Zasvojenost s čiščenjem: ko gre želja po urejenem bivalnem prostoru predaleč

Na enega slovenskih forumov se je pred časom obrnila ženska, ki ima težave v partnerskem odnosu. Sumi namreč, da je njen partner zasvojen s – čiščenjem!

"Na začetku je bil res videti kot sanjski ulov. Kuha, pere, pospravlja, skratka, opravlja vsa gospodinjska opravila. Dokler sva živela vsak v svojem stanovanju, je bilo super. Pri njem mi sicer ni pustil, da bi karkoli delala, a me ni motilo, ker sem bila konec koncev le na obisku, pri meni pa je vedno pomagal pri delu. To je bilo tisto, kar sem si zamišljala: moški, s katerim skupaj kuhava in pospravljava; pravično porazdeljeno delo, ne pa delitev na moška in ženska dela ali kaj podobnega."

Toda ko sta se preselila skupaj, so se začele težave. Partner je po besedah avtorice objave nase prevzel čisto vsa opravila pri hiši, saj menda niso dovolj dobro opravljena, kadar se jih loti ona.

"Kar naprej ima cunjo v rokah, v stanovanje ne smem vstopiti s čevlji, po tuširanju je nemudoma potrebno urediti tuš kabino, svojih oblačil ne znam več obesiti in zložiti, kot je po njegovem treba. Ker cele dneve čisti, tudi skoraj nimava več skupnega časa. Namesto da bi šla po službi v naravo, mora on počistiti stanovanje. Sicer je ljubeč in razumevajoč partner, a vso energijo usmerja v čistočo najinega doma. Jaz mislim, da gre za motnjo, on pa trdi, da pač rad biva v čistem stanovanju."

Morda vas zanima tudi:

• Pritožbe na račun slovenskega čistilnega servisa Beeping
• Čiščenje doma: novoletni cilji, ki bodo delovali

Je obsedenost s čistočo avtomatsko motnja?

Tako izrazita obsedenost s čistočo se, kot je avtorici objave pojasnilo več udeležencev foruma, dejansko najpogosteje povezuje z obsesivno-kompulzivno motnjo, ki je duševna in vedenjska motnja, v okviru katere oseba velikokrat doživlja določene prisiljene misli (tako imenovane obsesije) in/ali čuti potrebo po večkratnem izvajanju določenih rutinskih postopkov (tako imenovanih kompulzij).   

Kot je navedeno na spletni strani Inštituta za razvoj človeških virov, drži, da je eden od običajnih znakov obsesivno-kompulzivne motnje obsedenost s čistočo, torej nenehno umivanje rok, čiščenje stanovanja, razkuževanje itd., toda nekoliko večja skrb za čistočo je lahko tudi zgolj osebnostna poteza.

Obsesivno-kompulzivna motnja se od nje razlikuje po tem, da gre za prisilo – posameznik ne more izbirati, ali bo čistil ali ne in ko nastopi tovrstna prisila, se ni mogoče ustaviti, ne da bi občutili izredno hudo stisko in nemir. 

Posameznikom s to motnjo, ki so obsedeni s čiščenjem, se je pred leti posvečal tudi resničnostni šov Obsessive Compulsive Cleaners, a je oddaja obveljala za precej kontroverzno, saj naj bi ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo prikazovala v napačni, pretirano senzacionalistični luči.

Razlogi za obsedeno čiščenje so lahko hud strah pred okužbo z bakterijami, telesnimi tekočinami in ostalo umazanijo, pa tudi iracionalno prepričanje, da umazanija prinaša nesrečo ali kaj podobnega, piše portal Healthline.

Nekatere osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo pa red, ki nastane kot posledica čiščenja, povezujejo z redom v življenju. Razmišljajo lahko na primer: "Če ne razporedim pripomočkov v kopalnici točno v tem vrstnem redu, me bo danes nekdo prizadel" ali "Če natanko petkrat očistim umivalnik, moj brat ne bo zbolel". 

Vendar ni nujno, da so vsi posamezniki z obsesivno-kompulzivno motnjo obsedeni s čiščenjem: nekateri obsedeno zbirajo in kopičijo stvari, drugi vedno znova preverjajo, ali so denimo zaklenili vrata ali zaprli plin, tretji ponavljajo geste (npr. umivanje rok), četrti štejejo (korake, stopnice) ...

Vzrok za pojav te motnje je po Wikipediji neznan, predvideva se, da so vključene določene genetske komponente, med dejavnike tveganja pa spadajo tudi zgodovina zlorabe otrok in drugih stresnih in travmatičnih dogodkov.

Pomoč: psihoterapija ali antidepresivi

Večina nasvetov avtorici je šla v smer, naj si njen partner poišče pomoč, ona pa naj ga pri tem podpira. S posameznikom s tovrstno motnjo je namreč, pravijo člani foruma, izjemno težko živeti, saj se njegova obsedenost običajno še stopnjuje.

Zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje navadno vključuje psihoterapijo, kot je kognitivna vedenjska terapija, antidepresive, kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, in triciklični antidepresiv klomipramin.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol