili v sodelovanju in prijateljevanju s Petrom, hkrati pa se soočajo z njegovo nenadno smrtjo in vprašanji o duševnem zdravju, ki se ob tem porajajo. Posnetki so nastajali v maju 2020, komaj dva meseca po igralčevi smrti.

Sledi del, v katerem v vlogi Petra njegov velik prijatelj Primož Pirnat in mlada, po stroki sicer režiserka, Tina Ščavničar odigrata sceno pogovora o bodočem filmu o večkratnem morilcu. Ona ga nagovarja za glavno vlogo v filmu, on se zanjo ne more odločiti, saj verjame, da se mu je vsaka vloga kasneje zgodila tudi v resničnem življenju. »Sodelovati z Damjanom in Primožem je bilo fenomenalno. Ni bilo treba veliko besed, da sem razumela, kaj točno sta želela od mene,« je kasneje povedala Tina Ščavničar.

Film se nadaljuje z zmontiranimi odlomki iz filmov, v katerih je igral Musevski. Kozole je izbral pomenljiv kolaž podob s Petrovimi vlogami, med katerimi mnoge igralca na neki način odslikavajo tudi kot človeka, kot osebnost.

V zadnjem posnetku iz leta 2013 o demonih in o svojem duševnem zdravju spregovori pokojni igralec sam. Kot kasneje pove Kozole, sta prav v mesecih pred njegovo smrtjo s Petrom snovala film z delovnim naslovom Ni bilo tako, kot je rekla. Film Pero tako ni zgolj portret pokojnega igralca, ampak je film o igralskem poklicu in o odnosih, ki nastajajo znotraj njega.

»Pretresena sem in hkrati počaščena ter hvaležna Damjanu, da je posnel ta film. To je bilo zanj najbrž še posebej težko, saj se v filmu vidi njegova ljubezen do Petra, na katerega ga je vezalo močno prijateljstvo. Mislim, da bi bil vsak človek vesel takega prijatelja,« je po tem, ko je film prvič videla v celoti, povedala igralka Nina Rakovec, ki je z Musevskim igrala v filmu Zapelji me, v katerem je bil njen oče, tako kot prvič v gledališki predstavi Blazno resno zadeti, v kateri je nastopila prav v Kranju.

Iskreno, tudi ko boli

Film Pero je zelo iskrena zgodba o prijatelju igralcu, njegovem igralskem življenju in duševnih težavah, s katerimi se je srečeval. Posnetek s Petrom izpred desetih let v zadnjem delu filma je presunljiv. »Posnetek je obstajal na računalniku in sem tudi že pozabil nanj. Posnel sem ga za ženo, likovno umetnico Zoro Stančič za njen projekt s pomenljivim naslovom Dum spiro, spero ali v prevodu: Dokler diham, upam. To je bil projekt o človeški bolečini in takrat sem ga kmalu potisnil vase in ga pozabil. Zdaj ga je našla Zora,« je v kratkem pogovoru povedal Damjan Kozole; ob besedah, da gre za zelo iskren film o Petru, pa je dodal: »Zdi se mi, da kadar delaš film o prijatelju, moraš biti iskren, ne glede na to, da pri tem neke stvari bolijo. Mislim, da je tudi Pero mnoge javne nastope v zadnjih letih svojega življenja posvetil ozaveščanju o stvareh, o katerih težko govorimo: o samomoru, depresiji, duševnih boleznih. Mislim, da je bila moja naloga, če govorim o njem, da govorim iskreno. Edina meja je bila pri tem njegovo zasebno družinsko življenje.«

Čeprav je to film o Petru Musevskem, pa se zdi, da ta v svojem globljem sporočilu prerašča spomin na priljubljenega igralca. Film je več, je vpogled v proces nastajanje filma in govori o igralcu, o igralcih, odnosih med njimi, na neki način o vseh nas.

Več kot spomin

Po zaključku filma sta o filmu in Petru Musevskem v medsebojnem pogovoru z odra Prešernovega gledališča spregovorila režiser Damjan Kozole in gledališki režiser Tomi Janežič, ki tudi nastopi v prvem delu filma. »Samoumevno se mi je zdelo, da ne morem narediti filma brez njega, tudi če v njem ni imel glavne, ampak le manjšo vlogo. Spomnim se, da sem se vedno razveselil dneva, ko sem vedel, da bo Pero prišel na snemanje. Vedno je s seboj prinesel dobro energijo,« je med drugim povedal Kozole, Janežič pa je poudaril, da gre za izredno pomemben, pogumen in dragocen film. »Ko gledamo različne portrete na televiziji, v njih običajno ni nič katarzičnega, film Pero pa je eksperimentalen in tudi igriv, celo duhovit in hkrati odpira pomembna vprašanja, s katerimi se srečujemo v svetu filma in gledališča, pa tudi v družbi nasploh. Seveda pa gre tudi za proces slovesa od čudovitega človeka in igralca.«

Ali kot je dejal gostitelj projekcije Jure Novak ob koncu svojega nagovora: »Dobrodošel še enkrat, Pero. Hvala, da si spet z nami.«