Pripadam prvi generaciji, ki je sredi sedemdesetih letih začela visokošolsko izobraževanje v novem kompleksu ljubljanske Ekonomske fakultete za Bežigradom. Nekaj prvih predavanj smo imeli še v starih prostorih na Gregorčičevi 27, kjer zdaj domuje vlada s svojimi službami, uradi in sekretariati.
Študij ekonomije je bil tudi tedaj zelo priljubljen, skoraj tisoč vpisanih vsako leto, zagotavljal je stalni pritok diplomantov, ki s(m)o si lahko obetali takojšno in sorazmerno dobro plačano zaposlitev. Bil je čas preoblikovanja gospodarstva in družbe po Kardeljevi ideji združenega dela v tozde, sozde, sise ..., kar je povečalo zaposljivost ekonomistov v novoustanovljenih skupnih službah, namenjenih natančnemu preračunavanju in računovodenju razdrobljenih enot. In fakulteta se je imenovala po Borisu Kidriču.
Med profesorji si začel študij z Ivanom Lavračem, ki je predaval klasično ekonomijo, gradivo za ključni izpit pa je bila kar Samuelsonova Ekonomika, korektno in profesionalno. V drugem letniku so poskušali osnovno znanje preoblikovati v neko novo samoupravno ekonomijo z dohodkovno ceno in podobnimi nesmisli, kjer so večino učnega procesa vodili mladi asistenti Maks Tajnikar, Miroslav Glas, Janez Prašnikar in Tea Petrin. Zadeva sicer ni bila tako brezupna kot naslov samega predmeta, saj je šlo v bistvu za vaje iz mikroekonomije.
Po drugem letniku so se študijske smeri razdelile v praktično poslovno smer in bolj teoretsko usmerjeno ekonomsko smer. Na ekonomski smeri nas je čakal zahteven korpus statistike, informatike in ekonometrije, voden z nedavno prispelimi profesorji iz postdoktorskega študija v ZDA Vladimirjem Frankovičem, Alešem Vahčičem, Ivom Lavračem in še nekaterimi drugimi. Na teoretski strani pa je bil ključni izpit Primerjalna analiza ekonomskih sistemov takrat v javnosti priljubljenega profesorja Franceta Černeta in njegovega asistenta Bogomirja Kovača. Opcijsko pa si lahko poslušal tudi predavanja iz Teorije ekonomskega razvoja, ki jih je vodil mladi docent Marjan Senjur.
Njegova predavanja so bila novost za slušatelje, ker so relativizirala znanje iz predhodnih izpitov z navajanjem ekonomskih teorij avtorjev Josepha Shumpetra, Friedricha Hayeka in Ludviga von Misesa. Senjur je predaval umirjeno, s tihim glasom, nevsiljivo in s prav ničimer ni dal vedeti, da gre, z gledišča tistega časa, za (anti)revolucionarne zamisli. Za študente je bil pravzaprav največji preizkus ustni izpit pri njem, kjer je s klinično natančno inteligenco razgradil tvoje vedenje o ekonomiji, in če nisi popustil pri šablonskih odgovorih, tudi vedenje o čemerkoli. Skozi redke brčice ti je s prizanesljivim nasmehom na koncu enournih muk komaj priznal šestico. Njegov pedagoški pristop se je zdel večini (že takrat) permisivno vzgojene generacije neprimeren. Zdi pa se mi, da mora vsak v svojih formativnih letih naleteti na tovrstnega profesorja, če ne, je njegova izobrazba pomanjkljiva – in profesor Senjur je opravljal to nehvaležno funkcijo tudi za bolj priljubljene kolege na fakulteti. Na fakulteti sva se srečala še čez kakšno leto, bil je predsednik komisije za oceno moje diplomske naloge, takrat je bil bolj prizanesljiv.
Leta 1997 je postal minister za ekonomske odnose in razvoj v tretji vladi Janeza Drnovška, takrat že s priznanim mestom v slovenski ekonomski stroki in statusom dekana Ekonomske fakultete v Ljubljani, ter tudi moj novi šef. V vlado je prišel iz kvote Slovenske ljudske stranke, kar mu je dalo pečat desno usmerjenega strokovnjaka, kar je po svoje tudi bil, seveda v smislu žlahtne desnice, privržene prostemu ekonomskemu razvoju s čim manj državnega intervencionizma ter osebni integriteti v javno dobro. V teh idejah sta se ujela s predsednikom vlade, sicer tudi značajsko podobna, in dokaj uspešno vozila ekonomsko politiko v stalnih pričakovanjih po takojšnjem ukrepanju s strani sindikatov, gospodarstva, kmetov in drugih vrst »agrarnih« interesentov.
V delovanje državne uprave je prinesel sistematičnost in kritičnost pri presojanju javnih politik ter bil v oceni dokumentov, poslanih v vladni postopek, podobno neprizanesljiv kot do svojih študentov na izpitih. V spominu mi je ostal pripetljaj, ko je vodil sejo vladnega odbora za gospodarstvo in je tedanja direktorica Statističnega urada razlagala oceno gospodarskih gibanj in pri tem ocenila gibanja za dobra. Grobo jo je prekinil, rekoč, da je njena naloga, da pove ključne številke, ali je nekaj dobro ali slabo, pa bodo presojali za to usposobljeni in pristojni.
Leta 2002 je bil imenovan za veleposlanika Republike Slovenije v Londonu. Kot nekarierni diplomat se je srečal z internimi problemi funkcioniranja MZZ, ki je izrazito usmerjeno v dnevno delovanje in tehnikalije, zato je predčasno končal mandat. Tak, nesposoben sklepanja taktičnih zavezništev na račun načel, je pač bil. S svojim delovanjem, predvsem predavanji, pa je dobro zastopal državo. V Združenem kraljestvu je tedaj, v času pristopanja novih držav v Evropsko skupnost, vladalo precejšnje zanimanje za izkušnje tranzicije v nekdanjih socialističnih državah in Senjur je bil odličen sogovornik.
Kot predstavnik Slovenije pri Evropski banki za obnovo in razvoj sem bil sočasno v Londonu in sem ga spremljal na nekaterih srečanjih. Spominjam se precej nenavadnega sestanka odbora parlamenta VB, ki so ga sklicali nekateri angleški poslanci na pobudo slovenskih organizacij v Londonu, češ da Slovenija zavira privatizacijo in denacionalizacijo. Med starodavnimi zelenimi klopmi, v neki stranski dvorani v Westminstru, nas je pričakala kar precej sovražno nastrojena desetnija povojnih priseljencev z zahtevo, da VB pogoji sprejem Slovenije v skupnost z rešitvijo njihovih zahtevkov. Senjurju je uspelo z akademsko uglajenim nastopom umiriti razpravo in vse skupaj se je končalo s skoraj spravnim razhodom.
Po vrnitvi v Ljubljano se je umaknil v pisanje in delo na fakulteti. Bil je čas mladoekonomistov, ki so agresivno zavzeli teoretično ekonomsko sceno, tudi prek tega časopisa. Z nekaterimi, v bistvu precej blagohotnimi prispevki je kritiziral njihove ideje in si pridobil nezasluženi status predstavnika »ancien regime«.
V javno življenje se je vrnil v začetku prejšnjega desetletja kot predsednik fiskalnega sveta v burnem času Pahorjeve vlade. Nedefiniran odnos med vlado, finančnim ministrom in svetom je ustvaril neko neproduktivno situacijo, kjer se je samo zavlačevalo z ukrepanjem, dokler ni prišel za finančnega ministra Janez Šušteršič.
»Lahko je biti ekonomist desne orientacije. Prevzameš doktrino liberalne neoklasične ekonomske teorije: tržna konkurenca, zasebna lastnina, šibka država, slediš interesu kapitala oziroma premožnih, breme krize prevališ na dohodkovno šibki in srednji sloj; povrh tega tam je denar, vpliv, projekti ... Ekonomist leve orientacije je biti veliko težje in zahtevnejše: teoretska osnova ni tako preprosta, interesi so širši in slabo definirani, denarja ni, slave tudi ne. Zato so v starih časih akademski ekonomisti bili pogosto levo usmerjeni. Lahko je tudi biti ekonomist levičar, ki je zgolj kritik obstoječega – s tem se da priti celo v salone. Težje pa je oblikovati alternativno praktično izvedljivo ekonomsko politiko, s katero se da pridobiti tudi volivce. Trenutno tega ni ne v Sloveniji ne drugod po Evropi. Zato so leve oziroma socialdemokratske stranke v težavah, ker nimajo z ekonomskega vidika kaj ponuditi, razen prepleskanega neoliberalizma.«
Tole je citat misli profesorja iz Financ tistega časa. Danes je v Sloveniji in povsod po Evropi situacija povsem nasprotna, vlade vseh barv kar tekmujejo v pogojno levih politikah, redistribuciji s turističnimi boni, davčnimi posojili, subvencioniranju bencina in drugimi ukrepi, izvirajočimi iz helikopterskega denarja. Kaj bi danes na vse to porekel profesor?
Doktor Marjan Senjur je preminil v petek, samonikli mož iz Prlekije je bil rojen 12. septembra 1944 v Križevcih.
Bojan Dejak
