Lina

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 10. junij 2023 / 08:26  

Naša zlata prinašalka je z nami preživela 13 let in pol. Če bi pasja leta preračunali v človeška, bi dočakala 94 let. V bolnici sem prvič srečala tačke pomagačke. Koliko veselja je pes prinesel bolnikom, se ne da povedati. Ko smo premagali bolezen, smo brez dvoma sprejeli medse psa, ki je postal osmi član naše družine. Sprva je imel pes kočo, ki smo jo naredili iz otroške hišice in tobogana. To je bil pravi gradbeni podvig. Izolacija, gumijasti trakovi za vrata, pene, vse možno udobje. Čez dan je bila z nami, ponoči smo jo dali v kočo. Kmalu smo videli, da je to povsem brez smisla. Strokovnjaki priporočajo, da moraš s psom preživeti čim več časa in da se največja vez vzpostavi, tudi ko pes spi. Tako smo kmalu kočo opustili in pes je bil ves čas z nami in med nami. Spala je v otroških sobah, pri njihovih posteljah na tleh, pa tudi v njihovih posteljah. Jedla je našo hrano, enkrat na dan brikete, ostalo je bila pomivalni stroj, rekli smo ji predpranje. Z nami je hodila na dopust in na izlete. Ko smo šli prvič na Češko kočo, smo jo po »vojtrcah« nesli. Drugo leto je pes znal hoditi po lestvi. Z nami je hodila po vseh hribih in hribčkih v bližnji in daljni okolici. Plavala je v morju. Spomnim se, kako je neki plavalec plaval kravl. Imel je očala in plaval je intenzivno. Kar naenkrat začudeno pogleda iz vode ven in se iz oči v oči sooči s psom sredi morja. Z nami je bila na smučanju. Ko smo odprli vrata svojega belega kombija, je ven stopila cela gruča otrok, potem pa še pes. Pes obožuje sneg in mraz, to so bila zanjo nebesa. Naši dnevni sprehodi so se vili po gozdovih in vedno do reke Kokre. Na vsakem sprehodu je šla v vodo. Razumem, da je oboževala vodo v vročini. Lina je šla v vodo tudi pozimi. V najhujšem mrazu in snegu je bil sprehod po Kokri nekaj najljubšega. Bila je znanka cele vasi. Imela je ograjen vrt okrog hiše. Dobro je zaznala odprta vrata in tedaj je »maširla« po vasi, obredla vse hleve in požrla mačjo in drugo hrano. Vsi so jo poznali. Enkrat je ob veliki noči izkoristila mojo nepazljivost in požrla prato, ki sem jo pustila v shrambi na tleh. Vem, da imate tudi vi kakšno podobno izkušnjo, kako vam je pes požrl suho mesnino, ki se je sušila na »rajželjnu«. Končalo se je tako, da je noge niso več držale. Kar na ven so lezle. Pes bi pojedel vse, kar vidi, potem se mu tudi hrana ustavi. Vode ne drži več in takrat moramo biti ljudje bolj pametni od živali. Hvala veterinarjem za njihovo dežurstvo. V avtu je bila čisto mirna, prej je vedno nergala. Na pult v ambulanto smo jo nesli. Veterinar je rekel: »Šla je čisto do konca.« In tak je konec. Doma so otroci izkopali grobek in vanj položili ovratnico, pasjo posodo in druge njene predmete. Vse, kar se rodi, mora enkrat umreti. Nam ostanejo občutki in spomini.