Odprto pismo Evropi 2022

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 3. september 2022 / 09:41  

V Evropi sta dve Galiciji. Prva je bila do konca leta 1918 del Avstro-Ogrske, danes je večji del v Ukrajini, manjši na Poljskem. Druga je pokrajina na severozahodu Španije (Santiago de Compostela). Kaj imata skupnega?

Ona druga Evropa

Konec avgusta se je zgodil že 26. festival Dnevi poezije in vina, ki ga prireja založba Beletrina. Že nekaj let se začenja z branjem »odprtega pisma Evropi«, vsakič ga napiše drug avtor. Letos ga je napisala in prebrala španska galicijska pesnica in aktivistka Chus Pato (roj. 1955). Preberimo prvi poglavji. Prvo govori o »oni drugi«, vzhodni Evropi. »Meseca avgusta 2009 je letalo, v katerem sem potovala, ob predvideni uri pristalo v Lvivu. Snežno letališče, ki me je zaslepilo s svojo belino. Erin Moure, kanadska pesnica – ki je lepega dne sklenila prevesti eno mojih knjig v angleščino in je sčasoma postala ena mojih najboljših prijateljic – je hotela pokopati materin pepel na pokopališču njene rojstne vasi, Velyki Hrybovychi. Želela sem jo spremljati in si poleg tega ogledati izliv enega izmed rokavov Donave v Črno morje. Odločitev je bila sprejeta in odločitev se je imenovala Ukrajina. Evropa? Da, tudi to je Evropa. Iz Evrope zmeraj odidemo. Evropa je tisto ozemlje, ki je v prvi polovici 20. stoletja nemilo izgnalo svoje (odvečno?) prebivalstvo v Ameriko. Tako se pesnici, ki prebivata na različnih celinah, lahko snideta v Lvivu. Prva, ki prihaja iz Quebeca in me čaka na letališču, po materini strani izvira iz avstro-ogrske/poljske Galicije – danes ukrajinske – in po očetovi iz španske Galicije. Sama živim v slednji. Trije mojih starih staršev so bili priseljenci na Kubi in v Argentini; eden izmed njih je pokopan v Camagüeyu. Erin in jaz sva istih let, letnik 1955; obe imava prednike, ki so se rodili v prvi ali drugi Galiciji. Sva plod tistega odhajanja in prihajanja, tistih prečkanj Atlantika, znova in znova. Razdalja od Velykih Hrybovychev do Lviva je trideset kilometrov, ki jih premagava v vlaku. Referenčna vas je Bibrka. Iz nje so nacisti kmalu po svojem prihodu poslali 200 Judov v koncentracijsko taborišče Belzec. 13. aprila 1943 so jih 1300 ustrelili na cesti v Volove. Večino ukrajinskih Judov so pobili v jarkih blizu njihovih vasi. Tudi večino galicijskih republikancev so pobili Francovi falangisti v jarkih blizu njihovih vasi. Ljudje radi mislijo, da so območja, od koder prihajajo priseljenci, nerazvita. Ne samo gospodarsko: o njih tudi sodijo, da so izolirana in skoraj zunaj zgodovine. Rada bi pokazala, da je trpeti zgodovino, biti obravnavan kot cenena izvozna delovna sila, način, kako jo živeti. In rada bi tudi dodala, da so območja, od koder prihajajo družine kot družini teh dveh pesnic – ki se snideta tam, kjer je bila nekoč prestolnica avstro-ogrske Galicije –, bila in so še vedno v nenehnem stiku z ameriško celino in tudi z evropskimi državami, kamor so se njihovi prebivalci priselili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja; tam so tvorili delavstvo, ki je pripomoglo k njihovi obnovi po drugi svetovni vojni.«

Evropa ljudstev

Drugo poglavje govori o »Evropi ljudstev«. »Evropa? Da, Evropa je polna ljudstev. Iz ljudstva nikoli ne odidemo. Ljudstvo – človeštvo – je bitje, ki nastane, kot vzniknejo reke. Dvigne se, in ker se dvigne, lahko pade. Je neuničljivo, namreč: lahko je milijonkrat žrtvovano, a nikoli uničeno. Je nepozabno, namreč: živo bitje, ki nas ne potrebuje, da obstane. Nikoli se ne postavlja na stran oblasti, naj bo ta oblast kakršna koli, postavlja se na stran zmožnosti, možnosti, in na to možnost se odziva. Ne meša se s svojimi predstavniki ne s svojimi voditelji, kajti ljudstvo ni predstava, je navzočnost na Zemlji. Ljudstvo ima spomin na mnogovrstne vlade, na vsakršne načine proizvodnje, ki so ga prepredli, a njegovo telo je starejše. Je moč, ki strmoglavi sleherni stari režim, in star je sleherni režim. Je dejanje dviganja, vznikanja, petja, poraza ali zmage, a nikoli vladanja. Z vladanjem, s kakršnim koli vladanjem, je nezdružljivo. Ljudstvo je živost, ki se ne meša z državo, ne z nacionalno državo, ne z nikakršno vrsto upravne delitve. Je korenika, ki se razrašča, ne da bi se ozirala na birokratske ovire. Ljudstvo je zmeraj brez papirjev. Ustanove, kakršne koli ustanove, ga ne ganejo, a pozna svojo pravo ceno. Človeštvo je, kaže se, ruši, lahko pade, je sodobno, se pomika naprej.« (Vir: Beletrina, stihoteka.com)

Petstokrat po svetu

»Začenjamo novo serijo člankov, v kateri se bomo vsak petek razgledali med novejšimi dogajanji po svetu … Ne bomo se ozirali le na politične, ampak tudi na druge dogodke in osebnosti, gospodarske, socialne, kulturne, duhovne, športne …« Tako sem v začetku februarja 2013 uvedel novo serijo člankov pod skupnim nadnaslovom Po svetu. Tole pa je že petstoto nadaljevanje.