Intervju Ana Petrič

»Slovenka leta je bila zame življenjska lekcija, ki me je veliko naučila«

Polona Krušec
2. 3. 2024, 12.55
Deli članek:

Ana Petrič je najverjetneje najpogosteje izgovorjeno ime minulega tedna. Naziv, ki ji ga je revija Jana s svojimi bralci podelila prejšnji konec tedna, jo je še bolj potisnil v ospredje in nenadoma so pomembna sporočila, ki jih posreduje, še glasnejša.

Sašo Švigelj
Slovenka leta Ana Petrič.

Ana Petrič, še enkrat vam izrekam čestitke! Kaj, menite, so Slovenci, ki so tako množično glasovali za vas, sporočili s tem, ko so vas popeljali do naziva Slovenka leta?

Najlepša hvala vam in vsem, ki so glasovali. Po mojem mnenju je bilo ključno, da je informacija, da sem med kandidatkami za naziv, dosegla tiste, ki so bili kadarkoli povezani s socialnim varstvom, starejšimi ter so navsezadnje tudi (kdaj) sodelovali z menoj, pa tudi tiste, ki razumejo, kako pomembno področje zastopam in kako močno si želim, da bi se kaj spremenilo na bolje. Pogosto sem na Facebooku vabila h glasovanju, vedno z mislijo, da lahko Ana Petrič kot Slovenka leta še glasneje opozarja na težave v socialnem varstvu, ki se počasi sesuva. Tega ne počnem zase, ampak za vse zaposlene na tem področju, tiste z minimalno plačo, za starejše in njihove svojce, družine. Zanje mi je zelo mar! Vam iskreno povem, da je vodenje centra starejših bolj krizni menedžment kot kaj drugega. Domovi se spopadajo z veliko težavami, ena najbolj perečih pa je kadrovska podhranjenost. Kako se soočiti z njo, ni velika umetnost; spomnim naj na čas covida-19, ko smo prejeli sredstva za dodatne, tako imenovane covid zaposlitve, normativ se je dvignil. Zaposleni so prejemali dodatke in ni bilo odhodov oziroma odpovedi, niti pretiranih bolniških odsotnosti. Korona je prenehala in vse se je vrnilo v stare tirnice ... Ker ni dovolj kadra, številni domovi tudi ne morejo napolniti svojih zmogljivosti – postelje ostajajo prazne. Nedavno so iz bolnišnic poročali, da imajo polne hodnike starejših oseb, ker jih v domače okolje ne morejo odpustiti, v dom pa tudi ne morejo, ker ni osebja, da bi skrbelo zanje. Stanje je alarmantno in še slabše bo. Če sklenem, bi rekla, da so Slovenci s tem, ko so mi zaupali toliko glasov, jasno izrazili podporo starejšim, nam, ki delamo v socialnem varstvu, hkrati pa izrazili zaskrbljenost, kaj bo z njimi, pravzaprav vsemi nami, ki bomo enkrat v jeseni življenja. Menim, da so v meni prepoznali nekoga, ki se bo izpostavil, opozoril in tudi predlagal rešitve.

Minuli teden ste nas na radiu in televiziji Veseljak presenetili, ko ste povedali, da ste se, še preden ste postali Slovenka leta, odločili, da boste kipec, če ga boste prejeli, izročili Aniti Ogulin. Kako to?

Pred štirimi leti sva bili za Slovenko leta nominirani obe z gospo Anito Ogulin. Ona je vzornica številnih žensk. Tudi moja. Tega še nisem povedala in tudi zdaj mi je težko to izreči, a prav ona je pomagala tudi naši družini, ko smo se znašli v težkem položaju. Zato sem iz spoštovanja in hvaležnosti do nje in njenega dela tisto leto od nominacije odstopila in podprla njo, ker na koncu odloča število glasov. Vsi so pričakovali, da bo izbrana ona, a se to ni zgodilo. Sicer so vse nominiranke vedno posebne, sposobne ženske in mi je žal, da je izbrana samo ena. Takrat sem se odločila, da če še enkrat dobim priložnost za sodelovanje na tem izboru, iz spoštovanja do svojega dela in do vseh mojih ljudi ne bom odstopila, temveč se bom potrudila in morebitni naziv uporabila v maksimalno družbeno dobro. Sprejela pa sem še odločitev, da če kipec dobim, ga predam nekomu, ki bi ga moral prejeti že dolgo nazaj. Aniti Ogulin. Očitno je moja namera, ki je nisem obešala na veliki zvon, dosegla prava ušesa, in tako sta bila letos kipca kar dva; zame in za gospo Anito. Vidite, ta želja se mi je uresničila! Bi pa želela reči, da naziv Slovenka leta in kipec, ki ga s ponosom držim v rokah, pripadata vsem mojim sodelavcem, stanovalcem, njihovim svojcem, tistim, ki delajo s starejšimi, in drugim, ki so kakorkoli povezani s tem področjem ter tu želijo delati dobro. Reviji Jana, ki je nosilka akcije, bi ob tej priložnosti rada izrazila pohvalo, ker osvetljuje in proslavlja dobre in srčne ljudi!

Sašo Švigelj
Slovenka leta Ana Petrič.

Kaj vam pomeni, da je vaša prizadevanja, namenjena starejšim in vsem, ki delajo v socialnem varstvu, saj se borite tako za ene kot za druge, prepoznala širša javnost?

Veliko. Ampak ne gre samo za moje delo. Gre za delo vsake čistilke, negovalke, medicinske sestre, kuharice, perice in drugih zaposlenih. Vseh, ki vztrajajo, čeprav pogoji dela niso rožnati. Gre za vse v našem centru in v vseh drugih. Mogoče država računa na etiko, vendar se tudi ta nekje konča in ljudje pobegnejo na enako plačana delovna mesta z manj obremenitve. Škoda in žalostno, saj bi ostali, če bi bile obremenitve manjše in plačilo dostojno. Ogromno nas je, ki radi delamo s starejšimi, nas to delo izpolnjuje in veseli.

Kaj pa je morebitna negativna plat povečane pozornosti, s katero se srečujete zaradi prejema naziva? Ste imeli zaradi tega kakšno neprijetno izkušnjo?

Glede na to, da je bilo 98 odstotkov odzivov pozitivnih, bom tista dva odstotka negativnih nekako preživela. Nisem sladoled, da bi bila vsem všeč! Poleg tega bi z odzivi na zavistne in nevedne izgubljala energijo, moč in čas, kar vse potrebujem za pomembnejše reči. To, da nekdo ne loči med samopromocijo in izpostavitvijo pomembnega področja, ki se sooča s hudimi izzivi, skupaj z željo po njegovem izboljšanju, ni moja težava. Zavist pa je in vedno bo prisotna med ljudmi. Nekoga je zmotilo že to, v kaj sem bila namaškarana za pusta. Potem veste, koliko je ura.

Omenili ste, da vam je ena od nekdanjih Slovenk leta napisala pismo kot bodoči prejemnici tega prestižnega naziva. Očitno je slutila, da vam bo uspelo. Nam lahko zaupate, kaj je povedala v njem?

Skupaj s še štirimi nekdanjimi Slovenkami leta me je podprla. V pismu pa napisala, naj se čuvam, saj se mi bo zgodilo marsikaj neugodnega. Od polen pod nogami in zavisti do lažnih obtožb, kakršnih je bila deležna tudi sama in kar je vplivalo na njeno zdravje. Nekaj od tega sem žal doživela že za časa glasovanja. Hitro sem spoznala, kdo so pravi prijatelji in kdo so tisti, ki so samo črpali mojo energijo, čas in me izkoriščali. Slovenka leta je bila zame življenjska lekcija, ki me je naučila veliko. Kljub vsemu sem neizmerno hvaležna, počaščena in na zaključnem dogodku sem se počutila nekaj posebnega. Tega mi ne more vzeti nihče.

Pred časom smo z navdušenjem sprejeli informacijo o odprtju Angelinega montessori vrtca v DEOS Centru starejših Notranje Gorice. Njegov smisel je povezovanje otrok in starejših. Nam lahko o tem poveste kaj več? Kaj otroci in starejši počnejo skupaj? 

Povezovanje otrok in starejših je nekaj, kar je bilo včasih normalno, zdaj pa je nujno potrebno, če želimo, da se mlajšim generacijam skrb za starejše ne bo upirala, temveč bo samoumevna. Starejši otrokom berejo pravljice, jih spremljajo na sprehodih, se z njimi igrajo. Otroci starejšim kaj narišejo, zapojejo in se k njim radi stisnejo. Opažamo, da so stanovalci ob prisotnosti otrok bolj veseli, in obratno – tudi otroci še bolj nasmejani in razigrani. Lepo je opazovati prepletanje generacij, ki ob druženju pozabijo na razlike v letih in samo uživajo v družbi drug drugega, to je najpomembnejše.

Sašo Švigelj
Slovenka leta Ana Petrič.

Malokdo ve, da ste kot mlado dekle tudi sami delali kot strežnica v domu za starejše. Neposredno ste torej sodelovali pri oskrbi stanovalcev, kar vključuje vse od higiene naprej.

Drži. Bila sem zaposlena na različnih delovnih mestih, od nege do socialne oskrbe. Deset let ob minimalni plači. Potem sem se odločila, da bom svojima hčerkama nudila več, kot sem imela sama. Zato sem se ob delu izobraževala in postala magistra. Nato sem dobila priložnost za novo službo in jo sprejela. Nisem človek, ki bi samo tarnal, temveč nekdo, ki nekaj ukrene in se ne preda.

Pred časom ste govorili o »željomobilu«, prilagojenem vozilu, s katerim bi zadnje želje starejših še lažje uresničevali. So to še vedno vaše sanje, ste že našli tako vozilo?

Imam tri resne ponudbe, vendar želim, da je ta storitev popolnoma neprofitna in da zaradi nje nisem dodatno obremenjena; ker je moja primarna naloga vodenje centra za starejše, se moramo tega lotiti premišljeno.

Za konec še: kaj o nazivu Slovenke leta pravijo pri vas doma? Kako so ga sprejeli vaš soprog, otroka in bližnji? Bi nam morda lahko zaupali še, kdo je Ana Petrič doma, v zasebnem življenju? Kaj vas osrečuje, kaj radi počnete?

Družina je name ponosna. Mož sicer ne mara pozornosti in ga to vse skupaj moti. Hčerki sta veseli, vendar ju prizadenejo kakšni butasti komentarji. Bližnji, prijatelji in znanci so zelo ponosni, srečni in še vedno nisem vsem odgovorila na čestitke ter telefonske klice, ker jih je bilo nenormalno veliko. Ana doma pa je čisto navadna gospodinja v trenirki in supergah, ki jo veseli sprehod s psom in smeh s prijateljico Katjo. Predvsem sem oseba, ki je vedno na voljo za vse druge, nase pa pozabi. Ampak tudi to se že spreminja. V nedeljo, ko sem bila prvi dan Slovenka leta, sem ves dan crkljala svojega malega vnučka in na telefon nisem niti pogledala. Vnuček je moja mala in največja sreča.

Sašo Švigelj
Ana Petrič