Razstava v Galeriji Jakopič je drugi del projekta Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Prvi del, posvečen slikarkam in kiparkam, je na ogled v Mestnem muzeju. Foto: Blaž Gutman
Razstava v Galeriji Jakopič je drugi del projekta Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Prvi del, posvečen slikarkam in kiparkam, je na ogled v Mestnem muzeju. Foto: Blaž Gutman

Začnimo z anekdoto iz leta 1863, ki nekako velja za začetek delovanja fotografinj v Ljubljani. Jožefa Dimski je prevzela atelje svojega pokojnega moža, fotografa, dagerotipista, tudi galanterista. Fotografije so od tedaj naprej podpisane kot vdova Emila Dimskega oziroma kot Atelje Emila Dimskega. Svojega imena ni uporabljala in pravzaprav iz zgodovinskih virov ni mogoče natančno ugotoviti, koliko je zares sama fotografirala.

Ta zgodba dobro ilustrira to, koliko truda so morale ženske vložiti v to, da so smele postati fotografinje. Začetki ženske fotografije so tako povezani predvsem s podjetnimi posameznicami, ki so se odločile prevzeti možev ali očetov studio. Za vodenje ateljeja je bilo namreč treba pridobiti licenco.

Razstava tudi poudarja, da so bile tudi šolane ženske pogosto v podrejenem položaju. Kot arhitektke so težko prišle do realizacij, kot fotografinje pa težko do lastnega studia. Celoten projekt o umetnicah je bil tudi velik organizacijski podvig, saj gradivo prihaja iz različnih ustanov in zbirk. Foto: Blaž Gutman
Razstava tudi poudarja, da so bile tudi šolane ženske pogosto v podrejenem položaju. Kot arhitektke so težko prišle do realizacij, kot fotografinje pa težko do lastnega studia. Celoten projekt o umetnicah je bil tudi velik organizacijski podvig, saj gradivo prihaja iz različnih ustanov in zbirk. Foto: Blaž Gutman

Arhitektke težko pridejo do realizacij
Podobno so se ženske težko uveljavile tudi v arhitekturi, katero Slovenke začnejo študirati po prvi svetovni vojni, ko je ustanovljena ljubljanska univerza. Dolgo so težko prišle do realizacij in so bile risarke ali asistentke moških ali pa so se posvečale manjšim delom, kot je oblikovanje predmetov ali tekstila.

Razstava v Galeriji Jakopič – avtorica projekta je Barbara Savenc – je tako razstava o pogumnih ženskah, pionirkah uveljavljanja v poljih, ki so bila dolgo ’rezervirana’ za moške. Kot je uvodoma povedal direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljana Blaž Peršin, gre pri tem projektu na nek način tudi za nadaljevanje razstave Vračanje pogleda, ki je v Cukrarni predstavila žensko ustvarjalnost v zadnjih 30 letih. Tukaj se vračamo k ustvarjanja žensk, tudi v obdobje, ko so bile ženske pri nas izvzete iz šolanja.

Vladimira Bratuž Furlan. Foto: Javna raba
Vladimira Bratuž Furlan. Foto: Javna raba

Vladimira Bratuž – 'most' med obema poloma projekta
Morda na tem mestu že izpostavimo Vladimiro Bratuž, ki je na nek način vezni člen med razstavo v Mestnem muzeju in v Galeriji Jakopič. Leta 1950 je diplomirala tako iz arhitekture kot iz kiparstva. Poznajo jo številne generacije, ki so se kdaj igrale v Tivoliju; prav ona je načrtovala znamenito ribo na otroškem igrišču, po kateri in skozi katero lahko otroci plezajo.

Bratuž je pripadala zadnji generaciji Plečnikovih študentov in bila je ena njegovih najljubših študentk. Na razstavi, skozi katere arhitekturni del nas je vodila Ana Porok, vidimo tudi Plečnikov doprsni kip, ki ga je oblikovala prav ona. Nastajanje kipa je tudi indikativno za način metodo Plečnikovega dela. Ni ji dovolil, da vse naredi po svoje, podstavek ji je skoraj ’vsilil’.

Plečnik oblikuje potezo študentov po vzoru svoje
Študij pri Plečnku je bil zelo zahteven, tudi kar se tiče risanja. In značilno je bilo, da je želel, da bi se risba študentov približala njegovi in je tako strogo nadziral in tudi posredoval, ko so študenti risali. Vladimira Bratuž je sicer začela študirati leta 1942, v turbulentnem vojnem času. Fakulteta je bila zaprta, da ne bi prekinili šolanja, pa je Plečnik nekatere študente vabil k sebi domov in jih tam poučeval.

Drznost Gizele Šuklje
Razstava se sicer začenja z njegovima prvima diplomantkama na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Gizela Šuklje in Dušana Šantel sta diplomirali leta 1932; prva pri Plečniku, druga pri Vurniku. Vidimo Gizelino diplomsko delo – obdelavo treh cerkvic na Gorjancih, ki izkazuje njeno mojstrsko risbo.

Gizela Šuklje je bila zelo ambiciozna in pravzaprav tudi zelo sodobna. Po študiju v Ljubljani je odšla v Pariz, kjer se je eno leto izobraževala na Sorboni in v ateljeju arhitekta Augusta Perreta, enem od pionirjev uporabe železobetona. Njene sanje so bile, da bi vzpostavila popolnoma ženski arhitekturni biro. Gizeli Šuklje je uspel velik podvig z delom v Metliki, za katero je zasnovala urbanistično prenovo in še nekaj objektov. Tako da se o njej upravičeno govori kot o prvi slovenski arhitektki.

Fotografije ter načrte in skice dopolnjuje tudi nekaj fizičnih ambientov. Foto: Blaž Gutman
Fotografije ter načrte in skice dopolnjuje tudi nekaj fizičnih ambientov. Foto: Blaž Gutman

Kako živeti sodobno, kako opremiti stanovanje
V času druge svetovne vojne je sledilo še 6 Plečnikovih diplomantk. Zanimivo je, da so arhitektke tedaj tudi veliko pisale. V revijah, kot so bile Ženski svet, Žena in dom ali Gospodinja, so pisale o modernih načelih domovanja, o tem, kako naj se zasnuje novi dom in pri tem so upoštevale tudi vzore iz tujine. Dušano Šantel tako srečamo tudi pri reprodukciji iz posebne knjige, priročniku o tem, kako opremimo stanovanje, v katerem denimo najdemo celo omaro za čistila. Delo arhitekt pa spoznamo tudi v nekaj ambientih, ki so razstavljeni.

Razstava Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Foto: Blaž Gutman
Razstava Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Foto: Blaž Gutman

Fotografija kot pripomoček slikarjev
Del razstave, posvečen fotografiji, skozi katerega nas je popeljala Dr. Marija Skočir, je bolj razčlenjen. Predstavnica prvega načina 'uporabe' fotografije je Ivana Kobilca. Njeno življenje tudi sovpada s hitrim vzponom fotografije, čeprav se je ta začel že prej. Eden takšnih mejnikov je leto 1839, ko je bil patent za uporabo dagerotipije dan v splošno uporabo in v 40. in 50. letih 19. stoletja je bila izredno priljubljena.

Fotografijo denimo kot pripomoček, ki ujame posamezne trenutke v naravi, so pogosto uporabljali impresionisti. In kot pripomoček jo je uporabljala tudi Kobilca. Na razstavi tako vidimo fotografije s prizori, v katerih hitro prepoznamo njene slike. Denimo Poletje. Zanimive so fotografije kot del pripravljalne faze na slikanje velikoformatne slike Slovenija se klanja Ljubljani. Posamezne fotografije ustrezajo posameznim izsekom slike. Zanimivo pa je tudi, da je Kobilca kar iz Sarajeva dajala navodila, kakšnih prizorov si želi, tako da so fotografirali drugi in ji poslali fotografije.

Sama je sicer skrbno načrtovala kompozicijo svojih fotografij, in sicer z mislijo na sliko, ki naj bi nastala na njihovi osnovi. Torej je bila njena fotografija povsem drugačna od fotografije impresionistov, ki so ’lovili’ zanimive trenutke v naravi.

Delo v ateljeju, 'vpisanem' na ime očeta ali soproga
Kobilčini sledi ateljejska fotografija. To so dela vizitnega formata, ki so jih delale fotografinje v ateljejih svojih očetov ali mož oziroma v ateljejih, ki so jih podedovale in se, kot je že bilo omenjeno, pogosto niso podpisovale s svojim imenom. Omenjena je bila tudi določena zagata, ki se pojavi pri tovrstnih projektih, kot je ta razstava. Gre za gradivo, ki ga je najti v zelo različnih zbirkah in ustanovah in ki pogosto sploh ni obravnavano kot fotografska umetnost. Pogosto ta dela, predvsem portretno fotografijo, najdemo v družinskih albumih in je prva naloga identifikacija fotografa ali fotografinje, kar pa ni vedno najlažje ali celo ni mogoče.

Ivana Kobilca je fotografijo uporabljala kot pripomoček, ki ujame posamezne trenutke v naravi. Foto: Blaž Gutman
Ivana Kobilca je fotografijo uporabljala kot pripomoček, ki ujame posamezne trenutke v naravi. Foto: Blaž Gutman

Prišla iz Severa, vodila samostojen studio
Že leto po začetku 'ženske fotografije' torej leta 1864 pa se zgodi nekaj zanimivega. Malvina von Norden, ki je v Ljubljano prišla nekje s Severa, ji je magistrat dal dovoljenje za samostojno vodenje ateljeja na Kongresnem trgu. In to, čeprav ni imela dokumentov, a so sklenili, da ni pričevanj, da bi bilo z njo kaj narobe in zato je dobila dovoljenje. Torej dejansko najame atelje in pri njej so se rade fotografirale predvsem dame. To je trajalo sicer zgolj do decembra istega leta, ko Malvina izgine, a vendar gre za prelomen dogodek.

V tem času so se fotografirali predvsem predstavniki višjega sloja, saj zadeva ni bila poceni, kajti tudi material je bil drag. Fotografi so bili tudi 'svojevrstne' pojave. Pogosto so se selili, in ko so prišli v neko mesto, se je k njim šla fotografirat cela množica ljudi. Obstajala je tudi navada, da so fotografije razstavljali na fasadah ali v zunanjih vitrinah, da bi pritegnili nove stranke.

Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Foto: Blaž Gutman
Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Foto: Blaž Gutman

Turisti vstopajo v steklenico Donata … in se fotografirajo
Še ena zanimiva anekdota je povezana s Tonko Kulčar, ki je prišla iz Zagreba, kjer je imela atelje skupaj z možem. Kot fotografinja je delovala tudi v Rogaški Slatini, kar pa je kot neželeno konkurenco prepoznal celjski fotograf Pelikan, ki je tam že prej fotografiral. Zdravilišče je sklenilo, da vsakemu dodeli dan, ko sme fotografirati. Ko pa se je pojavil še tretji fotograf, sta oba to prepoznala kot nelojalno konkurenco in sklenila pakt. Vidimo nenavadne fotografije, denimo turistov, ki so vstopili v orjaško steklenico Donata in se fotografirali. Mimogrede, vsak, Tonka in Pelikan je imel svojo steklenico.

Fotografinja, ki ji je uspelo 'ujeti' smejočega se kralja Aleksandra
S Tonko je povezana tudi zanimiva zgodba o tem, da je bila uradna fotografinja družine Karađorđević in je nekoč v Beograd poslala cel vagon opreme. Tudi na razstavi vidimo portrete kraljeve družine in Tonki je uspelo posneti celo redko fotografijo kralja Aleksandra, ki se smeji. Fotografirala je tudi veliko aktov, na razstavi pa vidimo tri nenavadne fotografije mladeniča v poročni obleki. Ne ve se, ali so bili prizori inscenirani ali gre za realistično fotografijo.

Ne gre le za prizadevanje enakovredne obravnave umetnic. Razstava je tudi prispevek k ’pisanju’ zgodovine umetniških medijev, v katerih so se ženske težko uveljavile. Prav tako gre za prispevek k teoretski obravnavi področij, ki so pri nas slabo obravnavana. Foto: Blaž Gutman
Ne gre le za prizadevanje enakovredne obravnave umetnic. Razstava je tudi prispevek k ’pisanju’ zgodovine umetniških medijev, v katerih so se ženske težko uveljavile. Prav tako gre za prispevek k teoretski obravnavi področij, ki so pri nas slabo obravnavana. Foto: Blaž Gutman

Mati Edija Šelhausa, mojstrica 'postprodukcije'
V nadaljevanju vidimo še dela matere Edija Šelhausa, ki je imela studio v Škofji Loki in v katere delih vidimo veliko ’postprodukcije’, vidimo torej kolorirano in retuširano fotografijo. Razstavljeno je tudi delo fotografinj-partizank, ki se po vojni usmerijo v fotografiranje povojne obnove pa tudi že prostega časa, denimo planinarjenje.

Povsem na koncu lahko vstopimo v originalni studio Josipa Pelikana in izvemo, da sta njegovo delo nadaljevali hčerki Nada in Božena. A predvsem Nada je bila tista, ki je bila fotografinja s srcem in dušo.

Razstava celovito predstavlja dve polji zgodnjih ustvarjalk, umetnic in tudi spretnih podjetnih žensk. Gre za gradivo iz različnih zbirk in delo več avtoric in lahko sklenemo, da ni spretna le v narativnem loku, pač pa je bila tudi organizacijsko zahteven del. Do konca februarja jo bo dopolnjeval tudi bogat spremljevalni program.

V Galeriji Jakopič razstava o slovenskih arhitektkah in fotografinjah