REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Izničena enostranska odcepitev: Kako je prenehal obstajati Gorski Karabah in zakaj je to slab znak za Kosovo

Izničena enostranska odcepitev: Kako je prenehal obstajati Gorski Karabah in zakaj je to slab znak za KosovoŽalovanje za padlimi v Armeniji. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Gorski Karabah je po kratki, a uspešni ofenzivi azerbajdžanskih sil prenehal obstajati.

Tudi 30 let relativne samostojnosti de facto države ni bilo dovolj, da bi preživela.

Znova pa je bilo potrjeno načelo varovanja integritete držav, kar bi lahko sprožilo črne slutnje marsikje – tudi na Kosovu.

Zgodba republike Artsakh se je bridko končala.

Obkoljena, brez zalog, hrane ali streliva in s tisoči civilistov - starejših, žensk in otrok, ki so ostali na svojih domovih, ko se je samooklicana republika Artsakh predala premočnim azerbajdžanskim silam.

Mike Mihajlovic, z bogatim vojaškim izkustvom iz kanadske vojske, ki danes piše za analitično skupino Black Mountain nastali položaj opisuje tako: »V trenutnih okoliščinah je to najboljša izmed najslabših rešitev. S pogumno, a drobno vojsko; z majhnim ruskim mirovnim kontingentom na nekaterih ključnih lokacijah; zapuščena od lastne pokroviteljice Armenije; brez upanja na pomoč je vodstvo Artsaha sprejelo usodno in grenko odločitev.

Nadaljevanje bojevanja bi pomenilo katastrofo, posledično pa bi lahko bilo lokalno prebivalstvo uničeno. Azerbajdžan bi si lahko privoščil izgubo na tisoče vojakov, da bi dosegel svoj cilj - popoln nadzor nad ozemljem, ki je mednarodno priznano kot del Azerbajdžana -, vendar Artsakh tega ni mogel.

Za Armenijo je to ponižanje, za katerega lahko krivijo samo sebe. Če bi Armenija posredovala, bi bil to zelo verjetno velik poraz, saj lahko države CSTO pomagajo le, če je Armenija napadena, Zahodu je popolnoma vseeno, Iran lahko posreduje, kar bo povzročilo vključitev Turčije v boj in lahko se začne velika vojna. V trenutnih okoliščinah se je Armenija odločila, da ne bo vpletena, zapustila je svoje ljudi, a potencialno rešila svojo državo.«

Kar 30 let, po razpadu Sovjetske zveze in kratki, a krvavi vojni, je Armenija zmagovala, dejansko prevzela nadzor nad velikim ozemljem in ustanovila republiko Artsakh.

A ta republika je bila na ozemlju druge države. In to je na koncu prevladalo.

Ob tem pa je Azerbajdžan vodil tudi pametno politiko.

Pokopališče, v vojni z Azerbajdžanom padli Armenci. Vir: Posnetek zaslona, Teitter

Azerbajdžan je bil ponižan in poražen, a se nikoli ni vdal.

30 let so gradili svoje oborožene sile in, kar je najpomembneje, si zagotovili podporo regionalne sile Turčije, pa tudi dobavo naprednega orožja iz Izraela.

Azeri so ustvarili situacijo, ki jim je ustrezala.

Kaj je medtem naredila Armenija? Le malo: »Skratka, armensko vodstvo je začetni uspeh vrglo v vodo in pritegnilo pozornost nevladnih organizacij (Sorosa in druge kriminalce). Sledile so korupcija, barvna revolucija in gospodarski padec. Dejanja Armenije so ustvarila plodno zemljo za prihajajočo katastrofo: Za to so krivi zelo omejeni nakupi sodobnega orožja, ohranjanje lažnega upanja, da Evropska unija potrebuje Armenijo, in kar je najpomembnejše, zabadanje noža v hrbet njihovi tradicionalni zaveznici Rusiji s strani prozahodno usmerjenih voditeljev s tako imenovanimi prodemokratičnimi gibanji.

Čas je delal za Azerbajdžan, Armenija pa je počasi, a vztrajno slabila svoje temelje.

Prva napaka, ki so jo naredili, je bila ustanovitev nove republike kot poskus delovanja kot neodvisne države, namesto da bi pripravili referendum in uradno vključili ozemlje v Armenijo. Novoustanovljena republika, ki jo je podpirala samo Armenija in je vsi drugi ne priznavajo, je obremenila že tako šibko armensko gospodarstvo. Oborožene sile nove republike so bile opremljene s staro, a še delujočo sovjetsko opremo. Za boj proti šibkim azerbajdžanskim silam v 90. letih je bilo to dovolj. Utrjevanje položajev je ustvarilo lažno upanje, da je igre konec in da bo Azerbajdžan ostal v mirovanju. Te odločitve so ustvarile odskočno desko in mostišče do današnje situacije,« razloguje Mihailovic.

Armenci so se začeli obračati proti Rusom, to pa so izkoristili sosedi...
Armenci so se začeli obračati proti Rusom, to pa so izkoristili sosedi, Azeri... Vir: Posnetek zaslona, Twitter

»Medtem je Azerbajdžan z veliko proizvodnjo nafte in plina zbral finančno bogastvo, ki je desetkrat preseglo sredstva Armenije. Azerbajdžanci so počasi, a vztrajno krepili svoje oborožene sile in, kar je najpomembneje, vključili nov način vojskovanja z uporabo velikih količin brezpilotnih letalnikov, za kar Armenci niso in še vedno nimajo rešitve. Azerbajdžan je zbral velike količine samomorilskih brezpilotnih letal iz Izraela, UAV iz Turčije ter topniških in raketnih sistemov iz Izraela, Belorusije, Pakistana in Rusije s trdnim ciljem, da dobi nazaj svoja ozemlja,« opozarja Mihailovic.

Azerbajdžanci so počasi, a vztrajno krepili svoje oborožene sile in, kar je najpomembneje, vključili nov način vojskovanja z uporabo velikih količin brezpilotnih letalnikov, za kar Armenci niso in še vedno nimajo rešitve.

Ker sta obe državi članici CSTO in se formalno med seboj ne borita (čeprav je bilo vpletenih veliko rednih armenskih sil), je priznanje republike Artsakh kot ozemlja Azerbajdžana dejansko zvezalo roke organizaciji, ki upravičeno ni posredovala.

Po armenskem porazu leta 2020 je samo Rusija preprečila popolno uničenje nove armenske republike/države Artsakh v osrčju Azerbajdžana in pridobila čas, potreben za mirno rešitev spora.

Politična podpora nekaterih zahodnih voditeljev pa ni bila nič drugega kot simbolična.

Armenci, ki so politično zelo razdeljeni, so po eni strani izbrali za predsednika vlade Nikola Pašinjana, ki jim je obljubljal povezave z Zahodom in kritiziral Rusijo, po drugi strani pa ga obravnavajo kot izdajalca, ker je izdal Gorski Karabah.

Za katastrofo je mogoče kriviti le Armence.

Imeli so dovolj časa, da so poskušali najti rešitev, vendar je na tej poti nekaj šlo narobe in posledice so očitne.

Bo begunce sedaj prevzel Soroš?  Vir: Telegram
Nikola Pašinjan v objemu Georga Sorosa: Kdo bo sedaj poskrbel za  več deset tisoč armenskih beguncev? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Prav tako pa je jasno, da je bilo znova potrjeno načelo varovanja integritete držav.

To pomeni slabo novice za vse, ki se hočejo enostransko odcepiti – v kolikor jim za hrbti ne stojijo res močne države z jasnimi nacionalnimi interesi.

Ta praksa mednarodne skupnosti se ni spremenila niti po letu 1990, kaj šele pred tem in primer Kosova zato res vse bolj postaja izjema, ki potrjuje pravilo, po katerem so enostranske odcepitve nepriznane in neuspešne.

Vendar bi v primeru slabitve sil, ki podpirajo Kosovo – gre pa za zahodne države – usoda Gorskega Karabaha lahko bila opomin tudi za Prištino.

V GS OZN je Kosovo zaradi umikov priznanj države že izgubilo večinsko podporo članic OZN.

Etnična kompaktna večina v Gorskem Karabahu ni bila dovolj za obstanek države, ki je bila ustanovljena na ozemlju druge države in ni izključeno, da bi se kaj takega lahko ponovilo tudi v primeru Kosova, pa čeprav šele ob spremembi geopolitičnih okoliščin.

Etnična kompaktna večina v Gorskem Karabahu ni bila dovolj za obstanek države, ki je bila ustanovljena na ozemlju druge države in ni izključeno, da bi se kaj takega lahko ponovilo tudi v primeru Kosova, pa čeprav šele ob spremembi geopolitičnih okoliščin.

Rezultat pa je že danes tragičen za Armence, saj se jih je 70.000 že odselilo, nekoč armenska mesta in vasi pa se še praznijo.

Tako kot se je nekoč dogajalo tudi na ozemlju razpadajoče SFRJ.

Spomnimo se samo selitev iz BiH, etnično čiščenje Krajine in selitev Srbov s Kosova, ki se v velikem številu primerov nikoli več niso vrnili v svoje domove.

Nekateri krogi na Zahodu bi ob tem radi videli novo vojno na ruski, nekateri pa na iranski meji, vendar se to, vsaj za zdaj, verjetno ne bo zgodilo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek