Eugenijus Ališanka: Brez umetnosti ni smisla življenja

Letošnji častni gost festivala Dnevi poezije in vina Eugenijus Ališanka je eden bolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. V okviru festivala je v prevodu Klemna Piska izšla zbirka Če, ki prinaša avtorjev izbor pesmi iz treh pesniških zbirk in spremni poetični esej. Če je za Ališankovo zgodnejše ustvarjanje značilen predvsem abstrakten izraz, četrta zbirka Iz nenapisanih zgodb, ki jo prav tako lahko beremo v slovenščini, označuje poetični obrat h konkretnejši poeziji, ki je le na videz lahkotno igriva.


Letos ste eden od častnih gostov na festivalu Dnevi poezije in vina, a v Sloveniji niste prvič.
Če poskušam prešteti, je to morda petič ali šestič. Ko sem šele začel voziti, sem prišel z avtom, to je bil prvi izlet v Slovenijo in na Hrvaško, bival sem v pisateljski hiši, potem sem prišel v Medano. Zdaj sem že drugič na festivalu Dnevi vina in poezije. Bil sem tudi dvakrat ali trikrat na festivalu Vilenica. Tukaj torej res nisem prvič in moje vezi s Slovenijo so zelo močne, saj sem nekaj avtorjev tudi prevajal. Ko sem delal za Društvo pisateljev kot direktor mednarodnega programa na festivalu Poetry Springs Festival, je bilo moje delo poiskati pesnike, ki bi gostovali na festivalu. Tako sem vsako leto povabil vsaj enega slovenskega avtorja in tudi zato imamo zelo dobre stike. In lahko govoriva tudi o Alešu Debeljaku, a morda pozneje.

Pravzaprav sem vas že takoj hotel vprašati o Alešu Debeljaku, s katerim sta imela dragocen odnos, tudi njegove pesmi ste prevajali.
Da, njegove pesmi sem bral v angleščini in potem sva se začela pogovarjati o zbirki. Priskrbel mi je angleški prevod, sam je znal zelo dobro angleško, a imel sem tudi slovenske izdaje, ki so mi bile v veliko pomoč. Kakšno vrstico ali dve sem prevedel iz slovenščine, saj so manjkale. Sam namreč znam poljsko in slovenščina je slovanski jezik, slovnica je bolj podobna litovski kot pa na primer angleški, nemški ali francoski. In zelo koristno je, ko vidiš, kako so tvorjene povedi, in to je zelo podobno v litovščini. Napisala sva tudi skupno knjigo. Šlo je za nemški projekt, v okviru katerega sta se dva evropska pesnika pogovarjala med sabo. Jaz sem bil v paru z Alešem Debeljakom in pisala sva si nekakšna pisma, pravzaprav gre za moje in njegove eseje. Jaz sem govoril o svojem odnosu do Slovenije, svoji ljubezni do Slovenije …

Foto: Matej Pušnik
Foto: Matej Pušnik

Čeprav gre za kliše, začniva na začetku. Rojeni ste bili v Sibiriji, kamor so bili izgnani vaši stari starši, nato pa ste se pri dveh letih preselili v Litvo. V enem od intervjujem ste povedali, da je ta premik zaznamoval vašo poetiko tako, da se vedno znova vračate k družinskim zgodbam, prevprašujete preteklost, jo s tem oblikujete.
Ko si mlad, je vse še pred tabo, in ko postajaš starejši, je vse več stvari že za tabo. Ko sem začel pisati, v pesmih nisem reflektiral svoje preteklosti. Ko sem začel pisati, so bile moje pesmi pravzaprav zelo abstraktne, skoraj metafizične, poskušal sem napisati pesem kot kristal, čisto, očiščeno vsake resničnosti, nekaj mističnega. A ne mislim v religioznem smislu, tako je pač bilo. Po nekaj letih, ko sem postal izkušenejši in se je v mojem življenju zgodilo veliko stvari, se je to spremenilo. Na začetku sem napisal knjigo o svetem v kulturi, refleksije v bolj akademskem slogu o rečeh, o katerih sem pisal v poeziji. Naslednja knjiga esejev, prav tako akademskih, ima naslov Dionizova vrnitev. V njej sem poskušal reflektirati in razumeti spremembo kulture skozi prizmo premika od modernizma k postmodernizmu. Če rečem metaforično, je šlo za premik od apoliničnega pogleda k dionizičnemu. Tako sem ugotovil, da ne nagovarjam samo nekih višjih sil, temveč moram nagovoriti koga drugega, nekaj povedati bodisi namišljeni ali resnični osebi, prijatelju, komunicirati z nekom. Za kaj takega pa moraš seveda govoriti o osebnih rečeh, o svojih zgodbah, o podrobnostih. Recimo pred desetimi leti se mi je zdelo nemogoče pisati tako. Pa se je vse spremenilo. Tako sem prišel tudi do svoje zgodbe, ki je bila del mene. A da bi jo povedal, sem moral priklicati sebe ne le iz lastnega spomina, temveč iz spominov mame, očeta, babice. Vse je postalo pomembno, resničnost, zgodovina in tudi zelo drobne reči, ki morda niso pomembne nikomur. Zato moja četrta zbirka nosi naslov Iz nenapisanih zgodb. Gre namreč za zgodbe, ki niso zapisane v zgodovini, gre za zgodbe mojega starega življenja, ki niso del velikih pripovedi, so pa pomembne zame in morda še za koga, nekoga, s komer se pogovarjam. In morda so to zelo hipne zadeve, niso večne. Morda to, o čemer govoriš, kar zapišeš, naslednji dan ni več pomembno, ampak to je nekaj, kar narediš danes. To je bila torej velika sprememba.

Ko govorite o majhnih rečeh, ki niso del velikih zgodb, ne gre spregledati motiva zlate okrogle kljuke. Morda ga gre razumeti tudi kot simbol prehoda?
Mislim, da se je ta prehod zgodil v poznejšem obdobju, ko sem nehal pisati akademske eseje. Omenjeni knjigi sem napisal, ko sem delal kot znanstveni raziskovalec na Inštitutu za umetnost in kulturo. Potem sem prenehal in začel pisati drugačne stvari, tako imenovane literarne eseje, bolj osebne reči. Začel sem se izogibati vsej tisti teoriji. Prešel sem k pripovedovanju zgodb. Začel sem pisati eseje, ki so se nekaterim zdeli zanimivi, in po nekaj esejih sem razumel, da ni tako zelo pomembno, katere zvrsti se lotiš. Če govoriš o nečem, ni pomembno, da pišeš samo poezijo. Če hočeš nekaj povedati, morda napišeš tisto in ono, poskušaš napisati na več načinov. In ugotovil sem, da se eseji in poezija ne razlikujejo tako zelo. V določenem pogledu – seveda ne mislim na akademske eseje. In vedno povem isto zgodbo – ko sem bil pred nekaj leti na Finskem, na nekem festivalu, sem prebral dolg esej in po branju je k meni pristopil neki finski avtor in rekel: "To ni esej, to je pesem." Zdaj razumem, da ni tako zelo velike razlike v tem, kako pišeš, katero zvrst uporabiš. V pesmih uporabljam celo iste podrobnosti iz svoje preteklosti, spominov, in potem včasih iste reči opisujem v esejih. Le povedati poskušam te zgodbe. In glede zlate kljuke: mislim, da je to edini spomin, ki ga imam o prihodu iz Sibirije. Morda je zdaj po premišljevanju, pisanju o tem že malo namišljen, a šlo je za resnično zgodbo. Spomnim se, star sem bil dve leti, stopil sem na dvorišče, kjer smo potem živeli dvanajst let, in videl nekaj zlatega. In zdaj razumem, to ni bilo nič mističnega, le rumena kljuka. Bila pa je okrogla ali pa sem si jo samo zamišljal okroglo, ne vem, ampak gre za najboljši spomin, da se je nekaj zgodilo, neki zlati čudež.

Ko govorite o tej kljuki, se sprašujem, ali bi ta spomin dosegli, če o njem ne bi pisali.
Ko o nečem ne pišeš, je to pač tvoja zgodba. Včasih poveš zgodbo, ko sediš za mizo s kozarcem vina, to počnemo vsi. Ko pa začneš pisati, sežeš globlje. Dokoplješ se celo do istih podrobnosti, ampak nekako ustvarjaš več pomenov, odkrivaš več ravni dogodka, dejstva. Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo, bila bi samo neka dejstva, bil sem tam in tam, naredil sem tisto in ono. Ko pa pišeš, je to nekaj drugega. Napisal sem še dve knjigi esejev in ena nosi naslov Cesta med dvema cerkvama. V zbirki Če najdete prvi esej. V tistem času sem pisal eseje, pripovedoval zgodbe o svojem življenju, in ko sem to knjigo končal, sem ugotovil, da pokriva približno petdeset let mojega življenja. Ampak ne kot dnevnik ali kakšna linearna zgodba mojega življenja, temveč pokriva neke dogodke. Kako sem služil vojaški rok v sovjetski vojski na primer. Nato na primer bivanje v Avstriji ali pa dogodek, ki je bil zame zelo pomemben, veliko potovanje. Ko sem bil star sedemindvajset let, smo šli s prijatelji na potovanje. Potovali smo po Krimu, Azerbajdžanu; na začetku z avtomobili, nato z vlakom, s tovornimi vlaki in tako naprej. En mesec, bilo je naravnost izjemno potovanje. Z mnogimi dogodivščinami. Precej dobrimi, ampak posebnimi. Mislil sem si, to je tako kot pri Kerouacu, le da na drugačen način. Druga knjiga pa nosi naslov Empedoklov sandal. Empedokles je bil grški filozof, o katerem kroži legenda, da je padel v vulkan, ki je nato izpljunil le njegov sandal. In kako sem prišel do tega naslova? Bil sem v Indoneziji in obiskal vulkan Bromo. Pred tem sem prebral, da ga je mogoče obhoditi. Enourni sprehod. In sem začel hoditi. Sam, moja žena je odšla. In sem hodil okrog. A pred nekaj leti je izbruhnil, bilo je veliko pepela in na določenih predelih sem res veliko tvegal. Pol metra široka pot, ki ni bila trdna. In vse je drselo navzdol. Na določenih mestih sem se plazil, saj ni bilo mogoče hoditi. Zelo tvegano. In potem sem si mislil, če bi padel, vulkan ne bi izpljunil nobenega sandala. Ta knjiga pravzaprav pripoveduje o mojih potovanjih. In kot ste rekli, ne gre samo za fizična potovanja, ampak tudi miselna, potovanja po kulturah. Zadnji esej v knjigi govori o mojem potovanju v Tanzanijo, res čudovito potovanje. Spomnil sem se, da je Hemingway napisal nekaj knjig o Afriki, in ko sem jih še enkrat prebral, sem ugotovil, da je potoval natanko po istih krajih. Ampak on je lovil živali, jaz pa sem lovil z objektivom. Pozneje sem pripravil celó razstavo na Društvu pisateljev s fotografijami s tega potovanja. Ko sem začel pisati esej, je bilo Hemingwayjevo potovanje nekakšna vzporednica, uporabljal sem citate, opisoval, kako fotografiram in tako naprej. Esej je na koncu narasel na sedemdeset strani. A to je bilo tudi potovanje v kulturo in seveda nabiranje izkušenj, ne pripovedujem samo o dogodivščinah, o tem, kako sem se počutil. Hemingway je na primer pripovedoval o natanko istih rečeh in o tem, kako se je počutil, a njegovi občutki so bili drugačni. Poglobiš se vase.

Foto: Matej Pušnik
Foto: Matej Pušnik

Če primerjamo vašo biografijo in bibliografijo lahko opazimo določene zanimivosti. Študirali ste matematiko, a nikoli niste delovali na tem področju. Pa vendar, je morda matematika vplivala na to, kot mu pravite, apolinično obdobje vašega pisanja?
V šoli sem bil dober v matematiki in nisem imel nobenih dvomov, da bi lahko študiral matematiko, saj sem jo imel zelo rad. Ko pa sem študiral, sem spoznal prijatelja, skupaj sva študirala. Ampak on je počel veliko stvari. Malo je pisal, igral kitaro, pel v zboru, slikal. In enkrat me je med sprehodom vprašal, igraš kakšen inštrument? Ne. Slikaš? Ne. Mogoče poješ? Ne. Pišeš? Ne. Malo je pomislil, potem pa rekel, prav, morda je življenje mogoče živeti tudi tako. In v tistem trenutku sem pomislil, ampak jaz se počutim dobro, ničesar ne pogrešam, ne čutim ustvarjalnega nemira ali česa podobnega. A neki črv mi je vrtal po mislih – mogoče bi pa moral kaj početi. In tako sem začel pisati pesmi, saj nisem znal nič drugega. To je spet morda le zgodba, moje življenje temelji na zgodbah. Ali je res ali ne, nisem prepričan. Ampak prepričan sem, da je vsaj vplivalo name. In zdelo se mi je, da je matematika mogoče malo presuha, preveč racionalna. V tistem času se je tisti prijatelj družil s skupino mladih, ki so jih zanimale filozofija, kultura, vzhodne religije, bil je drugačen krog ljudi. In mislil sem si, to, želim se podati po tej duhovni poti. Hkrati pa sem poskušal najti izhod, saj nisem hotel delati kot matematik. A spomnim se, na univerzi smo imeli poslovilno zabavo in rektor, bil je matematik, je rekel, ta fant nima dovolj domišljije, da bi bil matematik. Bil sem presenečen. Ja, domišljija na področju kulture že, a potem sem dojel, da ne potrebuješ nič manj domišljije za matematiko. Če želiš biti dober matematik in ne le reševati enačb. Je nekaj podobnosti. V matematiki lahko ustvariš neke svetove, ustvariš svet, ga analiziraš, kako deluje, in mislim, da je enako pri poeziji. Začneš na neki začetni poziciji z nekaj besedami in ustvariš mikrosvet, ki nekako korespondira z makrosvetom. Je nekaj podobnosti.

Ja, domišljija na področju kulture že, a potem sem dojel, da ne potrebuješ nič manj domišljije za matematiko. Če želiš biti dober matematik in ne le reševati enačb. Je nekaj podobnosti. V matematiki lahko ustvariš neke svetove, ustvariš svet, ga analiziraš, kako deluje, in mislim, da je enako pri poeziji. Začneš na neki začetni poziciji z nekaj besedami in ustvariš mikrosvet, ki nekako korespondira z makrosvetom. Je nekaj podobnosti.

...

Vaša prva zbirka je bila objavljena leta 1991, istega leta, ko se je Litva osamosvojila, in če se ne motim, ste bili v tistem času družbeno aktivni. A vaša poezija ni odražala tega vidika vašega življenja.
Ko so se pojavila gibanja za neodvisnost, smo bili aktivni. Po nesreči sem bil zraven pri ustanavljanju nacionalnega gibanja za neodvisnost, z bratom sva bila na barikadah, na stolpu, ko so prišli ruski tanki, in potem smo pred parlamentom postavljali barikade. Ampak to ni bila politika, temveč nekaj eksistencialnega, na nek način seveda tudi političnega, a prej morda nek družbeni val, nekaj univerzalnejšega, nekaj svetega.

A vendar, kako to, da ni vplivalo na vašo poezijo?
Na to vprašanje sem poskušal odgovoriti v nekaterih esejih, včasih resno, včasih ironično. Ne vem natanko, zakaj. Ne pišem o vojni, tudi zdaj o vojni v Ukrajini ne. Morda ne najdem ključa, kako. Včasih rečem, da morda zaradi te sovjetske preteklosti, ko je bila politika zelo umazana, in si hotel ostati v čistem kulturnem mehurčku. Morda je to eden od razlogov. Danes sem govoril z Ilmo Rakusa, njej je uspelo napisati nekaj pesmi o vojni, in sem ji rekel, da ne vem, kako začeti. Povedano drugače, gre za nekaj tako resnega. Poezija je zame tudi igra, kot homo ludens se igraš, a ne s čim tako nadrealnim, da ne bi imel glasu, da bi to poimenoval. Ne vem, to je zame nekaj zelo bolečega in težkega.

Pa vendar pišete tudi o litovski resničnosti, pri čemer ste tudi zelo konkretni, to je morda očitneje v zbirki Iz nenapisanih zgodb. Hočem reči, nekateri družbeni vidiki vendarle stopajo v vašo poezijo.
Zame je poezija nekaj zelo univerzalnega, vseobsegajočega. Zato ko začnem pisati, nikoli ne vem, o čem bo pesem govorila. Nimam načrta, programa, ki bi ga nato samo nekako zapolnil. Navadno začnem s prazno stranjo in nato iščem prvo vrstico. Potem pridejo neke asociacije, spomini in potem se vse združi, ni razlike med osebnim, političnim, metafizičnim. Želim vključiti vse možno, da bi našel različne ravni. Nekatere moje pesmi je mogoče brati na več ravneh. Spomnim se, da so bili na branju v Nemčiji odzivi zelo različni. Včasih ljudje poslušajo mojo poezijo in se smejijo, včasih pa so zelo resni. Ob istih pesmih. Dobil sem celo nekaj opazk, da se moje pesmi zdijo resne, a so nekako duhovite. In to je zaradi lahkotnosti, h kateri se zatekam, res. V poeziji poskušam biti ne preveč zapleten, a za to lahkotnostjo imam vedno v mislih resne zadeve.

V okviru festivala Dnevi poezije in vina izidejo prevodi zbirk častnih gostij oziroma gostov, in to je pravzaprav eden redkih primerov, saj v Sloveniji ne izide veliko prevodne poezije. Verjetno je to povezano z marginaliziranostjo poezije na splošno. Litovščina je tako kot slovenščina manjši jezik in zanima me, ali je položaj v Litvi primerljiv?
Položaj prevodne poezije v Sloveniji se mi zdi boljši. Glede proze ne vem. A zdi se mi, da se dandanes položaj izboljšuje. Imamo mlajše pesnike, ki vse več prevajajo, učijo se tujih jezikov. Postopoma se izboljšuje. A ko pogledam seznam objavljenih del, vsaj pri Beletrini, je to impresiven seznam. Tega nimamo. Spomnim se, ko sem prevajal Aleša Debeljaka, tistega leta sta bili objavljeni dve prevodni zbirki, Zbigniewa Herberta in Aleša Debeljaka, v isti zbirki knjig, založnika sem prepričal, naj ustanovi novo zbirko, in oba prevoda sta bili moja. A prevodov je bilo res malo in v tistem času sem čutil, da jih potrebujemo več. Danes pa se položaj izboljšuje, če govorimo o poeziji, prozi ne gre tako slabo.

V zbirki Če najdemo izbor pesmi iz vaših treh pesniških zbirk. Pesmi ste izbrali sami in zanima me, kakšen je bil proces, na nek način ste se morali vrniti k sebi, k svojim delom.
Ni bilo zelo lahko. Poskušal sem izbrati tiste pesmi, ki so v tesnem odnosu z mano. Ko objaviš knjigo, imaš nekaj nastopov, prebereš nekaj pesmi in včasih vidiš – v redu, ta pesem je dobra, ta ne tako zelo. Skratka, izbral sem pesmi, ki so mi bliže in ki bodo morda razumljivejše ali pa izzivalnejše za slovenske bralce. Šlo je za ustvarjalni proces. Tudi ko sestavljaš svojo knjigo, tega ne moreš narediti brez steklenice vina.

Zbirka nosi naslov Če po eni od vaših zbirk, in če vas malo za šalo vprašam – če kaj?
To je pravzaprav iz ene od mojih pesmi. Gre za to, da se pogovarjam s svojo babico in jo prosim, naj me vzame s sabo v boljši svet. In pravi, da me bo peljala, če bom priden. Malo metafizično, a je nekako povezano z mano. Ni neposrednih odnosov z ljudmi, navadno so neki čeji. Če narediš to, bom jaz to. Neke vrste družbena pogodba.

V pesmi Curiculum vitae pravite, da ste objavili več knjig, kot ste jih napisali. Sprašujem se, ali ni morda ravno obratno?
Spomnim se, da smo se pred leti pogovarjali s pesniki in govorili o stvareh, kot je ta. Če dober pesnik napiše tri, štiri pesmi, je lahko izpopolnjen pesnik, je to lahko dovolj. Govorili smo o idealnih, popolnih pesmih. Da bi bil pesnik, je dovolj napisati tri pesmi, a če objaviš deset knjig, pa ne napišeš tistih treh pesmi, to ni nič. Gre za moj ironični življenjepis in na nek način to lahko rečem, saj ne vem, ali sem vse te knjige napisal. Če je napisati tri pesmi enako kot napisati knjigo, in če so v knjigi samo pesmi, je to res že knjiga? Objavil sem jih sedem, pa nisem prepričan, morda pravzaprav samo eno ali dve. Tako sem želel izzvati tudi bralce, da bi razumeli stvari, ki se dogajajo. Ni vse tako preprosto, kot se zdi.

Foto: Matej Pušnik
Foto: Matej Pušnik

Vsaka zgodba ima konec, pesem pa tudi, a to ni finalni konec, saj se nekaj zgodi. Na primer ko se v pravljicah ali pa ljubezenskih zgodbah princesa in neki revež poročita. Ali je to konec zgodbe? Navadno je v pravljicah to konec, ampak ali je res? Ne. To sem verjetno mislil s tem, da pesem nima konca, saj se samo pretvarjamo, ustvarjamo iluzijo, da je to konec. Pravzaprav pa se pojavi samo še eno vprašanje.

...

Omenili ste že postmodernizem, Cortázarjev Ristanc je ena vaših ljubših knjig, meni ena ljubših pesmi v zbirki pa je Iz katalogov. Če zdaj parafraziram vaš verz – zakaj so katalogi najlepše knjige?
V mislih sem imel, da so katalogi zelo čisti, končani, brez interpretacij. Kar je povedano, je natanko to, brez sprememb. Pri poeziji pa, ko na primer potujem, lahko omenim vse kraje, ki sem jih obiskal, a to ni dovolj. Gre za dogodivščine, zgodbe temeljijo na dogodivščinah, ampak dogodivščine za dobro zgodbo niso dovolj, najti moraš nekaj več. Poezija sama postane dogodivščina, podaš se na dogodivščino pisanja o dogodivščinah. In to morda začutiš, morda nisi prepričan, kaj si naredil. Katalogi pa so absolutni, zelo strogi, brez interpretacij. Kot na primer kladivo. Jasno je, veš, kaj je in za kaj je, zelo preprosto ga je uporabiti.

Če imamo torej na eni strani kataloge in na drugi poezijo – v eni od pesmi ironično zastavite vprašanje, ali ima pesem konec.
Obstajajo teorije o odprti in zaprti poeziji. Odprto lahko na nek način nadaljuješ, zaprta pa je nekako končana, brez odprtih izhodov. Kot pri zgodbah, zgodbe naj bi imele nekakšen konec. Vsaka zgodba ima konec, pesem pa tudi, a to ni finalni konec, saj se nekaj zgodi. Na primer ko se v pravljicah ali pa ljubezenskih zgodbah princesa in neki revež poročita. Ali je to konec zgodbe? Navadno je v pravljicah to konec, ampak ali je res? Ne. To sem verjetno mislil s tem, da pesem nima konca, saj se samo pretvarjamo, ustvarjamo iluzijo, da je to konec. Pravzaprav pa se pojavi samo še eno vprašanje.