Vendar se je ob pričetku nekoliko zapletlo, saj Adlešičeva in Huskićeva nista izpolnjevali pogoja PCT, zato ju varnostniki niso spustili v sodno palačo. V dvorani je potem manjkal tudi Colarič, za katerega je bil odrejen prisilni privod, saj svojega zadnjega izostanka ni pravočasno opravičil, vendar ni bil realiziran. Manjkal je tudi zagovornik Adlešičeve, odvetnik Mitja Pavčič.
Adlešičeva in Huskićeva sta tako hiteli opraviti hitri test, za odvetnika Pavčiča in obtoženega Colariča pa se je izkazalo, da sta obtičala v prometu. Oče Abramova se je namreč, še preden so na njegova vrata potrkali policisti, sam odpravil na razpravo. Pričetek je bil tako preložen za eno uro. Nato je tožilec Sedin Kičin ponovno predstavil očitke iz obtožnice, da so obtoženi iz koristoljubnosti storili pet kaznivih dejanj zavarovalniških goljufij (oziroma pomoči). Če bi prevara uspela in bi Adlešičeva postala stoodstotni invalid, bi postali bogatejši za 1.166.358 evrov in 54 centov. Zavarovanja so bila sicer sklenjena pri zavarovalnicah Sava, Vzajemna, Merkur, Wiener Städtische in Ergo. »Pol laži je tukaj notri, pol laži!« je po branju pripomnil Colarič. Obtoženi namreč očitke zavračajo, zagovarjajo pa se v smeri, da so pač preventivno (s)pletli družinsko mrežo zavarovanj, saj je življenje nepredvidljivo. Kot je znano, se glavna protagonistka zgodbe zagovarja, da je med žaganjem drv nanjo nenadoma skočil nemški ovčar.
Očetu Abramova se je dvigoval pritisk
»Če bi lahko zavrtela čas nazaj, se žagi ne bi niti približala,« je v zagovoru poudarila Adlešičeva. Ker so vsi vztrajali pri že povedanem med prvim sojenjem, je sodnica Marjeta Dvornik po zakonu morala prebrati njihove izpovedbe. Adlešičeva se je v zagovoru dotaknila tudi medijske gonje in poudarila, da zaradi začetnega pripora in sodnega postopka ni bila deležna ustreznega zdravljenja. Colarič je med prebiranjem zagovora sinove izbranke pričel glasno hropsti in videti je bilo, kot da namerava izruvati mizo. Potem se je nekako le pomiril, med branjem zagovora Abramova pa je spet pričel težko dihati in za kakšnih pet minut tudi zapustil sodno dvorano. A ni zdržal dolgo. »Prasec! Poglej me v oči!« se je zadrl tožilcu Kičinu. »Prosil bi eno stvar, da me spoštujete. Star sem 70 let. Jaz sem z živci na koncu. Zaradi tožilca,« se je razburil, ker Kičin po njegovem zastavlja selektivna vprašanja, poudaril pa je tudi, da še nikoli v življenju ni bil kaznovan.
Dilema, kje dobiti primerno žensko truplo
Septembra lani so bili Adlešičeva, Abramov in Colarič spoznani za krive, Huskićeva pa oproščena. Abramov je bil obsojen na tri leta zapora, Adlešičeva na dve leti, Colarič pa je slišal pogojno obsodbo, vendar je višje sodišče razveljavilo odločitev in odredilo novo sojenje, na katerem se bodo morali vpleteni lotiti žaganja človeškega trupla, medtem ko so v prvem testne reze z žago naredili le na prašičjih nogah in lesu. Po mnenju višjega sodišča na nižji instanci dejanskega stanja glede mehanizma nastanka poškodbe pri Adlešičevi niso dovolj dobro razčistili. Ima pa sodišče prve stopnje zdaj dilemo, kje dobiti ustrezno žensko truplo podobne starosti in konstitucije, kot je Adlešičeva. Poleg tega mora biti poskus narejen v 24 urah od smrti, nujno je tudi soglasje sorodnikov umrle.
