Foto: EPA
Foto: EPA

Novice o stanju ledu na najjužnejši celini so skrb vzbujajoče. Morski led, ki obdaja Antarktiko, se je letos že tretjič zapored skrčil na rekordno majhen obseg in strokovnjake vse bolj skrbi za najbolj izpostavljene ledenike, katerih umik bi sprožil verižno reakcijo. Bi se ta črni scenarij še dalo kako preprečiti?

Glaciolog John Moore je pred leti na Grenlandiji dobil zamisel, da bi se dalo ledenike rešiti, če bi preprečili, da jih dosežejo tople plasti morske vode. Tako se je začel projekt The Seabed Curtain in porodila ideja, da bi pred ledenike na ključnih mestih postavili gibljive zavese, ki bi opravljale to nalogo. Gre za zamisel, katere izvedba bi seveda bila izjemno zahtevna. Že samo preverjanje izvedljivosti takega posega, njegovih učinkov in varnosti je vse prej kot preprosto, prav tako bi bili stroški astronomski.

Tovrstne pristope označujemo s krovnim izrazom geoinženiring, ki pa v širši javnosti vzbuja veliko nezaupanja in nasprotovanja. John Moore je v intervjuju poudaril, da se je geoinženiringa tudi sam lotil precej po naključju in z ogromno skepticizma, vseeno pa aktualna podnebna gibanja od nas terjajo, dodaja Moore, da razmišljamo o vseh, tudi najbolj neverjetnih idejah, ki bi Zemlji in človeštvu utegnile pomagati. Vabljeni k branju intervjuja.

Geoinženiring: nevarno igranje s podnebjem ali nujna preživetvena strategija

Geoinženiring kot način blaženja učinkov podnebnih sprememb danes vzbuja zelo nasprotujoče si odzive in tudi veliko nelagodja. Kako in kdaj ste se sami kot podnebni znanstvenik pravzaprav srečali z idejo geoinženiringa? Oziroma kaj je bila tista prelomnica, ko ste se odločili, da gre za pristop, ki ga moramo resno upoštevati v zdajšnjih razmerah?

Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Mislim, da se marsikdo loti geoinženiringa s prepričanjem, da se bo nedvoumno pokazalo, kako nesmiselno je takšno početje. Zame to vsekakor velja. Začelo se je tako, da sem slišal za neko "noro" idejo. Ker sem v osnovi strokovnjak za dvigovanje gladine morja, sem se lotil izdelovanja napovednih modelov, kako bi na višino tega dviga vplivali različni geoinženirski posegi od vnašanja aerosolov v stratosfero pa do pogozdovanja kot oblike zajema ogljikovega dioksida iz ozračja. Članek sem objavil v vplivni znanstveni reviji in na moje presenečenje odzivi niso bili negativni, češ to je neumno, ampak nasprotno, da bi se bilo vredno temu bolj posvetiti.

Mislil sem, da je s tem to poglavje zame zaključeno. A prav takrat sem se preselil na Kitajsko in tam mi je nekdanji kitajski minister za znanost rekel: "Hej, pravkar ste objavili zelo pomemben članek. Mislim, da bi vi morali zasnovati program za geoinženiring."

To, po pravici povedano, nikoli ni bil moj namen, toda ta človek je bil vsekakor pomemben in pameten. Tako sem pomislil, da verjetno zamisel ni slaba, poskusimo torej to izpeljati.

Trajalo je dve leti in na poti je bilo ogromno neuspehov. Toda sčasoma mi je uspelo prepričati skupino kitajskih znanstvenikov, da je resnično vredno te vidike preučiti in v to tudi vložiti ogromno truda. V bistvu smo začeli največji geoinženirski program na planetu glede na število vključenih ljudi. Osredotočili smo se predvsem na različne vplive, ki bi jih geoinženiring lahko imel na orkane, suše in podobne pojave.

In vendar vam moram priznati, da skozi vse aktivnosti zadnjega desetletja, ko me ti pristopi vse bolj zanimajo, v bistvu nenehoma iščem kronski dokaz, ki bi pometel z geoinženirnigom kot relevantno možnostjo. Vsi iščemo te dokaze, a do zdaj jih še nihče ni našel.

In prav to je ključno; nihče ni našel ničesar, kar bi nakazalo, da je to popolnoma neumna zamisel. Tako še naprej iščemo te dokaze, pa tudi vse bolj poudarjamo, da se mora tovrstnih raziskav lotiti več ljudi.

Oceani se segrevajo že 200 let. Več kot 90 odstotkov celotne energije, ki je v podnebni sistem prišla zaradi toplogrednih plinov, je namreč pristalo v oceanih. Glede tega ne morete na hitro ničesar storiti.

John Moore

Kdaj se je začel ta kitajski projekt?

Na Kitajsko sem odšel leta 2009, malo pred tem je izšel omenjeni članek. Kitajski projekt se je začel okoli leta 2015 in končal leta 2020. Trajalo je kar nekaj časa, da so stvari stekle.

Kaj so sploh mogoči geoinženirski pristopi? Kateri se vam zdijo najbolj obetavni ali vredni nadaljnjega raziskovanja?

Najprej bi poudaril, da nihče ne izvaja dejanskega geoinženiringa. Govorimo zgolj o računalniškem modeliranju različnih mogočih scenarijev. Za to seveda potrebujete podnebni model in prav s tem namenom smo na Kitajskem razvili novega, ki omogoča tovrstne simulacije, ki torej omogoča povezovanje vplivov različnih geoinženirskih posegov na ozračje, oceane, kopno in morski led. Če torej v modelu spremenite ozračje, se to potem odrazi tudi povsod drugod.

Najpreprostejši geoinženirski pristop, o katerem se tudi največ govori, je vnos sulfatnih aerosolov v gornje plasti ozračja, v stratosfero, kar posnema izbruh vulkana. Vemo namreč, da ognjeniški izbruhi ohlajajo podnebje.

To je tehnika, ki v bistvu poskuša posnemati naravo, tako da aerosole dostavi tja, kjer imajo odbojni učinek. In prav kakor pri vulkanskih izbruhih se v obdobju približno enega leta aerosoli iz ozračja postopoma odstranijo oziroma sperejo. Vse, kar gre torej gor, prej ali slej spet pade dol in podnebje se vrne v prejšnje stanje. Razen če to zastavite kot geoinženirsko zamisel. Potem aerosole v stratosferi nenehno obnavljate, recimo v obdobju 50 let. To je bila pred desetletjem verjetno edina metoda, o kateri je bilo napisanih veliko – no, ne veliko, ampak kar nekaj – znanstvenih člankov.

Tako smo sestavili skupino, ki je poskušala z 10 ali 12 različnimi podnebnimi modeli simulirati isti poskus. Ker če uporabiš veliko modelov, lahko upaš, da boš odkril tiste, ki so slabi, ali tiste, ki se vedejo noro. Ko vidiš, kaj kaže večina modelov, lahko domnevaš, da je na tem verjetno nekaj realnega.

John Moore. Foto: Osebni arhiv
John Moore. Foto: Osebni arhiv

Katera strategija pa se je pokazala kot najobetavnejša?

Načeloma vse te metode delujejo tako, da blokirajo sončno svetlobo, preden doseže tla. Zelo težko je kar koli storiti glede CO₂ v ozračju. Lahko ga skušamo absorbirati z nekakšnimi umetnimi drevesi ali nečim podobnim in ga nato črpati nazaj pod zemljo. V bistvu je najboljša oblika ogljika premog. V kosu premoga je ogljik najbolje shranjen, ampak tega še vedno kopljemo in sežigamo kot fosilno gorivo.

Postopka ni mogoče obrniti, vzeti CO₂ in ga vrniti v zemljo – vsaj ne z neko primerljivo hitrostjo. Projekti, ki potekajo po svetu, so desetmilijonkrat prepočasni, da bi vplivali na temperature. Po drugi strani pa lahko z blokiranjem delčka sončne svetlobe, kot sem rekel, s posnemanjem ognjenika, dosežemo takojšnje znižanje povprečne temperature za približno eno stopinjo. In to je mogoče izvesti že z današnjo tehnologijo oziroma z nekaj malega dodatnega razvoja. Trenutno namreč ne zmoremo spraviti ustrezne količine snovi v stratosfero. Za to bi morali razviti posebna letala, ki bi bila temu kos, ampak to ni neka znanstvena fantastika.

Upravljanje sončnega sevanja je vendarle precej sporna tema. Tudi številni klimatologi so precej zadržani glede takšnih posegov, ker bi lahko sledili nezaželeni stranski učinki z negativnimi vplivi na padavinske vzorce po svetu. Kaj menite o tem?

Mislim, da je previdnost zelo na mestu. Navsezadnje nihče tega v tem trenutku ne počne. No, ognjeniki to počnejo ves čas. Obstajajo namreč ognjeniki, za katere še nihče ni niti slišal, ki pa v ozračje spuščajo na tisoče ton žveplovega dioksida. To so le učinki v ozadju, ki se pojavljajo ves čas. Vsekakor moramo biti previdni in zagotovo bo to imelo vpliv na podnebje, vendar je treba vsa tveganja oceniti celostno. Namreč: tudi če ne storimo nič, bo to povzročilo škodo in stroške, kar je posledica vsega nakopičenega ogljikovega dioksida.

Prav tako je treba tehtati negotovosti, povezane s temi prihodnjimi scenariji, in jih medsebojno primerjati. Ko se premikamo proti svetu, ki je dve, tri ali štiri stopinje toplejši od sedanjega, se zanašamo na podnebne modele, na modele za napovedovanje vremena, ki še niso nikoli doživeli takšnega podnebja in torej tudi niso bili natrenirani ob takšnem podnebju. Zato se že po naravi stvari podajate v neznano.

Po drugi strani pa bi z vnašanjem žveplovih aerosolov v ozračje temperature ostale bližje trenutnim in tako bi ostali v podnebnih okvirih, ki jih je tudi lažje simulirati kot pri dvigu temperature za tri ali štiri stopinje.

Bi bilo mogoče razen žveplovega dioksida uporabiti še kakšne druge snovi za odboj sončne svetlobe? Žveplo že samo po sebi vzbuja določene zadržke zaradi vpliva, ki so ga žvepleni izpusti imeli v preteklosti na pojav kislega dežja. Sicer so bili ti izpusti v nižje plasti ozračja z neposrednim vplivom na razvoj oblakov, pa vendar do določene mere ostaja negativna asociacija.

Da, zagotovo. Vsi vedo za kisli dež in kako zelo slabo je vplival na reke in vegetacijo. Ta težava je nastala zlasti zaradi kurjenja premoga in podobnih vplivov pred več kot 20 leti. Zato tega nihče ne želi storiti. Preučujejo se tudi drugi delci, ki bi lahko bili boljši. Na primer kalcijev karbonat se zdi obetaven. V laboratoriju se preučuje cela vrsta stvari, od mikrodiamantov do kalcijevega karbonata. Glavni argument za žveplov dioksid, h kateremu se vedno znova vračam, je v tem, da je to nekaj, kar počne narava. V bistvu že poznamo vplive, ki jih imajo veliki ognjeniki.

Odboj sončne svetlobe je mogoče povečati tudi na tleh. Zaradi izginjanja arktičnega ledu, na primer, se je odbojnost Zemlje oz. albedo precej zmanjšala. Kolikšne so možnosti, da bi se ta odbojnost spet povečala na samih tleh in za kakšne zamisli gre?

Meni so tu zelo všeč ciljno usmerjene intervencije, kot jim pravimo. Namesto da bi skušali nadzorovati celoten termostat, se raje usmerite v neki konkreten sistem, ki ga želite ohraniti. Morski led na Arktiki je zagotovo med njimi, saj bo v poletnem času v približno desetih letih zelo verjetno povsem izginil. Kar koli bi lahko ohranilo morski led, bi bilo koristno tudi za Inuite, ki so od morskega ledu odvisni tako pri potovanjih kot pri tradicionalnem načinu življenja, lovu in ribolovu.

Nasprotovanje kakršnemu koli intervencijskemu delu je zelo močno. Ljudje mislijo, da gre za odvračanje pozornosti od zmanjševanja izpustov. A ko določeni procesi, kot je drsenje ledenikov na Antarktiki v morje, presežejo kritično točko, ni več pomembno, kakšna je koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju. CO₂ potem ni več dejavnik, ki bi imel kakršen koli vpliv na ledenike. Relevantno je samo še, kolikšna sila jih zadržuje in drži skupaj ledeno ploščo. Takrat morate nekaj storiti.

John Moore

Lahko bi denimo poskusili zgostiti led, da bi zdržal dlje. Sredi zime bi tako izpod ledu načrpali morsko vodo in jo razpršili oziroma kot sneg napihali po površini. Alternativa takšnemu zgoščevanju ledu bi lahko bila ta, da bi površino poskusili prekriti z nekaj mikro steklenimi kroglicami peska, ki zelo dobro odbijajo sončno svetlobo in lebdijo na vodi. Tako bi površina morskega ledu spet postala svetlejša.

Menim pa, da bi bila izvedba izredno težavna. Če pomislite, da bi bilo treba to izvesti na milijonih kvadratnih kilometrov, si je težko zamisliti dober način, kako to izvesti, da ne bi denimo s preleti letal onesnažili velikega dela površja. Ali pa v primeru steklenih kroglic, kako jih enakomerno razporediti, da na koncu ne boste imeli na nekaterih mestih meter globokega nanosa, na 99 % območja pa ničesar. Povsem jasno je, da so s temi metodami povezane velike težave.

Lahko se seveda usmerimo še na kopno in preverimo, kaj lahko storimo tu, da bi povečali albedo. Trenutno izvajamo projekt, ki ga financira Evropska unija in v okviru katerega sodelujemo s pastirji severnih jelenov na evrazijski Arktiki. Veliko smo v preteklosti sodelovali tudi z Rusi, toda od začetka vojne v Ukrajini nimamo več stikov.

Bistvo naše zamisli je, da lahko pastirji severnih jelenov z nekaj spremembami, kako uporabljati prostor in ga upravljati, koristijo tako sebi kot podnebju. Ena od težav na Arktiki je namreč zaraščanje, drevesa in grmičevje se selijo proti severu. Zaradi tega je površina vse temnejša in absorbira več sončne energije, zlasti spomladi, obdobje pokritosti s snegom pa je krajše in tako naprej.

Pripadniki ljudstva Sami bi denimo želeli posekati na novo zarasla drevesa na višjih legah, da bi se severni jeleni lahko vrnili tja, kjer so se že tradicionalno lahko izognili komarjem in drugim žuželkam, ki jih je poleti na Arktiki ogromno. Drevesa namreč preprečujejo nastanek vetrovnega vremena.

Zastavlja se torej vprašanje, kaj je treba spremeniti, da bi tak cilj dosegli. Je morda treba prilagoditi določene zakone ali nemara spremeniti prakso reje severnih jelenov ali izbrati druge poti, po katerih se selijo? Nekaj podobnega so, mimogrede rečeno, Rusi nekaj časa počeli v vzhodni Sibiriji, v tako imenovanem Pleistocenskem parku, kamor so znova pripeljali bizone, konje in različne vrste jelenov, da bi z njihovo pomočjo pokrajino spremenili v takšno, kot je bila v ledeni dobi, ko so tam živeli mamuti, ko je bila tam neke vrste stepa, travnata in zelo rodovitna pokrajina. Pa tudi zelo hladna, ker ni bilo dreves, ki bi zmanjševala albedo.

Tam so torej izvedli ta poskus in pokazalo se je, da to zagotovo pripomore k ohranjanju permafrosta. Kjer namreč živali teptajo sneg in kjer ni dreves, je namreč permafrost hladnejši v primerjavi z okoliškimi, bolj nedotaknjenimi, naravnimi kraji, če hočete tako reči, kjer skratka ni tovrstnega poseganja v prostor. Vse kaže, da se bodo nečesa podobnega lotili na Aljaski. Neki bogataš je tam kupil ogromno zemljišče, njegov namen pa je, da se na tem območju znova naselijo te živali, pa tudi spodbuditi tamkajšnje prebivalce k bolj tradicionalnemu načinu življenja.

Pristop sicer deluje, vendar v zelo majhnem obsegu. Lahko si predstavljate, da te velike živali, ki pač niso zajci, potrebujejo veliko časa za razmnoževanje. Vprašanje je, ali bi ta pristop sploh lahko deloval v dovoljšnem obsegu, da bi njegov vpliv občutili v prihodnjih dvajsetih ali tridesetih letih, ko bomo ta učinek resnično potrebovali.

Sam o tem pač nekoliko dvomim. Po drugi strani pa študije vendarle kažejo, da bi se v daljšem časovnem razdobju tak pristop izplačal že pri tako nizkem davku na ogljik, kot je pet dolarjev na tono, ker bi se toliko več ogljika shranilo v tleh.

Skratka, kot del neke širše, dolgoročno zastavljene strategije, mislim, da bi bil to zelo zanimiv pristop. Na neki način bi s tem zavrteli uro nazaj, v čas, preden so prišli ljudje in pobili velike rastlinojede živali ob koncu ledene dobe.

Foto: EPA
Foto: EPA

Če se zdaj osredotočiva na problematiko, s katero se zadnja leta največ ukvarjate, to je izginjanje ledenikov. Glavni dejavnik za izginjanje tako ledenikov kot morskega ledu je vse toplejše morje. Koliko bi se moralo ozračje pravzaprav ohladiti, da bi se ta učinek sčasoma poznal tudi na oceanih? Zdi se, da je spreminjanje povprečne temperature oceanov mnogo počasnejši proces kot dogajanje v ozračju, ki ga je izredno težko obrniti oziroma traja zelo dolgo, da se obrat dejansko zgodi.

Imate popolnoma prav. Oceani se segrevajo že 200 let. Več kot 90 odstotkov celotne energije, ki je v podnebni sistem prišla zaradi toplogrednih plinov, je namreč končalo v oceanih. Glede tega pa ne morete na hitro ničesar storiti.

Morda bi lahko uporabili atmosferske aerosole, da bi preprečili poslabšanje stanja. Vendar ne morete storiti ničesar glede toplote, še zlasti ne glede toplote, ki je zdaj ujeta globoko v oceanih. Pri taljenju grenlandskega in antarktičnega ledu pa je ključna težava prav v toploti, ki je ujeta globoko pod površinsko mešano plastjo morske vode. Govorimo o globini morda od 400 do 500 metrov. To je voda, ki je odločilna pri taljenju ledenih plošč.

Torej ne moremo pričakovati, da se bodo oceani ohladili v nekaj stoletjih, tudi če bi lahko obvladali izpuste in znižali temperaturo ozračja?

Tako je. Da so oceani vsrkali vso to toploto, je bilo potrebnih 200 let. Ne moremo je na hitro odstraniti. Enako velja za CO₂, ki je zdaj v morjih in oceanih, čeprav je to povsem druga težava. Toda v vsakem primeru velja; dolgo traja, da spraviš notri, in dolgo, da dobiš ven.

Kaj torej je mogoče storiti? Obstajajo neke nore ideje. Kot na primer, da bi spodbudili globoko mešanje oceanske vode. Toplo vodo bi, denimo, premešali z zelo globokimi plastmi oceana, da bi jo na splošno nekoliko ohladili.

Glede posegov v oceane sem sicer zelo previden. Ni nam znano, kaj vse se tam dogaja, in dogajanje je tudi težko spremljati. Lahko bi rekli, da vemo več o oddaljeni strani Lune kot o tem, kaj se dogaja v globinah oceanov.

Življenje na našem planetu je bolj ali manj odvisno tudi od učinkovite oceanske ekologije. Zato menim, da je poseganje v to področje nekaj, pri čemer moramo biti skrajno previdni.

Koliko toplejše so danes vode okoli Antarktike glede na predindustrijsko dobo?

Verjetno govorimo o nekaj stopinjah. Odvisno od tega, kje ste. Voda, ki kroži okoli Antarktike, na globini približno 500 metrov pljuska na kontinentalno polico. Voda nad tem nivojem niti ni tako topla in ni taka težava.

Težava je prav v globljih plasteh, v vodi, ki se segreje na tropskem Pacifiku, ko je blizu površine. Nato potone in zdaj je tam globoko spodaj. Ta globoka voda je tudi zelo slana – prav zato tudi potone – in vsebuje veliko toplote.

Antarktična kontinentalna polica je približno na višini gornjega roba te toplejše plasti vode. Pojavi, kot so el niño ali la niña in nevihte v Južnem oceanu, premikajo to toplo vodo gor in dol. Kakor voda, ki pljuska po kopalni kadi in se razlije čez rob, tako ta topla voda lahko steče prek kontinentalne police proti ranljivim ledenim policam, ki ščitijo kopenske dele ledene plošče. To še posebej velja za območje, imenovano Amundsenovo morje, ki so ga že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poimenovali mehki oziroma ranljivi trebuh Antarktike, saj je že dolgo znano, da med toplo vodo in ledom tam ni prav veliko razdalje in da je led že po naravi nestabilen. Ker če odstranite led, tam ni kopnega, je le nekaj otokov. Sicer pa je tam ocean oziroma morski ledeni pokrov, ki leži na morskem dnu. Dno ledene ploskve je pritrjeno na morsko dno, ki pa je lahko do dva kilometra pod zdajšnjo morsko gladino.

Pozornost strokovnjakov je še zlasti usmerjena v ledenika Thwaites in Pine Island. Zakaj sta prav ta dva ledenika tako pomembna?

Gre za ledenika, ki sta izjemno nestabilna. Ležita na kopnini, katere dno se spušča, bolj ko se oddaljujete od obale. Zato sta stabilna samo, če ju nekaj zadržuje na mestu. To vlogo opravljajo ledene police, ki ležijo pred ledeniki in plavajo na vodi, razen na mestih, kjer naletijo na otoke, na vzpetine, ki se dvigajo z morskega dna in delujejo kot opora, ki fiksira led. Ker pa je morje zdaj toplejše, so se ledene police zelo stanjšale in ne dosežejo več teh vzpetin na morskem dnu. To pomeni, da te opore nenadoma ni več. To je kot zid, ki je nestabilen in se začne rušiti. Ko pa se začne rušiti, tega ni več mogoče ustaviti.

Ko se ta proces enkrat začne, niti teoretično nimate nobenega nadzora več. Temperatura potem ne igra več nobene vloge. Proces se nadaljuje ne glede na temperaturo oceanov. Zgolj fizična opora je tista, ki te ledenike drži na mestu. Zdi pa se, da smo že zelo blizu točki, ko ta začenja popuščati. Zato smo tudi tako zaskrbljeni. V ledenikih Thwaites in Pine Island je namreč dovolj ledu, da bi se gladina svetovnih morij lahko dvignila za več kot en meter.

Če pa odstranite led teh ledenikov – teh zaledenelih porečij lahko pravzaprav rečemo –, to seveda destabilizira druge ledenike v okolici. Led se bo namreč začel stekati v luknjo, ki jo bo za seboj pustil ledenik Thwaites. Skupna količina ledu, ki jo utegnejo ti procesi destabilizirati, bi utegnila v naslednjih nekaj 100 letih dvigniti gladino morja za približno tri metre.

Vemo, da so se takšne stvari že zgodile. Če pogledamo geološke zapise, lahko ob koncu zadnje ledene dobe, ko so se zrušili ledeni pokrovi, zaznamo dvig morske gladine za pet metrov na stoletje.

Skupna količina ledu, ki jo utegnejo ti procesi destabilizirati, bi utegnila v prihodnjih nekaj 100 letih dvigniti gladino morja za približno tri metre. Vemo, da so se takšne stvari že zgodile. Če pogledamo geološke zapise, lahko ob koncu zadnje ledene dobe, ko so se zrušili ledeni pokrovi, zaznamo dvig morske gladine za pet metrov na stoletje.

John Moore

Kako hitro se trenutno Thwaites umika oziroma tali?

Območje, kjer se ledenik še stika z morskim dnom, preden se dvigne nad morsko vodo, se zadnjih 50 let umika. Ne vem natančno, za koliko kilometrov. Gre za izredno širok ledenik in na nekaterih delih se je močno umaknil, na drugih bistveno manj.

Zelo me je presenetilo, kako nagubana je podlaga pod ledenikom. Sploh ni ravna. Bolj spominja na San Francisco z visokimi hribi in globokimi dolinami. Topologija je zelo strma. Lahko si predstavljamo, da je ledenik stabilen na nekem hribu, nato pa nenadoma izgubi stik z njim in se hitro umakne v dolino ter nato na drugo stran naslednjega hriba. Zato se umika v sunkih. Podobno je, kot bi se človek držal za konice prstov na strmi steni, in ko mu zdrsne, se na poti navzdol oprime naslednje opore. Ali pa tudi ne. Pravzaprav ne vemo, kako hitro se bo ledenik umikal.

Mislim, da je res zanimivo, da nimamo fizikalnih podatkov, da bi razumeli, kako hitro se bo ledenik umikal, saj je proces nastajanja ledenih gora zelo težko simulirati. Prav tako nimamo dovolj kakovostnih zemljevidov kopnega spodaj, da bi lahko rekli: "Čez 10 let se bo umaknil od tam do tja, nato pa bo stabilen leto ali dve." Preprosto nimamo tako podrobnih podatkov.

V projektu The Seabed Curtain (Zavesa na morskem dnu) se ukvarjate z zamislijo, da bi taljenje ledenikov lahko občutno upočasnili s postavitvijo nekakšnih zaves na morskem dnu pred ledeniki. Od kod ta ideja?

Pisalo se je leto 2016 in poslušal sem oceanografsko predavanje glede ledenika Jakobshavn na Grenlandiji. Pred ledenikom je 800 metrov globok fjord, v katerega se z ledenika lomijo ledene gore. Toda na ustju fjorda, 40 kilometrov pred ledenikom, je prag, kjer je voda globoka le 250 metrov. Zunaj tega fjorda je bila topla voda iz Atlantika ravno nekje 240 metrov pod gladino. Torej ravno malo nad pragom na vhodu v fjord in se je ravno prelivala v notranjost fjorda. Seveda sem takoj pomislil: "Kakšna škoda, da ni ta prag malo metrov višji, potem topla voda ne bi mogla čez." Naslednja misel je bila: "Kaj pa če bi prag preprosto dvignili in videli, kaj se bo zgodilo? Ali bi to delovalo?"

Najprej smo imeli zamisli, da bi na prag preprosto nasuli nekaj zemlje, nekaj balvanov in videli, kaj se bo zgodilo. Toda ko smo o tem leta 2018 pisali na spletni strani, je stopil z nami v stik neki inženir in rekel, veste, to je res neumno, to sploh ni potrebno. Zakaj ne bi raje uporabili nekaj mnogo lažjega, kar ne bi poseglo tako zelo v prostor in kar je mogoče v primeru težav odstraniti brez velikega vpliva na okolje. Tako je predlagal zaveso.

Namesto da bi skušali zgraditi jez, ki bi s skalami in podobnim materialom fizično zaustavil toplo vodo, bi postavili plavajoči zaslon, ki bi segal morda 100 metrov nad prag. Sicer bi bil pritrjen na morsko dno, vendar bi plaval v vodi, zaradi vzgona pa bi zadrževal tokove, ki prinašajo toplo vodo v fjord. Takšna vsaj je bila zamisel.

Nato smo opravili vrsto inženirskih izračunov, da smo preverili, ali je to sploh smiselno, ali obstajajo ustrezni materiali ali so sile prevelike in podobno. Izkazalo se je, da je zadeva z inženirskega vidika zelo preprosta, ker ne potrebujete nič kaj bolj zapletenega kot, na primer, cevi iz steklenih vlaken. Dovolj so močne, da vzdržijo vse sile.

Na začetku smo razmišljali o kakšni nestrupeni inertni plastiki za pregrade, ki bi bila dovolj spolzka, da je ledene gore na svoji poti iz fjorda na odprto morje ne bi raztrgale. Ko smo o tej zamisli spet razpravljali z inženirji, so takoj rekli, saj ne želite prinašati plastike v ta čudovita polarna okolja, to je slaba zamisel. In res je.

Tako smo začeli razmišljati o povsem naravnih tkaninah, kot so konoplja, sisal in platno, ki seveda ne bi bile tako lahke, morda jih bo treba tudi menjavati, vendar se razgradijo z naravnimi procesi. Ljudje jih že stoletja uporabljajo za ribolov.

Tako približno so se stvari postopoma razvijale. Na koncu morda vse skupaj sploh ne bo videti kot zavesa. Vse je še odprto. Poanta je, da moramo preprečiti, da bi toplota iz vode prodrla do ledu. To je ključno, ne pa, kako je to narejeno.

Foto: EPA
Foto: EPA

Boste torej pred ledenikom na Grenlandiji, ki je porodil to idejo, zgradili zaveso?

Ne, zagotovo ne. Ena od prvih stvari, ki smo jih naredili, je bila, da smo odšli v Ilulissat na Grenlandiji in vprašali prebivalce, kaj si mislijo o takem posegu, glede na to, da se bo zaradi podnebnih sprememb ta ledenik v tem stoletju umaknil za približno 50 kilometrov, morda celo več. Njihov odziv je bil, da so se navajeni prilagajati. Od ribolova trsk so se preusmerili k škampom, zdaj pa lovijo morske liste. Navajeni so, da se stvari sčasoma spreminjajo zaradi tega, kar počnejo ljudje na jugu; na jugu z vidika Grenlandije, seveda.

Niso želeli posegov, ki bi vplivali na ribolov. Ribolov pa je zelo bogat, saj se led tali hitreje kot kdaj koli prej, pri čemer se hladna voda z ledenika meša s toplo vodo na dnu fjorda in dviga proti površju hranilne snovi, s katerimi se hrani plankton, s planktonom pa se nato hranijo morski listi. Lokalno gledano imajo od globalnega segrevanja koristi. Skrbi jih, kaj se dogaja drugod po svetu, seveda pa so najbolj osredotočeni na lastno preživetje in na svoj način življenja.

Tega kajpada nočemo ogroziti. Naš namen je pač pomagati ljudem, ne pa, da bi komu škodovali. Dobra intervencija mora biti dobra tako na lokalni kot tudi na svetovni ravni. To je za nas izjemno pomembna filozofija; koristi morajo biti tako lokalne kot širše.

Mimogrede, obstajajo tudi drugi učinki, kjer bi bila intervencija povsem dobrodošla, na primer z vidika turizma. Turistični delavci so menili, da bi bila to velika pridobitev. Ljudje bi bili zelo zainteresirani za ogled takšnih stvari. Vendar je mnenje ribičev pretehtalo.

Toda medtem ko smo opravljali intervjuje in ugotavljali, kaj je za Grenlandce pomembno, smo izvedli tudi simulacije, kaj bi se z ledenikom zgodilo, če bi se vendarle odločili za poseg. No, izkazalo se je, da ga ne bi mogli več ustaviti, saj je ta ledenik zdaj v več kot kilometer globoki vodi, ki postaja, bolj ko se ledenik umika, le še globlja in globlja.

Ta proces, ko se nestabilnost morskega ledenega pokrova vse bolj povečuje, je podoben kot pri ledeniku Thwaites na Antarktiki. Ko se enkrat začne, ga ni več mogoče zaustaviti, tudi če namestimo zaveso ali poskušamo okrepiti morski led, torej razlomljene kose ledu v fjordu pred ledenikom. Za kakršen koli učinek bi potrebovali izjemno velike količine. Zato ga imenujemo najbolj neustavljiv ledenik na svetu. Za zdaj.

Pred 20 leti je bilo drugače. Bil je v precej plitvejši vodi. Pred njim je bila celo ledena polica.

Toda na Grenlandiji je, ko gre za to, kaj se dogaja z ledenim pokrovom, zrak prav toliko pomemben kot oceani. Mnogo topleje je kot na Antarktiki. Glede ledenika Jakobshavn oziroma Sermeq Kujalleq, če uporabimo grenlandski izraz, ne moremo storiti ničesar več. V redu, tako pač je. Tamkajšnji prebivalci so po svoje zadovoljni in tako pač mora biti.

Vseeno pa menimo, da so na Grenlandiji še drugi ledeniki, kjer razmere niso tako tople in se spremembe še ne poznajo toliko in kjer bi bilo morda še vedno mogoče preprečiti takšno nezadržno propadanje. Moje mnenje je, da se morajo Grenlandci sami odločiti, ali želijo raziskovati te stvari. Ni naša naloga, da pridemo z juga in rečemo: "Hej, lahko rešimo vaš led." To nas ne zanima. Če pa Grenlandci rečejo, ali lahko kaj storimo, da bi stabilizirali ledeni pokrov, potem jim lahko ponudimo svoje raziskave.

Kaj pa Antarktika? Je tam še čas za takšno intervencijo ali pa je denimo za ledenik Twaithes tudi že prepozno?

Ne. Vsaj simulacije, ki so bile doslej opravljene, kažejo, da bi lahko z zaveso znižali temperature za približno stopinjo, kar bi zadostovalo, da bi vsaj znatno upočasnili umikanje ledenikov Thwaites in Pine Island. Do zdaj je bilo sicer opravljenih zelo malo simulacij, vendar so te videti spodbudne. Ne kaže namreč, da je že prepozno in da ne moremo več ničesar storiti.

Res je zanimivo, ko se pogovarjate z ljudmi, ki modelirajo dogajanje na ledu, kako zelo se njihovi odzivi razlikujejo. Nekateri rečejo: to je navadna izguba časa, John, prepozno je. Ledeniki že izginjajo. Ne govorim o simulacijah, takšen je njihov občutek. In potem so tu še drugi, ki pravijo: to je navadna izguba časa, John, ledeniki bodo stabilni še vsaj 100 let. Pa govorim o strokovnjakih, ne o nekih naključnih ljudeh z ulice.

Stopnja negotovosti je res visoka, ker poskušamo načeti težke probleme, kot je sam proces lomljenja ledenih gora. Kot že rečeno, je težava tudi, da zelo slabo poznamo teren pod ledenimi policami, saj je izjemno nedostopen. Raziskovanje na Antarktiki je za znanstvenike tudi izjemno drago, opremo pa je izjemno težko nadomestiti.

Če se hočemo te naloge lotiti z vso potrebno resnostjo, moramo tja pripeljati približno stokrat več podvodnih raziskovalnih robotov, da bomo lahko resnično odkrili zanimive dele in videli, kaj natanko se dogaja na stiku čela ledenika z morjem, ter odkrili procese, ki so ključni za oceno, kako hitro se bo ledenik umaknil in ali ga lahko stabiliziramo z intervencijo.

Mislim, da je previdnost zelo na mestu. Konec koncev v tem trenutku tudi nihče ne spušča aerosolov v stratosfero. No, vulkani to počnejo ves čas. Obstajajo namreč vulkani, za katere še nihče ni niti slišal, ki pa v ozračje spuščajo na tisoče ton žveplovega dioksida.

John Moore

Kako dolga pa bi, glede na vašo trenutno oceno, morala biti zavesa na Antarktiki?

Obstaja več možnosti. Predstavljate si tok vode po reki navzgor, ki se potem cepi v pritoke in vse manjše pritoke na neki kamninski podlagi. Mamljivo je pomisliti, da bi lahko blokirali enega od teh ključnih prstov, ki so trenutno vir tople vode, saj je ta tok lahko le 5 km širok. Težava je v tem, da lahko topla voda izbere naslednji prst, v katerega bo vstopila. Zato bi bilo verjetno najvarneje in najbolj učinkovito, če bi nekako blokirali celotno roko, preden se razcepi na prste. Taka zavesa bi bila dolga približno 150 kilometrov. To je precejšnja dolžina, vendar veliko krajša od celotne obale ali celotnega Amundsenovega morja.

Če dobro pomislimo, gre za razmeroma kratek odsek. Vsega tudi ne bi postavili v enem letu. Pričakujemo, da bi gradnja trajala približno 10 let. Pomemben dejavnik je tudi dostopnost. Na nekaterih mestih so lahko ledene gore, ki bi ladjam onemogočile dostop, lahko je slabo vreme itd. Zato bo trajalo vsaj desetletje, da se kaj zgradi.

Se torej obeta, da bo projekt realiziran? Predstavljam si tudi, da bodo stroški precej visoki. Kdo naj bi financiral vsa ta prizadevanja?

Ledeni pokrov, ledene plošče bi morali ovrednotiti kot neke vrste svetovno dobro. Podobno kot je amazonski pragozd cenjen kot nekaj, kar je pomembno za ves planet. Trenutno temu ni tako. Posledično tudi ni cene. Ampak mesto New York ima proračun za zaščito pred poplavami v 21. stoletju v višini 112 milijard dolarjev. Ocene, ki jih imamo za izgradnjo zavese, so manjše od te vsote. Nimam točne številke, morda 50 milijard, morda 100 milijard, a nekaj manj kot terja zaščita enega samega mesta. Pri tem je jasno, da države, kot sta Vanuatu ali Kiribati, očitno ne bodo imele denarja za zaščito in gradnjo zidu. Tudi ni smisla, da bi zgradili zid okoli celotnega otoka. Podobno tudi v Bangladešu ni mogoče zgraditi zidu po celotni ranljivi obali. Zato bo dvig globalne gladine nesorazmerno prizadel globalni jug. Najbolj pravično in poštno bi bilo ohraniti ledene plošče čim bolj nedotaknjene. Mislim, da je to zelo jasno. Vsi ljudje, ki se bodo prisiljeni preseliti, bodo sčasoma povzročili pritiske tudi v razvitem svetu, saj migracij ne bo konec.

Zato je treba ponovno premisliti tveganja, kajti stroški, če ne bomo storili ničesar in bi se ledene plošče navsezadnje stalile, bodo stokrat višji.

Ljudje so sicer stroške zaščite obale že vključili v proračune. Ampak tu je govora samo o zaščiti obale, ne pa o stroških zaradi migracij ali izgube mokrišč itd. Samo stroški zaščite obale znašajo približno 40 milijard dolarjev na leto na vsak meter dviga morske gladine skozi celo 21. stoletju in seveda tudi kasneje.

Stroški, ki bi torej nastali na Antarktiki, se najbrž zdijo ogromni, pa je to dobesedno le odstotek ali dva sredstev, ki jih bodo države, če ne storimo ničesar, na koncu koncev porabile, da bi zaščitile vsaka svoj del obale.

Seveda ne gre za nekaj, kar bi želeli takoj izvesti na Antarktiki. Po našem načrtu se bomo od testov v vodnem tanku, ki potekajo zdaj, čez nekaj let premaknili na fjord na Norveškem in pri tem ves čas iskali znake težav. Če se pokaže nekaj, česar nismo predvideli, če se pojavi razlog, ki bi terjal, da s projektom zaključimo, potem ga bomo zaključili.

Veste, to ni enosmerna cesta, ki nujno vodi od testov v rezervoarjih do zavese pred Antarktiko. Ne, bistvo znanosti je, da smo vedno skeptični in vedno iščemo stvari, ki gredo lahko narobe.

Načeloma bi šli z Norveške verjetno na Svalbard, na že večjo zaveso, morda na Grenlandijo, če bi se Grenlandija strinjala, in šele nato na Antarktiko. Gre za to, da se na vsakem koraku učimo in povečujemo obseg postavljene zavese.

Naše raziskave niso enosmerna cesta, ki nujno vodi od testov v rezervoarjih do zavese pred Antarktiko. Ne, bistvo znanosti je, da smo vedno skeptični in vedno iščemo stvari, ki gredo lahko narobe.

John Moore

Omenili ste, da je pri ledeniku Jakobshavn na Grenlandiji zdaj že prepozno za intervencijo. Kot pravite, naj bi trajalo 10 let ali več, preden bi morebiti lahko sledila realizacija projekta na Antarktiki, pa še kar nekaj let bo očitno trajalo, preden bi se sploh začel. Koliko časa pa pravzaprav imamo za tovrstne ukrepe? Umik ledenikov na zahodni Antarktiki namreč ni nekaj, kar bi si kdor koli želel videti v časa svojega življenja. Toda že zdaj vidimo, da se stvari tam odvijajo vse hitreje in vse bolj nepredvidljivo. 10 let se sliši kot precej dolgo obdobje za čakanje.

Strinjam se z vami. Kratek odgovor bi bil, da preprosto ne vemo. Kot sem rekel: če vprašate glaciologe, segajo odgovori od tega, da je že prepozno, do tega, da se ne mudi, da imamo še 100 let časa. Po mojem občutku se to lahko zgodi kadar koli v naslednjih 30 letih. Odvisno je tudi od tega, kaj točno imamo v mislih, ko govorimo o kolapsu ledenih plošč. Teren pod ledeniki je zelo grob in zato bo to bolj potekalo v sunkih, podobno kot drsenje po strmem pobočju, kjer vsake toliko najdete skalo za oprijem, potem pa vas spet odnese nižje.

Imate popolnoma prav, da bi ti vidiki morali biti precej bolj v središču pozornosti oblikovalcev politik in financerjev, kot so ta hip. Naš načrt je trenutno tak, da po korakih poglabljamo naše razumevanje učinkov in posledic tovrstnega posredovanja, sredstva pa trenutno dobivamo od dobrodelnih organizacij, ne od držav.

Nasprotovanje kakršnemu koli intervencijskemu delu je zelo močno. Ljudje nekako mislijo, da gre za odvračanje pozornosti od zmanjševanja izpustov. A ko določeni procesi, kot je drsenje ledenikov na Antarktiki v morje, presežejo kritično točko, ni več pomembno, kakšna je koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju. Co2 potem ni več dejavnik, ki bi imel kakršen koli vpliv na ledenike. Relevantno je samo še, kolikšna sila jih zadržuje in drži skupaj ledeno ploščo. Takrat morate nekaj storiti.

To bi moralo na nek način združiti ljudi, tako zanikovalce podnebnih sprememb, ki menijo, da ljudje nimajo nobenega vpliva in da je vse naravno, kakor ljudi, ki se zavzemajo za proaktivno blažitev podnebnih sprememb.

Zmanjševanje izpustov ni edino orodje, ki ga imamo na razpolago. Menim, da je naša moralna dolžnost, vsaj do svetovnega juga, ki ga bodo posledice podnebnih sprememb najbolj prizadele, no, pa tudi do človeštva na splošno, da raziščemo, katera so še druga orodja, ki bi lahko bila koristna pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb.