Moram priznati, da vas kar malo pogrešam, odkar so na javni RTV ukinili oddajo Zadnja beseda. Verjetno nisem edini, kaj?
Ne, sploh niste edini. Oddaja je bila, kljub nerodnemu terminu, ena bolje gledanih. Zdi se mi, da so nas gledalci zelo hitro vzeli za svoje. Urednik Rok Smolej je imel pri izbiri žensk, ki smo sodelovale za okroglo mizo, srečno roko. Bile smo si zelo različne, včasih smo na zunaj delovale ostro in morda celo sprto. A gledalce smo skoraj štiri leta prepričevale, da je prav, če se pogovarjajo različno misleči. Meni osebno je bilo naše omizje dragoceno ne glede na to, da sem bila s svojimi, morda za nekatere preveč tradicionalnimi vrednotami »moteči faktor«. Po zadnji oddaji smo šle na večerjo, se dodobra naklepetale, vesele, da smo toliko let vztrajale, in to kljub polenom, ki smo jih dobivale pod noge. A enkrat se pride, enkrat se gre. Za medij, kot je televizija, so po mojem spremembe nujne. Bom pa zelo vesela, če bo oddaja z neko drugo zasedbo morda ponovno zaživela.
Slovenci imamo s pogovori o spolnosti kup podedovanih težav.
V družbi žensk, voditeljice Valentine Smej Novak, pa nekdanje nune, danes psihoterapevtke Vide Žabot, pevke Jadranke Juras, nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal, se je res zdelo, da ste imeli najpogosteje ravno vi, morda tudi Vida Žabot, drugačno mnenje, bolj tradicionalno, konservativno. Se motim?
Ne, ne motite se. Obe z Vido imava v vsakdanjem življenju, vsaj kar se medsebojnih odnosov tiče, morda več priložnosti za soočenja s skrivnostmi, ki jih nosimo v duši in skrivamo pred drugimi kot druge izza omizja. Vida po profesionalni plati, jaz zaradi poslušanja in zapisovanja zgodb. Obe se z ljudmi pogovarjava na štiri oči. Ti pogovori so zelo intimni. Ko poslušam sogovornika, ki joče, preklinja, se izpoveduje, se tudi sama spreminjam. Zgodbe se me dotaknejo, marsikaj vidim drugače kot prej. Z leti se nabere zelo veliko takšnih izkušenj, postanejo dragocene tudi zato, ker me plemenitijo. Tradicionalne vrednote so se skozi številne rodove dodobra preizkusile in nadgradile. Deset božjih zapovedi je danes enako aktualnih, kot so bile pred dva tisoč leti in več. Dobrota, hvaležnost, ljubezen, žalost, trpljenje, pogum, vztrajnost, žrtvovanje pa prav tako. Tisti, ki so sovražili pred tisočletji, so v sebi nosili podobno zlo, kot ga nosijo ti, ki jih posnemajo danes.
Vrsto let ste že vpeti v medije. Vaše izkušnje segajo v drugo polovico osemdesetih let. Čeprav je danes svoboda, se zdi, da je medijske svobode, kot jo je bilo okrog leta 1990, celo manj. Pa niti ni nujno, da gre le za omejevanje novinarske svobode s strani vsakokratne politike, ampak včasih bolj tistih, ki iz ozadja vlečejo niti. Se spomnite tiste iz Partličevega dela Moj ata, socialistični kulak, češ zdaj ko je svoboda, moramo paziti, kaj govorimo?
Če me spomin ne vara, je bilo v letih pred začetkom slovenske pomladi v medijih veliko manj politike, kot jo je danes. Vsaj na lokalni ravni je bilo tako. Zadnjič sem brskala med arhivskimi izvodi Gorenjskega glasa. Tudi na prvi, najbolj udarni strani so prednjačile gospodarske teme, kultura, zdravstvo. Navadnim državljanom za te, ki so sedeli v parlamentu, ni bilo dosti mar. Kaj šele da bi se na njihov račun preklali med seboj. Po osamosvojitvi je postalo marsikaj drugače. Politiki so se hitro razburili, če jim v medijih ni bilo kaj prav. Kako velikanska razlika nastane med resničnostjo in medijskim poročanjem, pa sem osebno doživela med nemiri v Ambrusu, ki so izbruhnili oktobra 2006. Tisti, ki ni slišal osebnih, zelo pretresljivih zgodb domačinov, je imel ob spremljanju medijev kasneje celo občutek, kot da so za tragedijo krivi domačini. Od takrat naprej za tisto, »kar so na televiziji rekli«, nikoli več ne dam roke v ogenj. Na srečo nisem obremenjena s spominom zlate ribice, pomnim marsikaj. Ne vidim rada, če me kdorkoli poskuša peljati žejno čez vodo.
V naslovu tetralogije se skriva ogromno simbolike. Ogenj predstavlja čustva, z ritjo še danes označujemo hinavske, klečeplazniške posameznike, ki jim ne moremo zaupati, kačam na dveh nogah pa prav tako ne.
Jaz tudi ne. Prebral sem vse vaše knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, četrta, ki je že med bralci, je šla po nekaj dnevih že v ponatis. A preden spregovoriva o tej, zadnji, me zanima, ali ste naslov zbirke sami izbrali in zakaj?
Sama, seveda. To je bil prvotno ljudski pregovor. Prvič sem ga slišala pri prijatelju, duhovniku, ki je takrat služboval na Koroškem. Povedal mi je, da so ga ljudje pred drugo svetovno vojno pogosto omenjali. V njem se skriva ogromno simbolike. Ogenj lahko predstavlja tudi čustva, z ritjo še danes označujemo hinavske, klečeplazniške posameznike, ki jim ne moremo zaupati, kačam na dveh nogah pa prav tako ne. Potem pa mi je sošolec Miha Naglič omenil, da ga je v svojem leposlovju uporabljal tudi najin rojak, pisatelj in naivni slikar Jože Peternelj - Mausar. Ko sem nekoč v neki družbi omenila, da bo ta pregovor krasil naslovnico moje knjige, so se zgrozili in rekli, da me bodo zaradi njega preveč vlačili po zobeh. Če bi bili tiho, bi morda izbrala kakšnega drugega, a da bi vrgla puško v koruzo zgolj zato, ker me bodo opravljali? To pa ne! Hvala Bogu, da sem vztrajala. Pregovor se je zlil z naslovom zbirke in postal eden bolj prepoznavnih v slovenskem prostoru.
Kaj vas je vodilo pri pisanju te tetralogije? Morebiti to, da se pri nas premalo govori o spolnosti, o spolnosti naših babic in dedkov, naših mam in očetov, o naši spolnosti?
Slovenci smo zelo čuden narod. S pogovori o spolnosti imamo kup podedovanih težav. Razumem, da se predniki o spolnosti niso pogovarjali. Še v moji mladosti nas je župnik, ko smo šli k spovedi, vprašal, če nam gredo po glavi »tiste reči«. Ker če bi nam šle, bi bil to greh. Ne razumem pa, da mnogi zelo podobno razmišljajo še danes. Pred dnevi so mi povedali, da so se na eni od ljubljanskih osnovnih šol starši pritožili, ker je učiteljica v devetem razredu omenjala oziroma citirala mojo prvo knjigo. Kakšna napaka! A knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače bi morale biti za odraščajočo mladino nekakšen katekizem, iz katerega bi se učili, kaj vse jih lahko v življenju doleti. Žal se potem dogajajo tivolske 44, ko neizkušenim, nič hudega slutečim mladim, željnim potrditve, zapustijo nikoli zaceljene rane. Zavedam se, da je marsikaterim staršem in tudi učiteljem težko govoriti o tej temi. Meni ni. Zakaj se potem ne usedemo za skupno mizo in se pogovorimo o intimnih zgodbah?
Še v času moje mladosti nas je župnik, ko smo šli k spovedi, vprašal, če nam gredo po glavi »tiste reči. Ker če bi nam šle, bi to bil greh.
V vaših knjigah sem se pogosto zgrozil ob zgodbah o spolnem nasilju, ki so ga morale prenašati ženske in tudi otroci. Presunili so me kruti odnosi do nezakonskih otrok. Tudi razmere v higieni so bile na meji verjetnega. Kako so ljudje lahko to prenašali?
Po pravici povem, da veliko lažje kot danes. Že od otroštva naprej so jih vzgajali, da morajo v življenju marsikaj potrpeti, se marsičemu odpovedati, stisniti zobe. Nič jamrati. Se nič pritoževati. Vse sprejeti z božjo pomočjo, da je tako prav. Da ima vse svoj namen – tudi trpljenje. Danes, ko nas je strah že čisto običajnega ruvanja zob, ko so postali pojmi bolečina, trpljenje, odpovedovanje, potrpljenje v družbi nezaželeni, smo pogosto že ob najmanjših težavah, ki jih zlepa ne manjka, čisto na tleh. Po dostopnih podatkih je bilo samo v preteklem letu predpisanih kar 41 odstotkov več antidepresivov kot leta 2019. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so poleg depresije najpogostejše duševne motnje v državah EU anksiozne motnje, njihov glavni simptom je tesnobnost. Učencev z odločbo za posebne potrebe je v tem šolskem letu 7,68 odstotka, v šolskem letu 2016/17 jih je odločbo imelo 5,75 odstotka. Številke, ki pričajo o tem, kako postajamo vedno bolj ranljivi in notranje šibki, so zame grozljive.
Poudarila bom dva primera: še v otroštvu mojih otrok je bilo žal čisto »normalno«, da so učitelji metali v poredne glave ključe, krede, vse, kar so imeli pri roki. Da bi kdo od staršev zaradi tega nasilja prišel v šolo in se razburjal? Ne pomnim. Predstavljate si dramo, če bi si danes kdo od učiteljev drznil storiti kaj podobnega. Hvala Bogu, dandanes se znamo postaviti za otroke. Bolj malo pa se je spremenilo pri spolnem nasilju. Drži, da imamo na prvi pogled zelo odklonilen odnos do spolnih nasilnežev, a če spremljamo njihove zgodbe vse do sodišča, žalostno spoznamo, da so prevečkrat deležni zelo milih obravnav. Še nekaj: je danes znotraj štirih sten kaj manj nasilja nad otroki in ženskami, kot ga je bilo nekoč?
Pravo vprašanje za razmislek slehernega med nami. Upam, da je nasilja manj, a po slišanem precej dvomim o tem. Kdaj vas je začela zanimati naša intimna zasebnost? Pisanje o spolnem življenju Slovencev je namreč postalo vaša posebnost.
Mislim, da me že od nekdaj privlači tisto, kar mi je prepovedano. Ravno spolnost je bila moji generaciji prepovedana. Ne doma ne v šoli se o njej nismo pogovarjali. Če sem že kdaj kaj ujela o tem, so odrasli govorili, kako je spolnost umazana, neprimerna, odveč. V breme zlasti ženskam. Če se prav spomnim, se s prijateljicami nismo pogovarjale niti o menstruaciji. Le župnik Starman nas je nekoč nekaj malega poučil o teh rečeh. Pa nam je bilo tako nerodno, da smo še na poti domov raje molčale, kot da bi karkoli komentirale. Po poroki sva z možem nekaj let živela v Podgori. Tast je pri kmetovanju pomagal Ivanki, mami znanega pisatelja Vladimirja Kavčiča. S časom sva navezali stike, rada sem jo obiskovala. Bila je zelo odrezava in neposredna: ko je govorila o drugih, se je rada obregnila tudi ob njihove intimne zgodbe. Dobro je poznala Žirovce, o njih sem slišala takšne grozote, da sem včasih celo podvomila, ali so resnične ali ne. A je bila zvita. Če je v mojih očeh opazila kanček dvoma, mi je svetovala, naj slišano preverim še kje drugje.
Spoznala sem veliko ljudi, ki so me sprejeli z odprtimi rokami v želji, da del bremena, ki so ga nosili, preložijo na moja ramena.
Pa ste?
Sem. Zanimivo se mi zdi, da se z leti pogovorov o intimi niso branili niti moji starši. Ko so Žirovci izvedeli, kaj me zanima, so mi namignili, naj najprej preverim, kaj je počel moj ded Luka. Potem pa vtikaj nos še kje drugje, so rekli. Šele takrat sem začela odkrivati dedkovo živahnost. Ta del naše družinske, zamolčane preteklosti mi je še danes zelo pri srcu. Marsikdo je mislil, da me bo z zgodbami prizadel, v resnici pa mi je naredil ogromno veselja. Zaradi zgodb sem v dobrih 35 letih prepotovala malodane vso Slovenijo. Obiskala sem kraje, za katere sploh vedela nisem, da so. Spoznala sem veliko ljudi, ki so me sprejeli z odprtimi rokami v želji, da del bremena, ki so ga nosili, preložijo na moja ramena. Sogovorniki so bili iz vseh družbenih slojev, pogovarjala sem se tudi z zapornico, ki je prestajala zaporno kazen zaradi umora partnerja. Slovenci imamo grdo navado, da se premalo pogovarjamo. Če kdo, vam jaz povem, da drug drugega zelo slabo poznamo. Svojo intimo dobro skrivamo še danes. Skoraj vsak dan lahko beremo o umorih v družinskem okolju. Ko novinarji vprašajo sosede, kakšno mnenje imajo o moškem, ki je ubil svojo partnerico, običajno dobijo odgovor, da je bil čisto soliden. Strašljivo, kajne?
Jap! Bralci so vaše pisanje vzelo za svojo. Kako pa ga sprejemajo v akademskih krogih?
Če ne bi bilo dr. Zdravka Mlinarja, bi me kritike verjetno že zdavnaj dotolkle. Nekateri res znajo biti zelo zlobni. Dr. Mlinar pa meni, da so moje knjige zelo pomembne za tako imenovano citizen science, za občansko znanost. Trdi namreč, da vsak od nas ve nekaj, vsi pa vemo vse. V zadnjem desetletju se v svetu to gibanje hitro uveljavlja. Na tisoče raziskovalcev pomaga pri zbiranju različnih podatkov v obsegu, ki ga posamezni raziskovalci oziroma ustanove ne morejo doseči. Žal je to sodelovanje pri nas še v povojih. Vsaj na svojem področju nisem zaznala čisto nobene pobude za morebitno izmenjavo informacij, bilo je le ogromno polen pod nogami. Če ni šlo drugače, pa z omalovaževanjem mojega dela. Škoda. Tisti redki, ki pa ne želijo biti imenovani, trdijo, da je zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače učbenik življenja, ki je nujno potreben, če se hočemo seznaniti s področjem, ki je še danes tabu.
Tudi tokrat bralce zelo iskreno in zelo od srca prosim: ko boste mojo zadnjo knjigo vzeli v roke, nikar ne komentirajte, češ to se pa ni moglo zgoditi, to si je nekdo izmislil.
Je veliko ljudi, ki se vam izpovejo kot v cerkvi pri spovedi, da bi si olajšali dušo?
Če jih ne bi bilo, tudi knjig ne bi bilo. Moram povedati, da sem precej dejavna tudi na facebooku. V času kovida sem objavila, da so moja vrata odprta vsem, ki se želijo pogovarjati. Redki so bili dnevi, ko ni bilo nikogar. Ko je bilo karantene konec, sem z dnevi odprtih vrat nadaljevala. Ljudje potrebujejo nekoga, ki jih vsaj posluša, če jim že pomagati ne more. Pomembno je tudi, da vedo, da vse, kar mi zaupajo, obdržim zase. Razen, seveda, če sami ne izrazijo želje, da se njihova zgodba kasneje objavi.
Je bilo pisanje o intimnosti nekakšna terapija tudi za vas?
Tudi. Ni bilo prijetno živeti z občutki, vsajenim v podzavest že v rani mladosti. Takrat so nas učili, da je vse, kar je povezano s spolnostjo, grešno. Veliko žensk moje in celo mlajše generacije je še danes prepričanih, da je spolnost umazana. Da je potrebna le v toliko, da se z njo zadovolji partnerja. Spominjam se, da so mi po nekem predavanju v Kanalu ob Soči podarili knjigo italijanskega zdravnika, ki je opisoval »te reči« v času bitk na soški fronti. Kakšen dan zatem so me povabili medse zgodovinarji iz nekega štajerskega mesta. Ko čisto mimogrede in nehote omenim nekaj podrobnosti, ki sem jih slišala v Kanalu, eden od prisotnih ves ogorčen vstane, rekoč, da mi ne bi smeli dovoliti, da mečem slabo luč na »najbolj sveti del zgodovine slovenskega naroda«.
Dogajalo se je tudi, da je moje pripovedovanje spodbudilo naključne obiskovalce, da so vstali in se pred polno dvorano izpovedali. Včasih je bilo prav pretresljivo, zlasti še, če je takšna oseba spregovorila o spolnem nasilju. V Rogaški Slatini je neka gospa spregovorila o »rancalah«, ki so jih imeli moški na Kozjanskem, da so lažje obvladali žensko med spolnostjo. Ko sami niso več zmogli. Te rancale so kasneje burile duhove tudi zato, ker sem bila prva, ki sem o njih javno spregovorila. Vesela sem, da nič več ne zardevam, ko beseda nanese nanje.
Ko berem zgodbe, kar ne morem verjeti, da je bilo v spolnem življenju naših prednikov toliko grobosti in moške prevlade. Res niso zmogli malo več nežnosti? Je danes drugače?
Preteklost je nemogoče soditi ali obsojati skozi današnje oči. Razvoj medsebojnih odnosov med moškim in žensko, med starši in otroki je šel skozi vzpone in padce. Nič ni bilo samo po sebi umevno, nič se ne zgodi čez noč. Tako, kot so živeli naši predniki pred sto in več leti, marsikje po svetu živijo še danes.
Naj vas spomnim na škofa Antona Jegliča, ki si je zadal nalogo, da napiše priročnik za ženine in neveste v želji, da bodo zakonci vedeli, kaj je prav, ko gre za »združitev« in zakonsko življenje nasploh. Ko škof denimo piše o zakonski združitvi, jo dovoli tudi pri nerodovitnih, v starosti in v času nosečnosti. Zelo napreden, če ne revolucionaren je bil nasvet, naj mož žene ne sili v odnose, ko je utrujena, preslabotna, bolehava. Čeprav so mu katoliški zaupniki odsvetovali tovrstno izpostavljanje, je trmasto vztrajal pri svojem. Katoliške založbe brošure najprej niso hotele natisniti, katoliški časopisi pa ne oglaševati, po škofu se je vsulo še iz liberalnega tabora. Ozmerjali so ga s pornografom, češ da se je pregrešil zoper čut sramežljivosti. Bil je petelin, ki je prezgodaj zapel.
Tudi četrti del tetralogije ne sodi med knjige, ki jih preberemo na dušek, v enem večeru. Med zgodbami se moramo sprehajati počasi, zlagoma, z empatijo.
Od takrat je minilo komaj dobrih sto let. Veliko premalo, da bi se drastično spremenil tudi odnos do spolnosti. Še zmeraj se o njej težko pogovarjamo, redki so mladi, ki gredo »opremljeni« v svet. Če so moški, ne da bi jih družba posebej obsojala, posiljevali pred 30 leti in več, bi še razumela, a da so posilstva, če sledimo samo objavam v medijih, nekaj vsakdanjega tudi danes, je sprto s srcem in pametjo. Tudi pri nas, v Evropi pa sploh obstajajo okolja, kjer vladajo zakoni, ki ženske tlačijo v drugorazrednost, njihov položaj je enak ali celo slabši, kot so ga imele naše prababice. Zaradi sramežljivosti in molka se v družinah ne pogovarjajo, zgodbe in izkušnje se ne prenašajo iz roda v rod, in zato se, žal, še danes dogaja, da jabolko ne pade daleč od drevesa, kar pomeni, da vnukinjo doleti podobna ali celo še bolj žalostna usoda, kot je nekoč njeno babico.
Kakšna je vaša metoda zapisovanja zgodb?
Tisti, ki mi želijo povedati svojo zgodbo, so se običajno znašli v veliki stiski. To, da si kar sami zapisujejo doživetja, je pogosto zelo terapevtsko. Do zdaj je izšlo že precej drobnih knjižic takšnih izpovedi, seveda za družinsko rabo. Še letos izideta dve, morda celo tri. Najbolj sem ponosna na Ljerkino zgodbo, ki je tudi javno dostopna z naslovom O ženski, ki ji je dano. Letos praznuje 98. rojstni dan, še zmeraj je zelo živahnega duha. Drugi me obiščejo, izpoved posnamemo, potem jim jo pošljem v pregled. Nekateri se, ko jo preberejo, premislijo, večina pa ne. Pogovarjamo se tudi na skajpu, različno. Sogovorniku se zmeraj prilagodim, če je le mogoče.
Od leta 2013, ko je izšla prva knjiga iz cikla Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa do danes ste imeli več kot 1200 literarnih večerov, predavanj, različnih predstavitev. Koliko prevoženih kilometrov je za vami? Tudi midva sva že o tem posnela nekaj oddaj.
Na leto sem prevozila okoli 35 do 40 tisoč kilometrov. Imela sem tudi po pet različnih srečanj tedensko. Eno lepših je bilo tisto, ki so ga pripravili pri Večeru v Mariboru, pa upokojenci v Sevnici. V dvorani je bilo po več kot 500 obiskovalcev, ki so si zaželeli tudi podaljška. Predavala sem na medicinski fakulteti, v Nuku, na FDV, med zgodovinarji, teologi, v zamejstvu, pri kmečkih ženah, po knjižnicah, gasilskih in kulturnih domovih, v zasebnih krogih. Zmeraj sem doživela topel sprejem, ne pomnim, da bi se kje pritoževali, da z menoj ne bi bili zadovoljni. Srečanja so ogromno pomenila tudi meni.
Četrta knjiga iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače ima naslov Poglejte, moji ljudje prihajajo! Ob teh besedah se nekaj toplega dotakne srca ...
Naslov je pravzaprav citat, vzet iz zgodbe Žnidarjevega Frenka iz Poljan. Besede je izrekla igralka Ivanka Mežan. Stala je na odru in prejemala Borštnikov prstan, ko je zagledala poljanske gledališčnike, ki so prišli na podelitev. Njene besede so se mi usedle v srce tudi zato, ker poosebljajo moja občutja, ki me spreletavajo vsakič, ko stisnem roko tistim, ki mi zaupajo zgodbo iz svojega življenja. Tudi zato mi je četrta knjiga zelo pri srcu.
S katerimi besedami bi knjigo pospremili na pot?
Tudi tokrat bom bralce zelo iskreno in zelo od srca prosila: ko boste knjigo vzeli v roke, nikar ne komentirajte, češ to se pa ni moglo zgoditi, to si je nekdo izmislil. Ali celo, da so zgodbe plod izrojene domišljije. Niso! Zelo so resnične! Če jih zanikate, zanikate tudi pravico vsakega posameznika, da o svojem življenju pripoveduje tako, kot ga je sam doživel in občutil.
Tudi ta četrti del ne sodi med knjige, ki jih preberemo na dušek, v enem večeru. Med zgodbami se moramo sprehajati počasi, zlagoma, z empatijo. Zelo si želim, da se o njih pogovarjate z bližnjimi. Lepo bi tudi bilo, če bi koga spodbudile, da sede za računalnik in še sam kaj napiše. Za razumevanje teh zgodb je treba izstopiti iz brezskrbnega mehurčka, v katerem živimo, ker šele potem lahko verjamemo, da so ljudje, ki jim ni bilo že ob rojstvu z vsem postlano. Pravijo, da sem ena zadnjih še živečih zgodbark. Je kdo, ki bo nadaljeval moje delo?
Na začetku te knjige je kar precej anekdot.
Za večino od njih se moram zahvaliti Otu iz Bele krajine. Za vsako, ki mi jo je poslal, sem mu zelo hvaležna. Drži, da so anekdote povedane z nemalo humorja, a se kljub temu v njih skriva veliko bridkih resnic. Uspelo mi je zbrati precej zgodb o tako imenovanem počitniškem delu. Ena od šlogaric, ki je nekoč delala na telefonski številki 090, mi je prav tako zaupala zanimive zgodbe. Vodiška Johanca ima veliko naslednic. Morda se vam bo zdela Mojčina zgodba kruta, a sem vesela, da je zbrala toliko moči, da mi jo je zaupala. Nekateri so mi pripovedovali o sovraštvu, ki jih je skoraj pogubilo, drugi o izkoriščanju, goljufijah. Obširno poglavje je namenjeno tudi ljubezenskim zgodbam in dogodkom, ki so povezani z Jugoslavijo.
Kdo pri vas doma nosi hlače? Kakšno je življenje v vaši družini?
Takole bom odgovorila: pogosteje kot hlače nosijo drugi, manj odgovornosti imam. Posredno tudi manj dela. Pod eno streho živimo tri družine: midva z možem, hčerka in sin s svojimi. Zanje kuham, če jih ni doma, poskrbim za vnuke. Čisto nič me ne moti, če mi otroci »skačejo po glavi«. Naj! Še prehitro bodo odrasli. Sicer pa se je moja družina navadila, da pri pisanju potrebujem mir. Pustijo me pri miru tudi, ko dobim obiske. S skrbmi mogoče malo pretiravam le, ko kdo od vnukov zboli. Bolezni, četudi so to le prehladi, mi kratijo spanec. Med seboj se zelo dobro razumemo, imamo se radi, je pa res, da se ne vtikam v način življenja mojih »ta mladih«. Če se, me hitro prizemljijo. Sem ena tistih babic, ki bi zanje vse naredila. A tisti trenutek, ko začutim, da bi kdo želel prestopiti mejo, se ustavimo in pogovorimo. Zmeraj sem si želela veliko otrok, hvala Bogu, mi je bilo to dano. O preveč družinskih tragedij sem pisala, da bi mi bilo vseeno za moje najbližje. Povezovale so nas tudi težke preizkušnje. Ko je pred petindvajsetimi leti umrl drugi sin, ko je nekaj let za njim zbolel zaradi raka na ščitnici še najmlajši, nam ni bilo lahko. To so za družino tako veliki šoki, da traja precej časa, da se pobere.
Tisti, ki so sovražili pred tisočletji, so v sebi nosili podobno zlo, kot ga nosijo ti, ki jih posnemajo danes.
Kakšni so vaši načrti, povezani s pisanjem?
Čez zimo želim dokončati drugi kriminalni roman. Prvi Kje je otrok?, ki je bil zelo dobro sprejet, je tudi preveden v angleščino in ga najdete na Amazonu (The Child has disappeared). Tam sta še dve otroški knjigi, Wizard troubles in the Land of Fairly Tales in Band the Mysterious Stone.
Pišem tudi kolumne za Reporter in nekatere portale, odgovarjam na zaupnosti v Nedelovi rubriki Milena svetuje, vsak dan kaj napišem na facebooku. Popoldnevi so namenjeni pešačenju. Veliko berem, se pogovarjam, kuham. Če se le da, pa grem s kurami spat, ker zelo zgodaj vstajam. Verjetno sem danes bolj dejavna, na srečo sem zdrava, kot sem bila pred dvajsetimi leti in več.
So vaše knjige glede na to, kako pomembne so, dobile že kakšno priznanje?
Ne, to ne, me pa veseli, da bo prva knjiga od zdaj na voljo kot e-knjiga tudi za srednješolsko branje. Leta 2015 je bil po njej posnet dokumentarni film, ki ga pod naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače še zmeraj najdete v arhivu na RTV SLO. SNG Maribor je postavilo na oder Privide kačjega pastirja. Režiserka Urška Djukić pa je skupaj s Francozi ustvarila izjemen kratki animirano- dokumentarni film Babičino seksualno življenje, ki se, potem ko je prejel številne mednarodne nagrade, poteguje tudi za oskarja.
Biografija
Milena Miklavčič se je leta 1952 rodila v Žireh. Po končani osnovni šoli se je vpisala na ljubljansko pedagoško gimnazijo. Pri dvajsetih si je ustvarila družino. Rodila je štiri otroke, žal je njen drugi sin umrl. Vrsto let sodeluje z različnimi mediji, zadnja leta tudi z Reporterjem. Napisala je več knjig za otroke, leta 2013 pa je slovensko javnost prijetno presenetila s prvo knjigo tetralogije Ogenj, rit in kače niso za igrače. V času kovida je začela nastajati četrta, ki je izšla pri založbi Chiara pred kratkim. Čez zimo želi dokončati še drugi kriminalni roman. Prvi Kje je otrok? je bil med bralci zelo dobro sprejet. Tako kot vse njene knjige in kolumne.