Klopotec velja za simbol štajerskega in slovenskega vinogradništva. Postavljamo ga po krščanskih praznikih: od sv. Jakoba in sv. Ane konec julija, preko sv. Lovrenca 10. avgusta, velikega šmarna 15. avgusta, sv. Jerneja 24. avgusta in nekoč celo ob mali maši, 8. septembra. Gre za slovenski izum, je prepričan Drago Korade, prof. iz Spodnje Kungote, ljubiteljski etnolog, ki je napisal knjigo z naslovom Klopotec. V njej med drugim piše: “Po doslej znanem bi smeli sklepati, da je klopotec naš izum, ki pa je imel določene konstrukcijske temelje na nekaterih starejših modelih z nemškega področja; ta je dobil na Slovenskem popolnoma izvirno, območno podobo – to je slovenjegoriška (prleška) in haloška podoba oziroma tip klopotca.” Korade nadaljuje: “Ko pa je prof. Baš leta 1928 zapisal tezo, da so mlini na veter pri nas nastali po vzoru na klopotec, pa se mi pojavijo dvomi. To bi pomenilo, da je klopotec bil poznan že na prehodu iz 15 v 16. stoletje, saj je bil mlin na veter omenjen že leta 1525 na gradu Vurberk. Novinar Senica je zapisal leta 1963, da so se pri nas pojavili prvi klopotci na žitnih poljih 1750 in nato 1770 med vinogradi.”
Drago Korade/Visit Maribor
Mineva 280 let od rojstva avtorja prve slovenske socialne pesmi, tematsko vezane na klopotec
Letos mineva 280 let od rojstva Leopolda Volkmerja, avtorja prve slovenske socialne pesmi. Na pobudo Draga Koradeta so mu v Mariboru postavili obeležje – kot avtorju prve v Mariboru tiskane slovenske knjige.
Volkmerjeva pesem, tematsko vezana na klopotec, je prežeta z viničarskim življenjem, z njegovo ponižno izpovedjo o delu in skrbi do gospodarjevega (virtovega) vinograda, z viničarjevim strahom in tihem upanju v času postavljanja klopotcev (avgust).
Leta 1797 je Leopold Volkmer napisal prvo slovensko socialno pesem z naslovom Tolžba enega vencerla pre domlatkeh (Izpoved viničarja ob likufu – zaključnih delih z bogato pojedino). Volkmer je bil po besedah Draga Korada rojen pred 280 leti v Ljutomeru (1741). Je prvi slovenski socialni pesnik (Klaguvanje enega vencerla ali tudi Tolžba enega vencerla pre domlatkih; v Cvetkovem prepisu /rokopisu/ ima letnico 1797). Pesem je napisal med vinorodnimi griči Slovenskih goric, kjer je v času kulturnega preporoda (konec 18. in začetek 19. stoletja) opravljal svoje poslanstvo dušnega pastirja in bil ustvarjalen v boju proti germanizaciji ter učil preproste slovenjegoriške ljudi maternega slovenskega jezika. Volkmerjeva pesem, tematsko vezana na klopotec, je prežeta z viničarskim življenjem, z njegovo ponižno izpovedjo o delu in skrbi do gospodarjevega (virtovega) vinograda, z viničarjevim strahom in tihem upanju v času postavljanja klopotcev (avgust). V tem času je namreč gospodar lahko viničarja s številno revno družino odslovil in je moral s trebuhom za kruhom do novega gospodarja (Viničarski red za vojvodstvo Štajersko, 1886). To se čuti tudi v 23. kitici navedene pesmi, ki po doslej znanih podatkih prvič v slovenskem pesništvu omenja besedo klopotec: »Tak žalostno za me, / Vesela bratva mine./ Pak glej! Klopotec štime. / Nikar ne da od se! / Ah! Kaj le to pomeni?/ Nič dobrega ne bo./ Serce se mi poveni: /Kaj? če dobim slovo?«
“Tako klopotec po Volkmerju postaja v tem duhu vedno bolj aktualen tudi v današnjih turbulentnih časih. Postaja simbol upanja, veselja in žalosti. Upaš, da boš obdržal delovno mesto in si vesel, če uspeš, a velika žalost in skrbi nastopijo ob delodajalčevi drugačni odločitvi– kot je zapisal Volkmer: “Kaj če dobim slovo?« Danes je takšno kruto vprašanje vsakodnevno prisotno in ne le v času postavljanja klopotcev, kot je to bilo v Volkmerjevih in kasnejših časih,” pravi Korade.
V Volkmerjevem prehodu v Mariboru je bila ob 200-letnici izida omenjene knjige odkrita spominska plošča v sodelovanju Univerze v Mariboru, Mestne občine Maribor in Nadškofije Maribor ter nato izveden simpozij in izdan zbornik.
Leta 1795 je bila v Mariboru ustanovljena prva tiskarna. S prihodom tiskarja Franza Shutza je Maribor postal središče za slovensko štajersko knjigo, ki je tesno povezana z Volkmerjem, avtorjem prve slovenske v Mariboru tiskane in založene knjige z naslovom Hvala kmetishkega stanu inu tobazhje trave (1807) – to je doslej edini znani posvetni tisk Volkmerja in prvi te vrste na slovenskem Štajerskem. V Volkmerjevem prehodu v Mariboru je bila ob 200-letnici izida omenjene knjige odkrita spominska plošča v sodelovanju Univerze v Mariboru, Mestne občine Maribor in Nadškofije Maribor ter nato izveden simpozij in izdan zbornik.
Mineva tudi 15 let od prve postavitve slovenskega tipa klopotca pri Stari trti na Lentu
Ko se letos spominjamo 280-letnice Volkmerjevega rojstva, se spomnimo tudi leta 2006, ko je bil prvič v zgodovini svečanih trgatev najstarejše trte na svetu, Stare trte iz mariborskega Lenta, v njenem objemu postavljen in vključen v protokol slovenski tip klopotca, za kar je prav tako zaslužen Drago Korade. “Bilo je potrebnega kar nekaj napora, da se je cilj uresničil. Mislim, da brez neomajne podpore Mariborčana Smiljana Pušenjaka in njegovega prijatelja Vinka Kampuša ne bi uspel. Klopotec, ki sem si ga za nekaj dni sposodil pri prijatelju Mirku Orzineku iz Spodnje Kungote, je v Maribor zapeljal Pušenjak in smo ga tri večere pred trgatvijo postavili na mesto, ki nam je bilo določeno,” je Drago Korade zapisal v knjigi Klopotec.
Največji klopotec doslej so postavili v Hermancih, v občini Ormož
Slovenjegoriški oziroma prleški tip klopotca ima dve vetrnici (štiri krake), haloški ima tri vetrnice (šest krakov). Na Avstrijskem ima klopotec štiri vetrnice (osem krakov). Za optimalno delovanje klopotca je pomembna vrsta lesa za njegove posamezne dele. Raziskava, ki jo je Drago Korade opravil s pomočjo osnovnih šol iz Slovenskih goric in Haloz, je pokazala naslednje rezultate: stol-jarem iz hrastovega lesa, gred iz jesenovega lesa, kladivca iz hrastovega lesa, deska iz češnjevega lesa, vetrnice iz smrekovega lesa, rep iz hrastovih ali brezovih vej.
Premer vetrnice je 20,5 metrov, celoten tehta okoli eno tono. Leta 2018 je bil vpisan v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov. Izdelovalec in lastnik klopotca je Stanko Habjanič.
Največji klopotec na svetu doslej je bil postavljen leta 2016 v Hermancih pri Miklavžu, Občina Ormož. Premer vetrnice je 20,5 metrov, celoten tehta okoli eno tono. Leta 2018 je bil vpisan v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov. Izdelovalec in lastnik klopotca je Stanko Habjanič. Drago Korade je bil član komisije, ki je spremljala meritve in 4-urno postavljanje tega klopotca velikana.
Zajem zaslona/Visit Prlekija
Pred 95. leti je izšla prva številka humorističnega lista v Mariboru, Mariborski klopotec (30. 1. 1926)
Humoristični časopis je periodična publikacija, ki vsebuje krajše zgodbe, dialoge, poezijo, ilustracije, …Prosta spletna enciklopedija Wikipedija ima na svojem seznamu preko 70 slovenskih humorističnih časopisov. Med njimi so štiri izdani v Mariboru (Mariborski klopotec 1926-1928; Pohorska politika 1931; Toti list 1938 s presledki nekaj let in Novi toti 1941).
Prva številka, na 16 straneh, izdana pred 95 leti (1926) ima na naslovnici upodobljen klopotec značilen za Slovenske gorice in Prlekijo.
Jugoslovanska matica v Mariboru, katere predstavnik je bil Stanko Detela, je izdala tri številke Mariborskega klopotca, ki so bile tiskane v Mariborski tiskarni d.d. v takratni Jurčičevi ulici št. 4 in s telefonsko št. 24. Prva številka, na 16 straneh, izdana pred 95 leti (1926) ima na naslovnici upodobljen klopotec značilen za Slovenske gorice in Prlekijo. Njen urednik je bil Lojze Strašnik. To je humoristični časopis, ki je že naslednje leto prerasel v revijo literatov iz Maribora in okolice. Časopis združuje pisatelje brez razlike svetovnega, umetniškega in političnega nazora. Ena sam cilj piscev tega časopisa in Jugoslovanske matice v Mariboru je, kot so zapisali, osvoboditev zasužnjenih bratov. “Težnja nekaterih v današnjem času je, da naj bi se na objavljene novinarske prispevka dala možnost dajanja popravkov, kar bi lahko spremenilo sporočilnost prvotnega besedila. Že pred 95 leti pa so kar na naslovnici Mariborskega klopotca zapisali: »Popravkov uredništvo ne sprejema«,” pojasnjuje Drago Korade in dodaja: “Prva številka Mariborskega klopotca skozi pesmi, šale in risbe opisuje tedanji življenjski utrip Maribora s poudarkom na aktualni problematiki. Med drugim lahko preberemo o brezuspešnih intervencijah in dolgotrajnih bojih za subvencijo Narodnega gledališča v Mariboru, pri čemer ima uprava upanje samo še v višje pomoči. Zato prosi pobožne prijatelje gledališča, da molijo vsak dan tole molitvico: »Sveti Duh razsvetli pamet g. Pašiču, da ne bo več imenoval g. Stojadinoviča za ministra. Naj se odpustijo gledališču dolgovi, kakor je ono odpustilo svojim dolžnikom, in naj pride že kmalu vladna subvencija. Amen.«”
V današnjem času je klopotec predvsem znak privabljanja
“V preteklosti je klopotec s svojim poslanstvom predstavljal odganjanje (ptičev) in utrinke veselja, sreče, upanja in hkrati strahu med mladimi in starimi. V današnjem času pa je to predvsem znak privabljanja. Privabljanja častilcev vinske trte, grozdja in vina k vsakoletni novi trgatvi. Je zahvala gospodarja vsem, ki so skozi leto trdo delali in skrbeli za vinograd. In melodija klopotca je bila krona opravljenega dela narave in človeka. In veselo druženje ob harmoniki pod klopotcem je trajalo pozno v noč,” zaključuje naš sogovornik Drago Korade.
