Biftek za moške, »župa« za ženske

S sklopom prireditev, ki so jih združili pod naslovom 50 pomladi filma Cvetje v jeseni, so se tudi v Turističnem društvu (TD) Stari vrh pridružili praznovanju Tavčarjevega leta, ki ga je vlada razglasila ob stoti obletnici smrti pisatelja, odvetnika in politika Ivana Tavčarja. Osrednji dogodek je potekal minulo soboto na Jejlarjevi domačiji, in sicer pogovorni večer z igralci in ustvarjalci filma.

Mlaka nad Zgornjo Lušo – Spomin na snemanje filma in na dogajanje v krajih pred petdesetimi leti, ko so bili igralci in filmski delavci del življenja v vaseh pod Starim vrhom, so v soboto popoldne obudili na »Presečnikovi domačiji«, to je pri Jejlarju na Mlaki nad Zgornjo Lušo. Že večer prej so ob Kovkarjevi kajži v Pustotah v Zgornji Luši pripravili Kino pod zvezdami, kjer so na velikem platnu predvajali film Cvetje v jeseni, dogodek pa so z glasbo obogatili Mežnarjevi godci, Janez Triler in Francetovi orgličarji. V soboto dopoldne pa se je približno sto pohodnikov podalo po poti filma Cvetje v jeseni, ki jih je popeljala mimo šestih prizorišč, na katerih je več mesecev nastajal film. V TD Stari vrh so se pri pripravi programa združili s Kulturno-zgodovinskim društvom Pustote.

Na sobotnem pogovornem večeru z ustvarjalci filma so ob glasbeni spremljavi citrarke Barbare Kržišnik in lajnarja Vita Logarja odstrli pajčevine s spominov na snemanje filma in ponovno združili vaščane ter še živeče igralce in filmske delavce. Pogovor je spretno usmerjala kar Meta iz Cvetja v jeseni, v katero se je vživela Martina Kolenc Novak. Zbrane je prek video posnetka najprej nagovorila Milena Zupančič, ki je bila v soboto v tujini, zato so pogovor z njo na »Presečnikovi domačiji« posneli nekaj dni prej. Poudarila je, da se po petdesetih letih na omenjeni domačiji počuti kot doma, ker so se imeli v času snemanja v teh krajih zelo lepo. »Vedno smo imeli občutek, da so nas imeli radi, čeprav so nam mogoče zamerili, ker nismo govorili v poljanskem narečju – je zelo lepo, ampak tudi precej komplicirano, zato ga večina verjetno ne bi razumela, in to je bil tudi razlog, da so se ustvarjalci filma odločili za bolj enostavno gorenjsko narečje.« Prepričana je, da film tudi po petdesetih letih publika še vedno sprejema za svojega, ker nam je blizu. »Slovenci smo v osnovi kmetje in tega nas ni treba bit sram.« Med krajani, je poudarila, so se počutili zelo dobro. »Spomnim se gospe Lojzke, ki je božansko kuhala, zelo zanimiva je bila tudi gospa Tončka iz gostilne, v kateri smo jedli. Delala je namreč veliko razliko med moškimi in ženskami, ko smo zvečer prišli lačni k njej: moški so dobili meso in še kaj, celo biftek, ženske pa samo 'argo župo' in 'štrudelj'.« Producent Franci Zajc pa jo je dopolnil: »Pa 'pocukrane' makarone!« Kot je priznal, jih je tudi sam takrat prvič jedel. S Tončko je bila povezana še ena anekdota: Igralcem je namreč razdelila ključe počitniških hišic pod Starim vrhom, za kar mnogi lastniki niti niso vedeli, tako da je prišlo tudi do nerodnih srečanj med igralci in lastniki hišic. To je potrdil tudi Janez Šturm iz TD Stari vrh, ki je to preveril pri domačinih, od katerih je izvedel še marsikatero zanimivost, povezano s filmom. Ena je spet povezana z že omenjeno Tončko: »V igralca Berta Sotlerja in Poldeta Bibiča je bila kar malce zaljubljena, zato sta imela dostop do veže s klobasami, medtem ko je bil Rifle (Tone Hočevar, op. a.) za to prikrajšan.« Po Zajčevih besedah so bili sicer časi, ko so snemali Cvetje v jeseni, zlati časi za slovenski oziroma na splošno jugoslovanski film. »Nekaj zaslug za to ima tudi Tito, ker je bil filmofil. Takrat je bila programska kakovost edino, kar se je cenilo tako med gledalci kot v takratni politiki. Pri filmih nam ni bilo treba prav nič varčevati. No, jaz sem kljub temu,« je priznal.

Svoje prve igralske korake je pri filmu Cvetje v jeseni naredila igralka Marijana Jaklič Klanšek, ki se je spomnila prigode z maskerko, ko je v masko prišla vsa pordela v obraz. »Ves dan sem se namreč z bodočim možem potepala po Polhograjskem hribovju in sem bila vsa popraskana od njegove brade,« se je namuznila. O režiserju Matjažu Klopčiču in njegovem doživljanju filma je spregovorila njegova žena Neli Klopčič, Helena Koder, žena skladatelja Urbana Kodra, pa se je spomnila tudi svojega poročanja o premiernem predvajanju filma v Škofji Loki, ko je publika povsem napolnila dvorano, že pred projekcijo pa tudi trg pred kinom. Lepe spomine na film, predvsem pa Mileno Zupančič v vlogi Mete, ima tudi sedanji gospodar domačije pri Jejlarju Tone Kokelj, ki je priznal, da je bil takrat kot 23-letni fant kar malo zaljubljen vanjo. Mirko Štibelj, ki se v filmu pojavi kot eden od koscev, je s seboj prinesel koso, s katero je kosil Polde Bibič, in je bil tako zadnji, ki jo je uporabljal, saj je bila že povsem izrabljena. »A taka najbolj kosi!« Ivanka Božnar pa se je kot statistka v filmu pojavila bolj po naključju. »Imela sem dojenčka, pa so me prosili, če bi nastopila z njim, da ga ne bi bilo treba pripeljati iz Ljubljane.« A ker so prizor tolikokrat ponavljali, je priznala, da ga je morala na koncu že kar malo ščipati, da bi jokal, kot je zahteval prizor.

Ob koncu je Franci Zajc spomnil še na nesporazum pred začetkom snemanja. »Z Matjažem Klopčičem sva se srečala s predstavniki Kulturnega društva dr. Ivan Tavčar Poljane in so nama takoj povedali, da so oni pripravljeni in da lahko naslednji dan začnemo snemati. Na odru so namreč s svojimi člani že naštudirali zadevo, zato jim je bilo zelo težko pojasniti, da bodo pri filmu sodelovali profesionalni igralci.« Člani društva so na koncu v filmu vseeno nastopili, a kot statisti.