Goran Novković že tri desetletja podrobno spremlja naše gospodarstvo. Najprej kot novinar in urednik, nato kot izvršni direktor tako Gospodarske zbornice Slovenije kot Kluba slovenskih podjetnikov, dveh največjih stanovskih združenj za gospodarstvo in podjetnike pri nas.
Kako bi ocenili stanje v naši državi? Napovedi letošnje gospodarske rasti so precej optimistične. Nam gre torej dobro ali slabo?
Največja težava gospodarstva je velika negotovost. Vsi zaradi nihanj cen in energetske krize razmišljamo, kakšen bo najhujši scenarij. In ta strah vodi trenutno dogajanje. Mislim, da je težava globalno zelo huda. Prešli smo iz tabloidizacije medijev v tabloidizacijo politike in zdaj se, kot kaže, srečujemo s tabloidizacijo ekonomije. V nekaterih sektorjih namreč prihaja do tega, da se slabe novice izkoriščajo za špekulacije, ne vem, ali se to dogaja tudi na trgu električne energije, vemo pa, da naftne družbe kujejo velike dobičke in da so v zadnjem obdobju tudi štirje največji prehranski giganti v Ameriki močno dvignili svoje dobičke. Srečujemo se s trgovci s slabimi informacijami. To pomeni, da trg ne deluje tako, kot bi moral, in da nekateri izkoriščajo slabe novice za ustvarjanje dobička. To je vidik, zaradi katerega nas je lahko strah. Podjetja se bojijo tudi zaradi dobavnih verig. Znano je, kaj se je zgodilo z njimi ob izbruhu epidemije. Kako smo ranljivi, se je pokazalo tudi, ko se je v Sueškem prekopu zagozdila ladja. Poleg tega se srečujemo z rastjo inflacije. Zato je negotovost velika. Na terenu se to trenutno še ne pozna toliko, morda pa se še bo. Ključno vprašanje za nas je, kaj se bo dogajalo v Nemčiji. Vemo, da naša najpomembnejša gospodarska partnerica že malce »kašlja«. Ravno danes sem prebral, da je eden od nemških inštitutov objavil podatek o povečanem številu stečajev v tej državi. Koliko se to pozna ob tako velikem gospodarstvu, je vprašanje, je pa tudi neki signal. O tem bi poudaril, da je Nemčija za Slovenijo resda izredno pomemben trg, a še zdaleč ne več tako, kot je bila pred 20 ali 30 leti. Zdaj je za nas pomembna celotna srednja Evropa oziroma celotna Evropa.
Pri energetski krizi bi opozoril na nekaj drugega, kar je geostrateško zelo pomembno. Vsi se zavedamo dejstva, da se v Ukrajini branijo zahodne vrednote. Ukrajina je napadena in Ukrajina je žrtev. O tem ni dileme. A če v tem trenutku pogledate cene plina in elektrike na globalnem trgu, boste takoj opazili razlike v cenah na evropskem trgu in cenami na ameriškem ali japonskem trgu. Tam ni prišlo do tako znatnega povišanja. In zavedati se moramo, da se vrednote branijo tudi na »ekonomskih tleh«. Torej v Ameriki in na Japonskem se cene niso znatno povišale, ob tem pa ni prav veliko govora o tem, kaj bo Amerika storila za svoje zaveznike. In če v tej smeri ne bo premikov, se bo kmalu pojavilo vprašanje zaupanja med dvema partnerjema na obeh straneh Atlantskega oceana. Ampak verjamem, da se bo, tako kot se je v zgodovini že večkrat, to uredilo. Evropa se v tej krizi sicer mora zanesti nase, a potrebujemo tudi zavezništvo na energetskem trgu, da bomo lahko ubranili svoje vrednote.
Na energetskem trgu je Slovenija v pretežni meri odvisna od tujine. Smo na začetku jeseni, a odgovora na vprašanje, kje bomo dobili potrebne energente, še nimamo. Med najbolj praznimi skladišči so prav tista v Avstriji, kjer slovenski dobavitelji hranijo svoje zaloge. Kako se lahko slovenska podjetja sploh pripravijo na tisto, kar prihaja v naslednjih mesecih?
Zaradi svojega dela sem vsak dan v stiku s številnimi podjetniki. Številni so se v zadnjem obdobju usmerili v obnovljive vire energije, predvsem v sončno energijo. Jasno je, da vseh potreb ne morejo pokriti samo s tem, a veliko je primerov, ko na takšen način pridobijo četrtino ali celo tretjino potrebne elektrike. To pa so že omembe vredne količine, in če bi takšen odstotek uspeli pokriti v vseh podjetjih, bi rešili velik del naših težav. Veliko bojazni je predvsem v energetsko intenzivnih podjetjih, tudi zaradi tega, ker je premier napovedal, da lahko pride do zaustavljanja podjetij in posledično do državne podpore. Predvidevam, da so bila mišljena podjetja, ki so veliki porabniki električne energije. Toda paradoks pri vsem tem je, da so to dobra podjetja, ne samo z vidika poslovanja, ampak predvsem z vidika tega, da je njihova energetska intenzivnost manjša kot energetska intenzivnost njihovih konkurentov. S tem, ko bi zaprli ta naša podjetja, bi se proizvodnja selila tja, kjer so manj ekološko ozaveščeni in hkrati porabijo več energije, kajti izdelke, ki jih proizvajajo, še vedno potrebujemo. Torej predvidevam, da je namen omenjenega ukrepa vlade, da bi se v skrajni sili zaustavilo nekaj velikih porabnikov elektrike in bi se potem lažje prebili čez kritično obdobje. Ampak to bi s seboj prineslo težave s pogodbenimi partnerji, težave z dobavo in izpolnjevanjem naročil ter prenos negativnih učinkov tudi v druge branže. Glavna naloga vlade bi torej morala biti, da poskrbi, da se ne bo nič ustavilo. V vladi imamo dve osebi, ki sta izjemni poznavalki energetske panoge, predsednika vlade in ministra za infrastrukturo. Na tem področju imamo najbrž najbolj kompetentno vlado v EU, zato bi morali biti ukrepi pravi. Če ne bodo, bo to največji spodrsljaj vlade.
Je inflacija, ki jo beležimo danes, plod pričakovanj tistega, kar naj bi se zgodilo, ali odraz dejanskega stanja?
Inflacija, ki smo ji priča zadnje mesece, je najbolj kompleksna inflacija, kar smo jih imeli do zdaj. Ima več različnih vzrokov. Prvi je ponudba. Gospodarstvo se je zaradi covida ustavilo, rast je padla, in ko so se razmere začele normalizirati, se je moralo nadomestiti luknjo v proizvodnji in potrošnji. Poraba se je skokovito povečala. Rast torej ni bila sorazmerna prejšnji pred epidemijo, ampak smo morali padec nadomestiti s še večjo rastjo. Drugi vzrok je prestrukturiranje gospodarstva v svetu. Če vse več avtomobilov poganja elektrika, potrebujejo vse več čipov. In teh primanjkuje. Tudi druge proizvodnje so se usmerile v digitalizacijo in pomanjkanje čipov je na eni strani povzročilo upadanje ponudbe ter posledično dvigovanje cen ob vse večjem povpraševanju. Potem se je začela vojna v Ukrajini in prišle so skrbi, povezane z razpoložljivostjo hrane in energentov. Na ponudbeni strani je tako več realnih razlogov, zakaj je prišlo do inflacije. Nekaj vzrokov pa je gotovo zelo »vedenjskih« in so špekulativne narave: mislim, da so se mnogi, ki se ukvarjajo s trgovanjem na borzi, naučili, da lahko s tem, da poudariš oziroma ponavljaš slabo novico, še dodatno zaslužiš. Torej špekulanti na trgih zagotovo delujejo. Poleg tega je bila inflacija pričakovana. Ko se je v času covida krizo reševalo tako, da se je z denarjem »zalivalo« tako gospodarstvo kot gospodinjstva, se je vedelo, da bomo vsi skupaj to delno plačali skozi inflacijo. In zdaj sta se ti dve situaciji združili in vprašanje je, koliko časa bo to trajalo. Če bo na primer letos inflacija na devet- do desetodstotni ravni in bo drugo leto padla na šest odstotkov, bo v redu.
Je pa inflacija sprožilec za številne druge premike.
Največja nevarnost je, da pademo v spiralo. Že pomladi sem se pogovarjal z znanim slovenskim ekonomistom dr. Egonom Zakrajškom, ki je delal tudi v ameriški centralni banki, in njegova teza je bila, da nihanja, do katerih prihaja zdaj, niso nevarna. Hudo narobe pa bi bilo, če bi prišli do spirale. Seveda moramo za določeno razumno mero dvigniti plače, kjer je to nujno. Ampak če bi nas to zapeljalo v spiralo, v kateri bi bile zahteve po višjih plačah bistveno večje, bi povpraševanje spet naraslo in bi po celotni Evropski uniji ali celo na svetovni ravni prišli v nov, začaran krog inflacije. Težava je namreč v tem, da nas vodi čredni nagon. Tisti, ki bi radi čim več zaslužili, si želijo dvigniti cene in izkoriščajo krizno situacijo za čim večje dvigovanje cen. Zaposleni se na to odzovejo z zahtevo po višjem plačilu za delo, zaradi česar se poveča povpraševanje, zaradi česar se spet dvignejo cene in tako naprej in naprej. V bistvu pa s tem zajedamo v naše prihranke, saj njihova vrednost z naraščanjem cen pada. Videti je, kot da opravljamo sizifovo delo. Prej se bodo tega ljudje, politiki in gospodarstveniki zavedali, bolje bo.
Ampak nastavki spirale so že tu. Vlada je zaposlenim v javni upravi že obljubila višje plače, zdravniki so svoje dodali, ko pa se oglasijo zdravniki, ne traja dolgo, ko se oglasijo šolniki in tako naprej.
Jaz se rad pošalim, da imamo pri nas dva močna sindikata, ki imata popolnoma nasprotna kapitalska interesa. Interes Fidesa je omogočiti čim višje plače za zdravnike. In v televizijskih nastopih ta teden smo lahko videli, do kam to gre. V podtonu prvega človeka Fidesa je bilo razumeti, da je zdravniški poklic več vreden kot ostali, saj imajo zdravniki velikansko odgovornost. Da imajo ogromno odgovornost, je sicer res, ampak tudi šofer avtobusa ima ogromno odgovornost. Prav tako nekdo, ki vozi vlak. In tudi tisti, ki delajo s hrano v trgovinah, imajo strašansko odgovornost, saj morajo paziti, da se kdo ne zastrupi. Razlika med poklici seveda je, ampak ne tako velika, da bi sindikat lahko s tem utemeljeval svoje zahteve. Torej kapitalski interes Fidesa je, kot sem rekel, omogočiti čim višje plače določenemu delu zdravstva. Na drugi strani pa je sindikat, ki ga vodi Branimir Štrukelj, katerega interes je pridobiti čim več članov, s čimer povečuje svojo moč in ima večji izplen v članarinah. V obeh primerih je to popolnoma legitimno. Ampak zavedati se moramo, da lahko oboje, če gre čez mejo, povzroči težave v javnih financah. In v zadnjih letih se vse začenja pri zdravnikih. Ti hočejo z naskokom najvišje plače, kar mimogrede, najbolj vpliva na inflacijo. Druga težava pa je v številu zaposlenih v javnem sektorju, kjer nimamo poglobljene analize, ki bi pokazala, koliko vzgojiteljev imamo na število otrok, koliko učiteljev in drugih javnih uslužbencev, ter bi to primerjali s primerljivimi državami. Že v Gospodarski zbornici Slovenije smo predlagali takšno analizo, ki bi jo pripravila neodvisna mednarodna ustanova in ki bi zdravstvo pogledala v globino: od števila zaposlenih do cen zdravil. V Sloveniji nikdar ni bilo izkazane volje, da bi prišlo do tega, tako da s tega zornega kota nismo ravno transparentni. Bolj kot to, koliko nam bo država zaračunala skozi davke, nas bi moralo skrbeti, ali se pobrani davki dovolj optimalno porabijo. In teh podatkov niti približno nimamo dovolj. O tem se zelo malo govori.
Kako gledate na te plačne pritiske z vidika minimalne plače? Minister Mesec je že napovedal, da naj bi ob naslednjem dvigu presegla osemsto evrov, obeta se tudi obvezno izplačilo božičnice. S tem je povzročil veliko nejevolje v gospodarstvu. Ob tem pa obvezna božičnica tudi v državah, s katerimi se najraje primerjamo, ni tako redek pojav.
Vprašanje je, s katerimi državami se lahko primerjamo. Mi bi radi imeli plače, kot jih imajo v Nemčiji in na Švedskem, a ne bi delali na način, kot delajo v teh državah. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da oni že desetletja delajo tako in zaradi tega ustvarijo mnogo višjo dodano vrednost na prebivalca kot mi. Če v Avstriji ustvarijo 40 odstotkov višjo dodano vrednost, potem si pri nas ne moremo privoščiti enake plače, kot si jo oni. V nasprotnem primeru se nam bo namreč ponovila Jugoslavija in bomo bankrotirali. Tu se strinjam s podjetniki in gospodarstveniki, da je treba najprej nekaj ustvariti, da se potem lahko deli. Treba je tudi razmišljati o tem, koliko ustvarjenega bomo namenili za razvoj in koliko bomo dali za plače. V Sloveniji imamo poleg tega še en velik problem. Tako na strani delojemalcev kot delodajalcev se v določenem segmentu obnašajo neracionalno ter so na tnalu med pohlepom in zavistjo. Na eni strani imamo podjetja, v katerih imajo zaradi pohlepa zaposlene, ki so kljub milijonskim dobičkom še vedno na minimalni plači. Menim sicer, da takih ni veliko. Na drugi strani pa je zavist, ker ljudje na milijonske dobičke gledajo kot na nekaj slabega, ob tem jih niti ne zanima, kako je v dobro stoječem podjetju poskrbljeno za delavce. Menim, da je bolje, da ima podjetje milijonske dobičke in ob tem zaposleni bistveno višje plače kot v povprečju v gospodarstvu, kot da je podjetje slabo stoječe in je veliko delavcev na minimalni plači. Čeprav so v drugem primeru razmerja med najvišjimi in najnižjimi plačami bistveno manjša. Bolje je, če je razlika med najvišjo in najnižjo plačo desetkratnik in imajo zaradi dobrega poslovanja vsi dobre plače, kot pa da podjetje posluje na robu preživetja ter je razlika med najvišjimi plačami in najnižjimi dvakratnik ali trikratnik najnižje. Slovenci imamo pri tem kar malce »samomorilsko miselnost«. Ne znamo razmišljati ekonomsko kot v drugih državah. In ta razkol med pohlepom in zavistjo je na žalost stalni spremljevalec politične retorike in socialnega dialoga, kar je zelo slabo. Ne razmišljamo o tem, kaj bo čez deset let, kaj bo s prihajajočimi generacijami.
Je pa res, da ko se pojavi debata o zvišanju plač in povečanju pravic delavcev, iz gospodarstva pride odgovor: zdaj ni pravi čas. Ko je vlada prvič po uveljavitvi zloglasnega Zujfa napovedala zvišanje minimalne plače, smo tako lahko poslušali napoved, da bo na tisoče ljudi zaradi tega izgubilo službe, stanje pa se je obrnilo v popolnoma drugo smer in se zdaj srečujemo celo s pomanjkanjem delovne sile.
Tega se dobro spomnim. Pri tem je ključno vprašanje, v kakšnem obdobju se je to zgodilo. Takrat leta 2012/13 je bilo gospodarstvo tik pred obratom, a je še vedno padalo. Evropska komisija je takrat ugotovila, da se je v Sloveniji v obdobju med letoma 2008 in 2102 minimalna plača v primerjavi z ostalimi državami, ki so se znašle v veliki krizi – Grčijo, Italijo, Portugalsko, Španijo in Irsko –, z naskokom najbolj zvišala pri nas. V ostalih »kriznih« državah se je minimalna plača zvišala za največ devet odstotkov, v Grčiji mislim, da se je celo znižala, pri nas pa se je dvignila za okoli 30 odstotkov. Ob tem da so se številne članice EU po krizi že postavile na noge, slovensko gospodarstvo pa je še vedno padalo. In v tistem trenutku je bilo zahtevati še višjo minimalno plačo, zelo nevarno. Po letu 2014, ko smo se izvlekli iz težav, pa debata o minimalni plači postane popolnoma druga zgodba. Mislim, da si tudi večina delodajalcev želi, da bi ljudje imeli čim višje plače, vprašanje je le, kje si to lahko privoščijo. V Sloveniji radi govorimo o tem, kje so veliki dobički, ampak običajno v podjetjih, kjer jih ustvarjajo, zaposleni nimajo minimalnih plač.
V Sloveniji imamo še eno težavo: povprečna in minimalna plača sta si nevarno blizu.
Menim, da je ob inflaciji, kot jo imamo, treba popraviti oboje. Vprašanje je le, kakšne vzvode uporabiti. Ali je bolje nekomu, ki je v slabem materialnem položaju, pomagati ciljno, s sredstvi iz proračuna, ali dvigovati minimalno plačo. Slednje povzroča veliko težav slabše stoječim ali zaradi krize prizadetim podjetjem, ki jih takšen administrativni dvig pahne v še večje težave. Je pa treba med podjetji, v katerih prevladuje minimalna plača, ločiti med tistimi, ki imajo neko perspektivo, in tistimi, ki je nimajo. Slednje je bolje čim prej prestrukturirati in delavce napotiti na nova delovna mesta. Vsi si želimo stabilnosti, a bolje je, da se leto ali dve trudiš in najdeš boljše delovno mesto, kot da deset let in več životariš na slabo plačanem in nezanesljivem delovnem mestu. To je težava predvsem pri starejših generacijah, mlajši že imajo drugačen pogled na to. Kar zadeva razliko med minimalno in povprečno plačo, naj rečem, da smo, če uporabim socialni žargon, med najboljšimi glede razmerja med najvišjimi in najnižjimi plačami. Zaradi tega je večina nagnetena okoli povprečne plače, pri čemer se srečujemo tudi z veliko demagogije. Ena od teh je na primer, da bi morala biti razvojna kapica pri šest tisoč evrih. Mislim, da je to previsoko, saj s tem ne zajamemo inženirjev. Že ko sem delal v Gospodarski zbornici Slovenije in tudi pozneje v Klubu slovenskih podjetnikov smo predlagali, da bi se kapica postopoma zniževala. Da bi jo najprej postavili na šest tisoč evrov in jo potem postopoma v petih letih znižali na 4500 evrov oziroma na dvakratnik povprečne bruto plače. Naša podjetja za visoko izobraženo delovno silo konkurirajo na mednarodnem trgu in zaradi višje obremenitve dela naši inženirji – ob na primer 80 tisoč evrih bruto plače – dobijo pri nas na račun znatno manj, kot bi dobili v Avstriji ali Nemčiji. In to je problem, ker so to ključni ljudje za razvoj novih izdelkov.
Druga demagogija, s katero se še pogosto srečujemo, je, ko se pritožujemo nad tem, da smo zelo slaba država, ker imamo več kot polovico plač pod povprečjem. Ampak tako je v vseh državah sveta. Nikjer na svetu ni več plač nad povprečno kot pod povprečno plačo, ker preprosto realno matematično ni mogoče, da bi bilo drugače. Razen če bi nekdo z vrha točno za vsakogar med nami proporcionalno določil vse plače s točno določenimi odkloni od povprečja, torej povsem plansko. Bistveno bolj plansko kot v Sovjetski zvezi.
To je seveda res, ampak težava je najbrž bolj v tem, da ko pogledamo znesek te sredinske plače, je skoraj enak minimalni plači.
To pa je realna težava. In to težavo bomo rešili le, če bomo zvišali dodano vrednost. To lahko storimo le, če bomo imeli pametno in razvojno usmerjeno poslovno okolje. Vemo, pa, da trenutno še ni tako in da imamo proračun, ki ni ravno razvojen. Zelo pomembno je tudi, kako bomo delili kohezijska in druga evropska sredstva. Nekaj sredstev je bilo uporabljenih pametno in v nekaterih nišah podjetja prosperirajo tudi na globalnem trgu, na drugih področjih pa je poraba sredstev bolj vprašljiva.
Kako bi ocenili sto dni vlade Roberta Goloba?
Predsednik vlade se je očitno odločil, da bo za glasove na volitvah nagradil levo-sredino in ne sredine. Ne vem pa, glede na to, da je inteligenten človek, ali je to njegova ideološka odločitev ali ni dobro pogledal volilnih rezultatov in analiz o tem, kdo je zanj glasoval. Dopuščam tudi možnost, da so ti prvi koraki vlade zgolj odziv na retoriko, ki je bila v času vlade Janeza Janše res nesprejemljiva. Ampak vsi zanemarjajo pomembno dejstvo. Volilna udeležba je bila 70-odstotna, kar pomeni, da je na volitve prišlo 20 odstotkov volivcev, ki sicer ne hodijo na volitve. To niso navijači levice ali desnice, ampak je to volilna sredina. Ta je odločila volitve.
Ob tem sto dni vlade težko ocenjujemo, iz čisto preprostega razloga: ker je bil večji del teh dni v času poletja in počitnic. Če bi bilo to v jesenskem ali zimskem času, bi bilo drugače. Pravi izpiti za to vlado šele prihajajo, tako politični kot ekonomski. Ekonomski z vidika energetske krize in tudi tega, kaj se bo zgodilo z gospodarstvom tako na področju davkov kot na področju dviga dodane vrednosti. Tisto, kar bi si jaz želel od vlade, je, da bi stopili pred nas in rekli: »To so ukrepi, s katerimi bomo dvignili dodano vrednost za toliko.« Dobro bi bilo, da bi se skupaj zbrali strokovnjaki in naredili ambiciozen načrt, ki bi nas pripeljal do tega cilja. To je v tem trenutku še toliko bolj pomembno, ker ima Gibanje Svoboda odlično izhodišče za osemletni mandat. S tako prepričljivo zmago na volitvah in ob tako majhnem številu strank v parlamentu se mi zdi, da je Robert Golob storil zelo dobro potezo, ko je pod svoje okrilje povabil dva bivša predsednika vlad, saj je s tem na neki način pridobil izkušnje in okoli svoje stranke homogeniziral levo sredino. In v tem je razlika med njim, Stranko Mira Cerarja in Listo Marjana Šarca, ki jima to ni uspelo. In s tega zornega kota ima Robert Golob zelo dobro priložnost, da v prihodnosti na neki način spremeni Slovenijo. Seveda, če bi pod svoje okrilje spravil širšo ustavno večino. Političnih razlogov, da ne bi zmogli razvojnega skoka, ni. Vprašanje pa je, ali bomo vlekli prave ukrepe, torej ali bo vlada pragmatična ali pa bodo ukrepi ideološki. Na žalost se trenutno bolj pogovarjamo o ideoloških. In ko smo ravno pri tem, mogoče še misel za konec. Mislim, da smo mlajše generacije že davno preživele spravo, vezano na drugo svetovno vojno, da pa imamo vsi težavo s spravo zdajšnje generacije politikov, ki se samo deloma vežejo na to, kar se je zgodilo med veliko vojno, ali na tisto, kar se je zgodilo leta 1991, in se ta ideologija uporablja iz čisto pragmatičnih razlogov, za prepričevanje tistih volivcev, ki so strankam najbolj blizu. Večina Slovenk in Slovencev pa tega ne mara. In to so pokazale vse volitve do zdaj. Odloča politična sredina, in če stranke o njej ne bodo razmišljale, bodo naslednje volitve izgubile.
