Skoraj vsi v Buenos Airesu hodijo na terapijo (in kako je s tem v Sloveniji)

Ker je v argentinski kulturi terapija razumljena kot pomemben dejavnik samorazvoja in mentalnega zdravja, mora biti ponudba dovolj velika, da bi zadostila tako velikemu povpraševanju.

Na tem mestu gre sicer opozoriti, da večina ljudi ne išče toliko dobrobiti kognitivne ali vedenjske terapije, temveč si želi zelo specifične oblike terapije, t.j. psihoanalizo.

Psihoanaliza, ki jo je v 19. stoletju utemeljil Sigmund Freud, uporablja fantazije, sanje in govor s prostimi asociacijami, da bi razkrila potlačene ideje v nezavednem in tako pomagala klientu pridobiti nov vpogled v lastna čustva in izkušnje.

Razcvet psihoanalize v Argentini

Mariano Plotkin, profesor zgodovine na Universidad Nacional de Tres de Febrero in vodilni strokovnjak za zgodovino psihoanalize v Argentini, je za spletni portal Quarz pojasnil, da je bila psihoanaliza v Buenos Airesu prisotna že od 10. let 19. stoletja, vendar je doživela kulturni razcvet po strmoglavljenju diktatorskega predsednika Juana Peróna leta 1955.

"To je bil trenutek hitre kulturne modernizacije v Argentini," ve povedati Plotkin. "Vse, kar je prihajalo iz Evrope, je bilo tu zelo dobro sprejeto. Mnogi so psihoanalizo videli tudi kot emancipatorno doktrino."

Nekateri znani psihologi, kot je Enrique Pichon-Rivière, so se priselili v Argentino, zato je imela država močne temelje psihoanalitičnega znanja, pa dodaja Andrew Lakoff, profesor sociologije na Univerzi Južne Kalifornije, ki je opravil raziskavo o psihoanalizi v Argentini.

Samouresničitev je bila med izobraženim srednjim razredom Buenos Airesa povezana s prestižem.

V šestdesetih in sedemdesetih letih, pripoveduje Lakoff, psihoanaliza ni postala le 'prestižen način razumevanja in oblikovanja samega sebe', temveč so jo povezovali tudi z levičarsko politično ideologijo, zato je bila med kulturnim zatiranjem diktature v sedemdesetih letih 'ožigosana' kot subverzivna.

Skupina z imenom Federación Argentina de Psiquiatras je psihoanalizo povezovala z marksistično teorijo in postala tarča vojaske, psihoanalitiki pa so le težko našli službo ali objavili svoje delo. "Z vrnitvijo demokracije leta 1983 je psihoanaliza ponovno postala prestižna, še toliko bolj, ker je bila zdaj povezana z uporom proti totalitarizmu," dodaja.

Lacanova francoska psihologija

Drugi ključni trenutek za psihoanalizo v Argentini, pravi Plotkin, se je zgodil, ko je intelektualec Oscar Masotta v 70. letih prejšnjega stoletja z vrsto predavanj in knjig v Argentini predstavil ideje francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana.

"Če danes v Buenos Airesu govorimo o psihoanalizi, v resnici govorimo o Lacanovi francoski psihoanalizi. Argentinske intelektualne elite so bile vedno zelo dovzetne za vse, kar je prihajalo iz Francije," pojasnjuje. "Zaljubljenost v francosko kulturo je širok pojav vzdolž Latinske Amerike, le da je tu (v Buenos Airesu) več prebivalcev srednjega razreda, ki so imeli dostop do teh kulturnih artefaktov."

Številne argentinske univerze danes premorejo velike oddelke za psihologijo, ki so skoraj izključno posvečeni preučevanju različnih vidikov lacanovske psihoanalize.

Akademski poudarek na področje psihologije je nato pripomogel k dotoku stalnega in visokea števila poklicnih psihoanalitikov. Danes se Argentina lahko pohvali s titulo države z 'največjim številom psihologov na prebivalca na svetu'. Po zadnjih dostopnih podatkih (vir: WHO) približno 222 psihologov na 100.000 prebivalcev (ali 2 psihologa na 1000 prebivalcev), od tega jih je približno 46 % lociranih v Buenos Airesu. 

Psychologists per 100,000 people
byu/MarioDiBian inMapPorn

V državi z dobrih 45 milijonov prebivalcev obstaja več sto univerzitetnih ustanov, kjer je mogoče študirati psihologijo - od tega 15 medicinskih in 35 psiholoških šol.

V državi deluje 21,7 psihiatrov na 100 000 prebivalcev, kar je več kot v Evropi in precej nad svetovnim povprečjem). Pa vendar psihiatri v državi predstavljajo le 10 % vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem. Iz leta v leto se tam veča tudi število psihologov. Po zadnjih podatkih jih pride kar 222 na 100 000 prebivalcev, kar je izjemno visoko razmerje in precej višje kot v državah z visokim dohodkom, zaradi česar velja Argentina za državo z največ psihologi na prebivalca na svetu. 

Lakoff na tem mestu še pojasnjuje, da je tako visoka ponudba terapevtske pomoči mogoča le zato, ker argentinski psihoanalitiki ne potrebujejo medicinske izobrazbe in se po končanem dodiplomskem študiju psihologije že lahko začne usposabljati za psihoanalitike. 

Pa cena? Čeprav velja, da so nekateri psihoanalitiki lahko dragi, je v Argentini na voljo veliko cenovno ugodnih možnosti, saj najcenejša terapevtska srečanja stanejo približno 150 argentinskih pesov (kar znese 10 ameriških dolarjev ali dobrih 9 evrov).

Na terapiji vsak, ki da nekaj nase

"Psihoterapija v Argentini ni nujno povezana z boleznijo, ampak z dobrim zdravjem. Velja vsesplošno prepričanje, da je to nekaj, kar bi moral početi skoraj vsakdo," pojasnjuje Lakoff in dodaja: "Za mnoge ljudi je to proces samospoznavanja in osebnostnega zorenja."

Meki, 31-letnica iz Buenos Airesa, ki redno obiskuje psihoanalizo in pravi, da je večina ljudi, ki jih pozna, že kdaj bila na terapiji, in da so njeni obiski namenjeni času za samorefleksijo. "To je tvoj trenutek v tednu. Lahko se pogovarjaš o sebi, sebi in samo sebi," pravi.

"Raje vidim, da so ljudje na terapiji kot na drogah."

Zaradi prevlade psihoanalize v družbi je v Argentini prav tako povsem sprejemljivo, da se delovni sestanki prestavijo, če sovpadejo s terminom terapije, pravi Daniela Frankenberg, psihologinja, ki dela v Buenos Airesu. Za portal Quarz pojasni še, da se terapije običajno udeležujejo ljudje iz vseh starostnih in demografskih skupin, in pravi, da se njeni pacienti običajno pogovarjajo o 'običajnih, vsakdanjih težavah, ki jih ima veliko ljudi', kot so prepiri, tesnoba, starši, otroci in delo. Pravi, da je koristno, da se omogoči čas za pogovor o osebnih težavah.

"To je kultura, ki primerjalno gledano uživa veliko manj alkohola in drog. Veliko manj je otrok in ljudi, ki so medikalizirani, kar je nekaj, za kar osebno menim, da je v Združenih državah res slabo," pravi Frankenberg.

V Buenos Airesu na psihoanalizo gledajo kot na orodje za reševanje težav, pravi. V Angliji pa 'ljudje preprosto gredo v pub'.

Kako je s tem v Evropi (in Sloveniji)?

Takole je bil za nekaj držav (iz podatkov Svetovne zdravstvene organizacije) videti prerez skrbnikov duševnega zdravja v letih med 2013 in 2016, o aktualnejših podatkih pa bolj zgovorno govori citat Svetovne zdravstvene organizacije nižje. 

"Čeprav se je problematika duševnega zdravja v zadnjih letih povzpela na vrh zdravstvenega programa v (evropski) regiji, dostop do storitev skrbi za duševno zdravje postaja vse težji, deloma tudi zaradi zaskrbljujočega upadanja števila delavcev na področju duševnega zdravja. Od leta 2017 do leta 2020 se je njihovo število zmanjšalo s 50 na 100 000 prebivalcev na približno 45. To pomeni daljše čakalne dobe in večjo izgorelost zaposlenih na področju duševnega zdravja," pa pišejo na spletni strani Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).  

Ker je v Sloveniji prav ta hip v teku sprejemanje težko pričakovanega Zakona o psihoterapiji, okoli katerega se dviguje veliko prahu zaradi dveh povsem drugačnih vizij tega, kdo in kako bi se s psihoterapijo v prihodnje sploh še lahko ukvarjal, v nadaljevanju (nespremenjenega) poobjavljamo odličen zapis Mojce Šeme, ki ga je delil facebook profil ZA zakonsko ureditev psihoterapije (s pomočjo katerega svoje videnje zakona komunicirajo slovenski psihoterapevti).

V zadnjem času se v medijih zopet krepi narativa nekaterih kliničnih psihologov o tem, da naj bi psihoterapijo v Sloveniji v prihodnje lahko izvajali izključno klinični psihologi in psihiatri. V ozadju teh medijskih zgodb je želja po konsturiranju resničnosti, ki bi vplivala na to, da bo nov zakon predvsem usmerjen v medicinski model psihoterapije.

Pri tem pride do napake mešanja hrušk in jabolk.

Klinična psihologija namreč ni avtomatično enako psihoterapija. Vsaj v zahodnem svetu je tako. Gre za dva različna poklica, dva specifični iz zahtevni poti usposabljanj.

Niso vsi klinični psihologi zaključili zahtevnega večletnega študija ene izmed psihoterapevtskih modalitet, ki sodijo pod okrilje Evropske zveze za psihoterapijo (npr. psihodinamska, sistemska družinska, družinska po Kemplerju, družinska relacijska, integrativna relacijska, geštalt, TA, integrativna geštalt...). To pa ne pomeni, da marsikdo med njimi ni šel čez obe zahtevni poti.

Tisti, ki to so storili, so potem pridobili dodatni naziv (poleg naziva klinični psiholog): npr. certificirani psihoterapevt družinske terapije in geštalt psihoterapevt.

Še ena pomembna stvar, ki jo potrebno ubesediti: psihoterapija se ne izvaja samo v zdravstvu - ampak tudi v socialnem varstvu - tako v vladnih kot nevladnih inštitucijah (npr. na področju urejanja zasvojenosti in odvisnosti, motenj hranjenja). Zato bi moral ta zakon po mojem mnenju sourejati tudi MDDSZ, in ne le MZ.

V razviti tujini že dolgo velja, da medicinski model pomoči in kontekstualni model psihoterapije bivata v sožitju in spoštovanju (npr. Avstija).

Kontekstualni modeli psihoterapije - torej ti, ki upoštevajo vpliv kontekstualnih (družinskih, skupnostnih, družbenih...) dejavnikov na duševno zdravje ljudi, pomenijo v razvitih družbah pomembno protiutež medicinskim modelom pomoči. Za slednje je značilno da so prvenstveno usmerjeni v diagnostiko, medikamentozno zdravljenje (predpisovanje psihiatričnih zdravil) in kognitivno-vedenjske intervencije.

Taka pomoč je seveda pomembna, problem pa postane - s tem se soočajo npr. v ZDA, ko pride do pretirane medikalizacije duševnega zdravja ljudi v družbi (ko se npr. zdravila predpisujejo ljudem, ki nimajo motenj, znašli pa so se v neki življenjski krizi, ki bo minila).
Še posebej je pretirana medikalizacija duševnega zdravja problematična, ko gre za otroke in mladostnike - tudi s tem se soočajo v ZDA, kjer je trend v zadnjih letih, da se psihiatrična zdravila predpisuje že predšolskim otrokom (brez da bi se psihoterapevstko delalo z otrokovo družino, otrokom - lepim zanimiv članek na to temo spodaj). Zdravila pa žal niso FDA odobrena za uporabo na otrocih in mladih, ampak le za uporabo pri odraslih, torej nad 18. let.

Seveda so v ameriški družbi, ki je globoko neenaka in razslojena, izključno medikamentozne terapije, ki je ne spremlja psihoterapija, deležni predvsem revni in socialno izključeni otroci (npr. migranti, otroci v rejništvu).

Neoliberalizacija družb in usmerjenost v pretežno medikamentozno zdravljenje (brez vzporedne kontinuriane psihoterapevtske in druge pomoči) družbeno pogojenih krivic, ki so jih deležni revni in socialno izključeni otroci v takih razslojenih družbah - to gre z roko v roki.
Cilj, ki bi ga v Sloveniji morali imeti vsi pomagajoči, ki sodelujejo v mreži pomoči ljudem v stiski, bi morala biti krepitev medsebojnega spoštovanja ter v primerih, ko gre za resnejše težave - krepitev meddisciplinarnega sodelovanja med pomagajočimi.

Marsikje po Sloveniji taka lepa praksa teže že vrsto let: psihiatri in psihoterapevti, ki so ustrezno usposobljeni, zgledno sodelujejo za skupno dobro človeka.

Odločevalci bi morali podpreti zakon, ki bo krepil psihoterapijo kot samostojen poklic - in zakon, ki bo tudi tak, da bo krepil sodelovanje, spoštovanje in sožitje med različnimi profili, ki sodelujejo v mreži pomoči. Ter zakon, ki bo krepil uravnoteženost medicinskega in kontekstualnega modela psihoterapije. To je dobro za slovensko družbo.

V želji, da se Slovenija na področju skrbi za duševno zdravje približa to-področno najbolj skrbnim - ob tem seveda ne nujno Argentini, zagotovo pa zgledu, ki ga postavljata Italija in Avstrija -, bomo polemike okoli Zakona o psihoterapiji še naprej budno spremljali.

Preberite tudi:

• WHO in ZN z novimi smernicami za zakonodajalce: "Duševno zdravje je človekova pravica"
• Dr. Robert Oravecz: ""Kot pri vseh drugih zadevah gre tudi pri zakonu o psihoterapiji le za politiko, človeški egoizem in denar"

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol