Nedelja, 9. 1. 2022, 22.25
2 leti, 3 mesece
Skrivnostna invazija migrantov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,15
6
Wales (na fotografiji) in Anglija sta bila v srednji in pozni bronasti dobi cilj številnih, najverjetneje keltsko govorečih priseljencev z območja današnje Francije.
Velika Britanija je otok, ki je v svoji zgodovini doživel številne osvojitve: od Keltov, Rimljanov, Anglosasov, danskih in norveških Vikingov do Normanov. Poleg tega so na Otok v prazgodovini prihajala tudi ljudstva, za katera sploh ne poznamo imen. Genetiki zdaj odkrivajo, katera ljudstva so za seboj pustila največ genov.
"Keltsko govoreči Francozi so osvojili bronastodobno Veliko Britanijo – s sirom." Takšen je bil naslov, ki ga je uporabil britanski The Times, ko je predstavil odmevno genetsko raziskavo, ki je luč sveta ugledala tik pred lanskim božičem.
Množično priseljevanje na Otok s celine
Naslov je malce zavajajoč, saj genetska raziskava, v kateri je sodelovalo 222 znanstvenikov iz več držav (med drugim tudi trije iz Slovenije) in je izšla v znanstveni reviji Nature, ne trdi ravno tega, na kar namiguje naslov.
Pač pa študija, v okviru katere so preučili starodavni DNK 793 človeških okostij, ugotavlja, da se je v času srednje in pozne bronaste dobe (približno med letoma 1.400 ali 1.300 in 800 pred našim štetjem) zgodilo množično priseljevanje na jug Velike Britanije, najverjetneje z območja današnje Francije.
Genetske spremembe v Angliji in Walesu
Kot je za BBC pojasnil eden glavnih avtorjev študije, Thomas Booth z londonskega Inštituta Francisa Cricka, so se zgoraj omenjeni priseljenci najprej naselili v Kent na jugovzhodu Velike Britanije. Sprva genetskega porekla, ki je bil značilen za te prebivalce Kenta, drugod po Otoku niso zasledili.
Prvi priseljenci z območja današnje Francije oziroma Galije, kot so ji rekli v antiki, so se v srednji bronasti dobi najprej naselili v Kentu, britanski pokrajini, ki je zemljepisno najbližje Franciji.
"Toda okoli leta tisoč pred našim štetjem se zdi, da se to genetsko poreklo razširi na vse konce južne Britanije (do leta 875 pred našim štetjem, op. p.)," pravi Booth. Po predvidevanju znanstvenikov približno polovica genov v genetskem naboru poznejših železodobnih populacij v Angliji in Walesu tako prihaja od teh priseljencev. Novi priseljenci pa niso naselili območja Škotske na severu Otoka.
So priseljenci s seboj prinesli tudi keltski jezik?
Najbolj blizu tem novim priseljencem na jugu poznobronastodobne Velike Britanije so starodavne populacije v današnji Franciji. A tega še ne morejo potrditi, je povedal ameriški genetik David Reich.
Ker gibanja prebivalstva pogosto poganjajo tudi jezikovne spremembe, številni ugotovitve študije o množičnem priseljevanju na jug Velike Britanije v srednji in pozni bronasti dobi razlagajo kot dokaz, da je takrat na Otok prišel tudi keltski jezik.
Skrivnost širjenja keltskega jezika
Pred tem se je večinoma sklepalo, da je keltski jezik prišel na britansko ozemlje šele v železni dobi, torej v obdobju, za katerega najnovejša genetska študija ne ugotavlja obsežnih premikov ljudi s celine v Veliko Britanijo.
Obstajajo tri teorije o keltski pradomovini in širjenju Keltov. Dolgo časa je bila najbolj prevladujoča teorija o Keltih z vzhoda. Po tej je bila pradomovina Keltov v srednji Evropi, Kelti pa naj bi bili povezani z železodobno halštatsko kulturo (na fotografiji je avstrijski kraj Hallstatt, ki je dal ime tej kulturi). Od tod naj bi se Kelti širili proti zahodu in na koncu v železni dobi prišli tudi na britansko otočje. Po teoriji Kelti z zahoda pa je bila pradomovina Keltov ob atlantski obali (od današnje Španije do britanskega otočja). Zadnja genetska študija pa daje najbolj prav teoriji Kelti iz sredine, po kateri sta pradomovina Keltov in izhodišče širjenja keltščine Galija oziroma današnja Francija.
"Te ugotovitve ne rešujejo vprašanja izvora keltskih jezikov v Veliki Britaniji. Vendar pa mora vsak razumni učenjak na podlagi teh ugotovitev prilagoditi svoja najboljša ugibanja o tem, kaj se je zgodilo," pravi Reich.
Izumrli celinski keltski jeziki
Toda zgodba glede prihoda keltskega jezika oziroma keltskih jezikov ni tako preprosta, kot je pri branju študije videti na prvi pogled. Poglejmo, zakaj. Obstajata dve razdelitvi keltskih jezikov. Po eni se keltski jeziki delijo na otoške in celinske keltske jezike.
V zadnjo skupino spadajo galščina (zahodna in vzhodna, ki se je na primer govorila v Noriku), keltiberiščina in galicijščina (obe del hispanokeltščine), lepontščina in cisalpska galščina. Ti keltski jeziki so že izumrli pred več kot tisoč petsto leti.
Otoški keltski jeziki
Otoški keltski jeziki pa se delijo na gelske oziroma gojdelske jezike in na britansko-keltske jezike. Gojdelski jeziki so irščina (tudi irska gelščina ali irska gojdelščina), škotska gelščina (škotska gojdelščina) in manščina. Torej keltski jeziki, ki jih (bolj poredkoma) govorijo na Škotskem, Irskem in na otoku Man.
Genetske študije današnjih prebivalcev Velike Britanije kažejo, da Angleži predstavljajo več ali manj eno genetsko gručo, da pa je t. i. keltsko obrobje razdeljeno na več genetskih gruč. Celo Wales je razdeljen na več genetskih gruč, te pa so po eni od študij genetsko bližje prvim britanskim prebivalcem po koncu zadnje ledene dobe kot preostalim današnjim britanskim populacijam. Valižani govorijo britansko keltščino oziroma P-keltščino. V skupino P-keltskih jezikov (delitev na Q- in P-keltske jezike temelji na izgovarjavi nekaterih soglasnikov) je spadala tudi izumrla galščina. Ali to nakazuje, da so priseljenci iz Galije, ki so v Veliko Britanijo prišli v srednji in pozni bronasti dobi, govorili P-keltske jezike?
Britansko-keltski jeziki pa se govorijo v Walesu, Bretoniji (nosilci bretonskega jezika so prišli z Otoka v Bretonijo v zgodnjem srednjem veku) in Cornwallu. Pri Cornwallu bi lahko rekli, da se ga je govorilo, saj je kornvalščina že izumrla in se jo skuša znova oživeti.
Delitev na P-keltske in Q-keltske jezike
Druga delitev keltskih jezikov pa je delitev na t. i. Q-keltske jezike (keltiberščina, galicijščina in gojdelščina) in P-keltske jezike (galščina in britanska keltščina).
Genetičarka Lara Cassidy z dublinskega kolidža Trinity, ki sicer ni sodelovala v najnovejši genetski raziskavi, prav zato opozarja, da so priseljenci s celine v srednji in pozni bronasti dobi lahko razširili keltske jezike, ni pa mogoče tega zagotovo potrditi. Ni namreč jasno, ali so novi priseljenci prinesli keltski jezik na prej nekeltsko govoreče območje ali pa so govorili le en tip keltskega jezika.
Kdaj je prišla gojdelščina?
Mogoče je, da so staroselci že govorili gojdelščino in so novi priseljenci prinesli s sabo le današnjo britansko keltščino. Cassidyjevi je v pogovoru za BBC pritrdil eden od soavtorjev raziskave, oxfordski arheolog Barry Cunliffe: "Če je imela srednja bronasta doba kakšen vpliv na jezik, potem je najbolj preprosta teza ta, da so bili to nosilci prihoda britanske keltščine ali njene okrepitve. Če je tako, potem je gojdelščina prišla že prej – ali z nosilci kulture zvončastih čaš ali pa že pred njimi."
Irci zdaj večinoma govorijo angleško, njihov izvirni jezik pa je irščina oziroma irska gelščina, ki je keltski jezik in spada v skupino gelskih oziroma gojdelskih jezikov. Besedi gelščina in galščina kljub podobnosti nista sopomenki. Gojdelsko keltščino govorijo tudi na zahodu Škotske – škotsko gelščino. Škotsko gelščino govori malo Škotov, velika večina jih govori angleško, nekateri pa tudi škotščino, to je germanski jezik, ki je soroden angleščini (po drugih razlagah je to samo narečje angleščine).
Gen za presnovo mleka
Najnovejša genetska študija tudi ugotavlja, da se je med prebivalstvom Velike Britanija kar tisoč let prej kot drugod po severu Evrope in v srednji Evropi razširil gen, ki omogoča presnovo mleka v tudi v letih po zgodnjem otroštvu. V železni dobi je imel ta gen približno vsak drugi prebivalec Velike Britanije, v srednji Evropi pa ga je imelo na primer samo sedem odstotkov.
Študija tudi ugotavlja, da genetski in arheološki dokazi nakazujejo, da prihod novih priseljencev v srednji in pozni bronasti dobi v Veliko Britanijo ni bil enkraten nasilni dogodek, ampak se je genetska sestava populacije postopoma spreminjala zaradi trajnih stikov med Veliko Britanijo in celinsko Evropo, ki so trajali nekaj stoletij.
Zlitje priseljencev in staroselcev
Pri tem je šlo za selitve trgovcev, medsebojne poroke in selitve posameznih družin. Novi priseljenci so se popolnoma zlili v južnobritansko populacijo v obdobju med letoma 1000 in 875 pred našim štetjem.
Obdobje srednje in pozne bronaste dobe je bilo po besedah genetika Davida Reicha obdobje zbliževanja genetskega porekla po vsej zahodni in srednji Evropi. Populacije na severu Evrope so postale bolj genetsko podobne južnoevropskim populacijam in obratno. Izjema sta bili le Škotska in Sardinija, na kateri ta bronastodobna genetska izmenjava med severom in jugom ni vplivala. Sardinija je tako genetsko ostala blizu neolitskim kmetom, Škotska pa nosilcem kulture zvončastih čaš s stepskim genetskim naborom.
Priseljevanje v času srednje in pozne bronaste dobe seveda ni bilo prvo priseljevanje ljudi v Veliko Britanijo. Po koncu ledene dobe so Veliko Britanijo in sosednjo Irsko okoli leta 9.600 pred našim štetjem začeli poseljevati mezolitski lovci in nabiralci. Pripadnik te skupine je tudi znani Mož iz Cheddarja, ki je imel modre oči in menda tudi temno oziroma temnejšo polt.
Neolitski kmetje izpodrinejo mezolitske lovce
Okoli leta 4.000 pred našim štetjem so na Otok prišli neolitski kmetje. Po genetski študiji Seline Brace in njenih sodelavcev (ta raziskava je bila objavljena aprila 2019) se je takrat zgodila zamenjava prebivalstva v Veliki Britaniji, čeprav je nekaj genov mezolitskih lovcev in nabiralcev prišlo v neolitski britanski genetski nabor.
Britanski neolitski kmetje so bili genetsko blizu neolitskim kmetom na Pirenejskem otoku, zaradi česar genetiki sklepajo, da so Veliko Britanijo poselili neolitski kmetje iz Anatolije oziroma območja okoli Egejskega morja, ki so se proti zahodu selili ob severni obali Sredozemskega morja. Del Evrope pa so poselili neolitski kmetje, ki so se proti severu selili skozi Balkanski polotok.
Prihod nosilcev kulture zvončastih čaš
Neolitski kmetje so tudi živeli v naselju Skara Brae na škotskem orkneyskem otočju – to naselje velja za škotske Pompeje. Britanski neolitski kmetje so tudi zgradili sloviti Stonehenge v Angliji. V času gradnje Stonehenga v tretjem tisočletju pred našim štetjem se je neolitska Velika Britanija soočala z nekajstoletnim demografskim upadom.
Stonehenge so zgradili britanski neolitski kmetje, ki so imeli daljne korenine na območju Egejskega morja.
Približno v času gradnje Stonehenga, to je okoli leta 2.450 pred našim štetjem, pa so na Otok začeli prihajati novi priseljenci, nosilci zgoraj omenjene kulture zvončastih čaš. Ti so verjetno govorili indoevropski jezik (morda že kateri tip keltskega jezika) in so imeli v svojem genetskem naboru velik delež genov pastirskih ljudstev iz vzhodnoevropskih step. Britanski nosilci kulture zvončastih čas so na Otok po ugotovitvah genetikov verjetno prišli z območja spodnjega toka Rena na današnjem Nizozemskem.
Skoraj 90-odstotna zamenjava britanskega prebivalstva
To je bila selitev moških (ti so večinoma pripadali haploskupini R1b-M269, ki je bila značilna za bronastodobne stepske pastirje) in žensk, zaradi česar se je v Veliki Britaniji zgodila več kot 90-odstotna genetska zamenjava prebivalstva: okoli leta 2.000 pred našim štetjem so tako geni, ki so jih prinesli nosilci kulture zvončastih čas, predstavljali 93 odstotkov genetskega nabora tedanjega britanskega prebivalstva.
Genetska slika Otoka se je potem občutno spremenila s priseljevanjem v srednji in pozni bronasti dobi, ki ga predstavlja na začetku članka predstavljena najnovejša genetska študija.
Delež genov neolitskih kmetov se poveča
S temi novimi priseljenci je v genetski nabor Britancev spet prišel večji delež genov zgodnjih neolitskih kmetov, zaradi česar lahko sklepamo, da v današnji Franciji v tretjem tisočletju pred našim štetjem za razliko od Velike Britanje ni bilo popolne zamenjave genetske populacije neolitskih kmetov z genetsko populacijo stepskih pastirjev, ampak zlitje med tema dvema populacijama.
Rimljani, Vikingi in Normani so v zgodovini osvojili velik del Velike Britanije, a niso pustili pomembnega genetskega pečata. Še zlasti je to presenetljivo za Vikinge z Danske oziroma za Dance, saj so ti precej dolgo časa vladali delu Anglije in zelo vplivali na angleški jezik, njihova dediščina pa so med drugim tudi krajevna in osebna imena, ki se končujejo na -by, kot so Derby, Rugby ali Whitby. So pa precej genov v genetski nabor prebivalcev škotskega otočja Orkney prispevali norveški Vikingi oziroma Norvežani.
Leta 54 pred našim štetjem so velik del Velike Britanije zasedli Rimljani pod vodstvom Julija Cezarja. A kot ugotavljajo študije, obdobje Rimskega imperija, ki je trajalo do leta 410, ni povzročilo kakšnih večjih sprememb v genetski sliki britanskega prebivalstva.
Majhen genetski vpliv danskih in normanskih osvajalcev
Podoben bolj kot ne majhen genetski vpliv na Britance so imele tudi vikinške oziroma danske osvojitve po letu 865. Podobno lahko trdimo tudi za normansko osvojitev Anglije leta 1066. Pač pa so imele velik genetski vpliv selitve Anglov in Sasov med letoma 400 in 500.
Genetski vpliv Anglosasov
Kot ugotavlja genetska študija Stephana Schiffelsa in sodelavcev iz leta 2016, imajo današnji prebivalci Vzhodne Anglije v svojem genetskem naboru do 38 odstotkov genov, ki so jih prinesli Angli in Sasi. To so ugotovili na podlagi preučevanje DNK-okostja desetih posameznikov, ki so jih izkopali v bližini Cambridgea.
Angleži so jezikovni in v veliki meri tudi genetski potomci germansko govorečih Anglov in Sasov, ki so se naselili v današnjo Anglijo med letoma 400 in 500. Pozneje sta na jezik Angležev vplivala danščina in normanska francoščina. Genetsko pa je bil vpliv Dancev in Normanov (zadnji so v bistvu pofrancozeni potomci danskih Vikingov, ki so se za stalno naselili v Normandiji) na angleški genetski nabor majhen.
Okostja segajo od pozne železne dobe do srednje anglosaške dobe. Raziskava je tudi ugotovila, da so bili Anglosasi, ti so na Otok prinesli jezik, iz katerega se je razvila današnja angleščina, genetsko blizu današnjim Dancem in Nizozemcem.
Skupni geni z današnjimi Nemci
Genetska študija Stephena Leslieja in sodelavcev iz leta 2015 (ta študija je preučila DNK 2.039 prebivalcev Združenega kraljestva in ga primerjala z DNK 6.209 ljudi iz drugih evropskih držav) podobno ugotavlja, da imajo današnji svetlopolti Britanci okoli 30 odstotkov skupnih genov z današnjimi Nemci, kar naj bi bila posledica prihoda germansko govorečih Anglov in Sasov.
Še zlasti velik delež genov so Anglosasi prispevali na jugu in v osrednji Angliji – do 40 odstotkov. V času anglosaške selitve pa se ni zgodila popolna zamenjava prebivalstva, kar pomeni, da imajo današnji Angleži veliko genov, ki so jih v angleški genetski nabor prispevali Kelti.
Skupni geni z današnjimi Francozi
Lesliejeva študija tudi ugotavlja, da imajo današnji prebivalci južne in osrednje Anglije kar 40 okoli odstotkov genov skupnih s Francozi, kar po svoje seveda potrjuje tudi najnovejšo študijo o keltski selitvi s celine v Veliko Britanijo v srednji in pozni bronasti dobi.
Viri:
Nick Patterson, Michael Isakov, Thomas Booth, Lindsey Büster, Claire-Elise Fischer in sodelavci, Large-scale migration into Britain during the middle to late bronze age (sl. Množično priseljevanje v Veliko Britanijo v obdobju med srednjo in pozno bronasto dobo), december 2021. Pri tej študiji so iz Slovenije sodelovali Biba Teržan, Martina Blečić Kavur in Matija Črešnar.
Ian Armit in David Reich, The return of the Beaker folk? Rethinking migration and population change in British prehistory (sl. Vrnitev ljudstva zvončastih čaš? Ponovni razmislek o migraciji in zamenjavi prebivalstva v britanski prazgodovini), 2021.
Selina Brace, Yoan Diekmann, Thomas J. Booth in sodelavci, Ancient genomes indicate population replacement in early neolithic Britain (sl. Starodavni DNK nakazuje zamenjavo prebivalstva z zgodnjeneolitski Veliki Britaniji), april 2019.
Stephan Schiffels, Wolfgang Haak in sodelavci, Iron age and Anglo-Saxon genomes from East England reveal british migration history (sl. Železodobni in anglosaški DNK iz Vzhodne Anglije razkriva britansko zgodovino priseljevanj), januar 2016.
Stephen Leslie, Bruce Winney, Garrett Hellenthal in sodelavci, The fine scale genetic structure of the british population (sl. Podrobna genetska struktura britanskega prebivalstva), marec 2015.
6