Foto: Urban Praprotnik
Foto: Urban Praprotnik

Dejstvo je, da se pri tako rekoč vsakem telesnem naporu srečujemo z različno močnimi bolečinami, ki so občutenja, ki nas varujejo, da ne pretiravamo. Bolj kot se trudimo, bolj močno sveti rdeča lučka, ki poskuša zmanjšati naš napor. Že ko stopim malo hitreje po stopnicah v tretje nadstropje, začutim bolečino v stegenskih mišicah. Pri tem pa je ključno vprašanje, kako si to bolečino zapomnimo. Kajti to vpliva na to, ali se bomo v prihodnje še prostovoljno lotili določenega telesnega napora ali pa se mu bomo želeli izogniti.

Pretekel sem že okoli 50 maratonov in kot čuteč mož sodeloval pri treh porodih. Da, občutek je na nek način res podoben. Izmučenost je pomešana s prav posebnim občutkom izpolnjenosti. Priporočam.

Urban Praprotnik

Če se poskušamo spomniti jakosti občutenja bolečine za nazaj, izjemoma zadanemo oceno, ki smo jo dali takrat, ko smo bolečino čutili. V določenih primerih se bolečina v spominu poveča, izjemoma ostane enaka ali pa se zmanjša. Zdi se, da je to odvisno od okoliščin in pomena, ki ga ima za osebo, ki bolečino čuti. Tako je za ponavljajoče se bolečine značilno, da jih pri priklicu ocenimo za močnejše kot takrat, ko smo jih dejansko čutili. Pri taki vrsti bolečin človek pač ne vidi nobenega pravega smisla, zakaj boli. Povsem drugače pa je seveda pri porodu in zanimivo – tudi pri maratonu. V raziskavah so ugotovili, da je bolečina, ki jo povzroči porod ali maraton, pozneje v spominu ocenjena za šibkejšo, kot je bila. Pri tem zmanjšanju priklica bolečine je pač ključno to, da določen dogodek doživljamo skozi pozitiven zorni kot, ki nam ga nudi hvaležnost, spoštovanje in smisel. Kdor na primer ne teče maratona s hvaležnostjo, da lahko teče, brez spoštovanja do svojega telesa in brez globljega razumevanja, zakaj to sploh počne, se mu bo maraton zelo verjetno zameril. Nasprotno pa izkušeni maratonci kmalu pozabijo na neprijetna občutenja in še ta, ki ostanejo, jim dajo pozitiven smisel.

Foto: Urban Praprotnik
Foto: Urban Praprotnik

Na ravni delovanja živčevja je ena od podobnosti med porodom in maratonskim tekom prav vpletenost oksitocinskega sistema. Oksitocin je hormon, ki zaradi različnih razlogov sodeluje pri porodu kot tudi pri zahtevnejši vadbi. Med porodom oksitocin spodbuja krčenje maternice, v primeru daljšega teka pa sodeluje pri vzdrževanju ravnovesja tekočin. Hkrati pa ima ta hormon tudi pomembne protibolečinske lastnosti in igra tudi vlogo pri oblikovanju in priklicu spomina. Zanimivo, da ta hormon zmanjša pomnjenje strahu in bolečin.

Pretekel sem že okoli 50 maratonov in kot čuteč mož sodeloval pri treh porodih. Da, občutek je na nek način res podoben. Izmučenost je pomešana s prav posebnim občutkom izpolnjenosti. Priporočam.