Luka Dončić ima v Aziji izjemno številčno navijaško bazo. Foto: Fiba
Luka Dončić ima v Aziji izjemno številčno navijaško bazo. Foto: Fiba

Po 45 letih se najboljše košarkarske reprezentance za kolajne svetovnega prvenstva znova potegujejo na Filipinih. Slovenija je bila iz teh obračunov izločena po četrtfinalnem porazu s Kanado, je pa imela na tej tekmi neverjetno podporo domačih navijačev. Zbralo se jih je več kot 11.000, kar je bilo daleč največ od vseh četrtfinalnih dvobojev. Vstopnice za razvrstitev od petega do osmega mesta so bile cenejše kot za uvodno fazo izločilnih bojev, srečanje Slovenije in Litve, ki je bila precej boljše, pa si je znova ogledalo več kot 11.000 gledalcev.

Vilfanova zlata medalja znova "doma"

Oktobra 1978 je izvedba osmega tovrstnega turnirja pripadla Filipinom. Medalje so se delile v Araneta Coliseumu, kjer je bil tri leta predtem eden izmed najslovitejših boksarskih dvobojev, t. i. Thrilla in Manila, ko sta se pomerila legendarna Muhammad Ali in Joe Frazier, nato pa so tu na svetovni košarkarski prestol stopili Jugoslovani. V moštvu je bil tudi Peter Vilfan, ki se je letos vrnil na prizorišče največjega uspeha kariere. Velikan slovenske košarke je s sabo prinesel tudi zlato medaljo, ki je tako po 45 letih znova "doma".

Predvsem pa je Filipinih doma košarka, kar je poudaril tudi Vilfan. Čeprav reprezentanca ne spada v svetovni vrh, ima ta šport tu konkretno tradicijo, predvsem pa je zelo priljubljen. Po Petrovih besedah je bilo to čutiti že pred 45 leti, ko so domači navijači z navdušenjem spodbujali plave s tedaj res imenitno generacijo košarkarskih mojstrov, kot so Krešimir Ćosić, Dragan Kićanović, Dražen Dalipagić, Mirza Delibašić, Zoran Slavnić in seveda Peter Vilfan, edini iz šampionske zasedbe, ki je prisoten tudi na drugem svetovnem prvenstvu, ki ga gosti ta azijska otoška država. Med prvo tekmo Slovenije v izločilnih bojih so organizatorji pozdravili Petra na velikem zaslonu.

Letos so sicer Filipini prvenstvo organizirali skupaj z Japonsko in Indonezijo. Okinava in Džakarta sta prevzeli vsaka po dve skupini predtekmovanja in potem drugi del za uvrstitev v izločilne boje, ki so vsi v Manili. Štiri skupine so igrale v filipinski prestolnici, dve tudi v slovitem Araneta Coliseumu, ki po prenovi sprejme malce manj gledalcev, kot jih je leta 1978. Dve sta bili v Areni Mall of Asia, kjer se zdaj deljo tudi kolajne. Dvorana, ki je v sklopu enega največjih trgovskih centrov v Aziji, je dodatno vskočila kot prizorišče izločilnih bojev. Najprej naj bi bili v megalomanski Areni Philippine, največji dvorani na svetu, ki za različne dogodke lahko sprejme tudi več kot 50.000 gledalcev. Toda lokacija samega prizorišča bi predstavljala prevelik logistični zalogaj, hkrati tudi varnostno tveganje, zato se je Fiba odločila za spremembo, sta pa bili tu vseeno odigrani dve tekmi uvodnega kroga in na dvoboju med Filipini in Dominikansko republiko je bil tudi postavljen nov rekord svetovnih prvenstev, saj si je srečanje ogledalo več kot 38.000 gledalcev.

Košarka šport števila ena na Filipinih

Gilas Pilipinas imajo doma seveda veliko podporo, čeprav izbrana vrsta v zadnjem obdobju ne dosega vrhunskih rezultatov na najvišji svetovni ravni. Še vedno ima sicer najboljši rezultat azijske reprezentance tako na svetovnem prvenstvu, ko je bila leta 1954 bronasta, kot tudi na olimpijskih igrah. Filipinci imajo preprosto radi košarko. Je najbolj priljubljen in tudi najbolj igran šport v državi. Kot se po svetu na ulicah igra nogomet, se tu košarka. Tako je v večmilijonski Manili, igrišča pa so tudi na slikovitih plažah in pestrem podeželju. Glede na podatke največje košarkarske blagovne znamke oziroma opremljevalca, Filipini predstavljajo tretji največji košarkarski trg za ZDA in Kitajsko. Velika večina mestnega prebivalstva zase pravi, da so košarkarski navdušenci. Izjemno priljubljena je Liga NBA, zato je tudi razumljivo, da so organizatorji v eno izmed svojih skupin predtekmovanja povabili ZDA. Med sezono so prenosi tekem najmočnejše lige na svetu vsakodnevni, tudi na več televizijskih kanalih hkrati.

V sklopu trgovskega centra Mall of Asia je tudi trgovina Lige NBA, v kateri so med najbolje prodajanimi artikli tisti z napisi Dončić na hrbtu. Če nas je na Okinavi presenetila "Lukomanija", pa smo lahko pričakovali, da bo evforija zajela tudi Manilo. Brez dvoma pa je presenečenje, kako so Filipinci na tekmah navijali za Slovenijo. Vstopnice za obračune svetovnega prvenstva so sicer za domače denarnice tukaj drage oziroma tiste četrtfinalne so bile kar prevelik zalogaj. V zgornjem ringu so se dobile po 12 evrov, za spodnjega je bilo treba odšteti več kot 200 evrov, cene pa narastejo tudi do 450. Na četrtfinalnih obračunih je bilo tako prostih kar nekaj mest, toda zadnji dvoboj te faze izločilnih bojev med Slovenijo in Kanado je bil razprodan.

Na vsakem koraku navijači sledili Dončiću

Gledalci so navdušeno pozdravili vsakega NBA-jevca. Med Kanadčani si je ogromen aplavz prislužil Shai Gilgeous-Alexander, ki je glavni kandidat za MVP-ja turnirja, orkester žvižgov pa so ob vsaki akciji Filipinci namenili Dillonu Brooksu, ki je tega že vajen z NBA-parketov. Ko je napovedovalec predstavil zadnjega v slovenski reprezentanci, njenega kapetana s številko 77, pa prava ekstaza na tribunah. Takšnega sprejema je 24-letni superzvezdnik deležen le še na srečanjih v Stožicah. Ko se je začela tekma, pa so gledalci za Slovenijo navijali skoraj, kot bi se res igralo v Ljubljani. Številni obiskovalci so imeli tudi tu Dončićeve drese. Če so bili na Japonskem vse originalne verzije vse mogočih različic tako Dallasa kot slovenske izbrane vrste, pa se jih je tu našlo kar nekaj, ki so bili delo lokalnih "proizvajalcev", ki za takšne potrebe na svoje izdelke našijejo tudi logo multinacionalke iz Oregona ali pa silhueto najboljšega košarkarja vseh časov.

"Na vsakem koraku, kamor gremo, mu tu sledijo navijači. Zaradi njega se počutimo kot rockovske zvezde. Luka ima tu izjemno navijaško bazo. Celotna dvorana je navijala za nas na obeh tekmah. Res bi se jim radi zahvalili za vso neverjetno podporo. Tudi na tekmi za razvrstitev smo igrali skoraj pred polnimi tribunami, kar je neverjetno. Žal mi je le, da hvaležnosti nismo izkazali z zmago," je dejal slovenski selektor Aleksander Sekulić. Filipinci so dokazali, da so košarkarsko občinstvo. Medtem ko so Japonci ob vsakem Lukovem stiku z žogo zajeli sapo, s samim potekom tekme pa se niso ravno obremenjevali, so v Manili gledalci pozdravili vsako uspešno slovensko akcijo in v ključnih trenutkih z žvižgi (in tudi skandiranjem kletvic) izkazovali nestrinjanje s sodniškimi odločitvami. Ko je šla Kanada v napad, je odmevala NBA-jevska "obramba, obramba". "Bili so za nas predvsem zaradi Luke, ki je taka ikona. Hvala jim. Od samega začetka smo imeli podporo. Če bi bila v drugem polčasu tekma blizu, bi nam tudi to pomagalo," je po četrtfinalu dodal Jaka Blažič.