Nedelja, 10. 7. 2022, 22.46
1 leto, 9 mesecev
Stalinova mračna skrivnost in Putin
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,58
40
Vladimir Putin je prvi vladar v Kremlju po Stalinu, ki ima skoraj neomejeno osebno moč.
Med Vladimirjem Putinom in nekdanjim trdorokim voditeljem Sovjetske zveze Stalinom so nekatere podobnosti. Tako kot Putin tudi Stalin Ukrajincev, ki so se upirali njegovi kolektivizaciji, ni imel preveč v čislih. Toda za razliko od Putina Stalin ni skušal izbrisati Ukrajine kot politične enote.
Še zlasti po ruskem napadu na Ukrajino se pojavljajo številne primerjave ruskega predsednika Vladimirja Putina in dveh zloglasnih diktatorjev iz prve polovice 20. stoletja, ki sta bila odgovorna za milijone mrtvih – Adolfa Hitlerja in Stalina.
Rehabilitacija Stalina v Putinovi Rusiji
Primerjave s Stalinom se seveda pojavljajo zato, ker je pomembna osebnost v ruski zgodovini. Stalin je imel v svojih rokah vso oblast, podobno tudi za Putina pravijo, da je avtokrat. Poleg tega številni Stalina in Putina povezujejo zaradi komunizma. Zdajšnji ruski predsednik je bil namreč v času komunizma agent KGB.
V času Putinovega vladanja je prišlo tudi do svojevrstne rehabilitacije Stalina. Tudi Putin sam bolj ceni Stalina kot njegovega predhodnika Lenina – tudi zato, ker je imel Stalin trši odnos do teženj neruskih narodov kot Lenin.
Zloraba spomina na boj proti Hitlerjevi Nemčiji
Stalinova rehabilitacija je v veliki meri povezana s poveličevanjem boja Sovjetske zveze proti Hitlerjevi Nemčiji. Spomin na drugo svetovno vojno in boj sovjetske Rdeče armade je namreč v Putinovi Rusiji zelo poudarjen in del uradne ideologije. Ta boj Putin ideološko zlorablja tudi za upravičevanje napada na Ukrajino.
Še zlasti v času Putinove Rusije je prišlo do rehabilitacije Stalina. Ta na novo obujeni Stalinov kult je predvsem povezan s Stalinovim bojem proti Hitlerjevi Nemčiji, pa tudi z njegovim hladnovojnim nasprotovanjem Zahodu.
Poleg tega Putin kot spretni politik izkorišča nostalgijo po sovjetskih časih, ki je prisotna pri številnih ruskih volivcih. Tako je pred leti ponosno izpostavil, da ima še vedno shranjeno člansko izkaznico sovjetske komunistične partije. In tudi govoril, kako so mu všeč socialistični in komunistični ideali, ki naj bi bili po svoje svetopisemski, a obenem grajal način, kako je Lenin uresničil te ideale v Rusiji. Zameri mu zlasti poboj ruske carske družine.
Stalinova sovjetizacija
Toda kljub temu primerjava Putina s Stalinom morda ni najustreznejša, saj je Putinova Rusija ideološko dokaj daleč od Sovjetske zveze in komunizma.
Stalin, ki je bil po narodnosti Gruzijec in ne Rus (zaradi česar je seveda govoril ruščino z gruzijskim naglasom), namreč ni spodbujal ruskega nacionalizma in ruskega imperializma na način, kot ga spodbuja Putin. Stalinovo politiko do neruskih narodov, pa tudi do ruskega naroda, bi lahko opisali kot sovjetizacijo in ne kot rusifikacijo.
Rusko govoreči sovjetski narod
Po oktobrski revoluciji leta 1917 so komunisti uvedli t. i. korenizacijo, to je poudarjanje narodnih identitet neruskih narodov (programsko so se boljševiki odločili za to že leta 1913). Glavni sovražnik je bil t. i. velikoruski šovinizem. Poveličevanje ruske kulture je bilo v času korenizacije nezaželeno, poudarja ameriški zgodovinar Theodore R. Weeks.
Joseb Džugašvili, kot je bilo pravo Stalinovo ime, je imel v mladosti vzdevek Koba. Ime si je nadel po gruzijskem knjižnem junaku, ki se bojuje proti ruskemu zatiranju Gruzijcev in je nekakšen gruzijski Robin Hood. Ruski vzdevek Stalin (pomeni Jekleni mož) je začel uporabljati leta 1912. V mladosti je bil Stalin privržen romantičnemu gruzijskemu nacionalizmu, pozneje pa je postal socialist. Postal je tudi bolj naklonjen Rusiji in Rusom ter je nasprotoval nacionalnim avtonomijam in gruzijskemu nacionalizmu.
V 30. letih pa je prišlo do preobrata. Korenizacije je bilo konec. Stalin in sovjetski komunistični voditelji po njem so želeli narediti nov, sovjetski socialistični državni narod. Ta bi bil seveda rusko govoreč oziroma prevladujoče rusko govoreč ter prežet z rusko kulturo. Vsak neruski Sovjet je v skladu s tem moral poleg svojega jezika obvladati še ruščino.
Ta Stalinov model sovjetizacije je kljub vsemu dokaj daleč od ideologije carske Rusije, ki jo lahko strnemo v tri točke: avtokracija, pravoslavje in narodnost oziroma ruski nacionalizem.
Rusi in Ukrajinci v Stalinovi Sovjetski zvezi
V času Stalina so na vodstvenih položajih v sovjetski komunistični partiji prevladovali Rusi, ki so bili seveda daleč najštevilčnejši narod v Sovjetski zvezi. Tudi Ukrajincev je bilo na višjih položajih v partiji veliko, a ne toliko, kot je znašal njihov delež v prebivalstvu. V sovjetski vojski so prevladovali Rusi in Ukrajinci, na vrhu politične policije pa je bilo veliko Gruzijcev in Armencev, navaja spletna stran Britanske enciklopedije.
Stalinova desna roka je bil na primer njegov gruzijski rojak Lavrentij Berija, najbolj zloglasen med vodjami tajne službe NKVD. Berija je bil po Stalinovi smrti za kratek čas tudi glavni med sovjetskimi partijskimi voditelji.
Čeprav je bil Stalin po rodu Gruzijec, je bil veliko bolj naklonjen večji vlogi Rusije kot Lenin, ki je bil po rodu Rus. Stalin je po oktobrski revoluciji podpiral preoblikovanje nekdanje carske Rusije v Rusko sovjetsko federativno socialistično republiko, v okviru katere bi imeli neruski narodi avtonomne republike, Lenin pa je zagovarjal ustanovitev nove federacije z imenom Zveza sovjetskih republik Evrope in Azije, katere del bi bila tudi Rusija. Na koncu je bil sklenjen kompromis z ustanovitvijo Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), v okviru katere so bile najprej Rusija, Ukrajina, Belorusija in Transkavkazija. Sta pa bila Stalin in Lenin zelo soglasna o potrebi t. i. rdečega terorja – nasilja nad dejanskimi in namišljenimi sovražniki oktobrske revolucije.
V Stalinovi Sovjetski zvezi sta bila v skladu s komunistično ideologijo na ideološkem piedestalu delavski razred ter novi sovjetski človek in ne pravoslavni ruski narod. Ruska pravoslavna cerkev in vera nasploh v Stalinovem sovjetskem socialističnem narodu nista imeli velike vloge.
Stalinovo sklicevanje na ruske vladarje
Le v času vzpona Hitlerjeve Nemčije in še zlasti po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko mu je voda tekla pošteno v grlo, je Stalin poudarjal rusko nacionalno zavest in se primerjal s pomembnimi ruskimi vladarji (na primer s carjem Petrom Velikim). V svoj voz je vpregel tudi Rusko pravoslavno cerkev, kateri je leta pred tem rušil cerkve. Kljub temu je bila Ruska pravoslavna cerkev še naprej na obrobju družbe in strogo nadzirana.
Prav nasprotno je v Putinovi Rusiji, kjer ima Ruska pravoslavna cerkev oziroma moskovski patriarhat zelo pomembno, lahko bi rekli skorajda osrednjo vlogo. Cerkev je praktična opora Putinovi oblasti in hkrati daje Putinovi Rusiji tudi ideološki temelj oziroma ideološko vsebino.
Zgodba o skrivnem Putinovem krstu
Putin to pravoslavno ideologijo tudi utrjuje s svojo zgodbo, po kateri ga je mama v času komunizma na skrivaj krstila. Za krst menda ni vedel niti njegov oče, ki je bil član komunistične partije.
Putin se Rusom kljub svoji KGB-jevski preteklosti predstavlja kot globoko veren pravoslavni kristjan. Menda naj bi ga njegova mama že v času komunizma na skrivaj krstila. Tudi Stalin je imel zelo verno mamo, ki ga je poslala v semenišče. Toda Stalin je, namesto da bi postal pravoslavni duhovnik, postal bojevit ateist. Novi socialistični človek je ateist, osvobojen religioznih verig, ki ga držijo v razrednem zatiranju, je trdil Stalin. Ideologija Putinove Rusije je daleč od teh besed.
Pozneje mu je mama tudi dala verižico s križem. Seveda Putin z zgodbo o skrivnem krstu in verižici s križem nabira podporo med verniki, tako kot z zgoraj omenjeno zgodbo o partijski članski izkaznici nabira glasove med komunističnimi nostalgiki.
Putinovo sklicevanje na ruske protiboljševiške belogardiste
Poleg tega Putin že leta načrtno poudarja vlogo protiboljševiške strani v ruski državljanski vojni. Tako je pred leti organiziral prenos posmrtnih ostankov belogardističnega generala Antona Denikina in radikalno desnega ideologa ruskih protiboljševikov Ivana Iljina v domovino.
V Rusijo je želel iz Beograda prenesti tudi posmrtne ostanke še enega znanega ruskega protiboljševiškega generala – Pjotra Wrangla. Zdi se, da je Putin bolj navdušen nad carsko Rusijo (ne nazadnje je bila ta večja od Sovjetske zveze, saj je vladala tudi Fincem in večini Poljske) kot nad komunistično Sovjetsko zvezo.
Stalinov holodomor
Stalin tako kot Putin ni bil preveč navdušen nad Ukrajinci, in sicer že od takrat, ko so se ukrajinski kmetje upirali sovjetski kolektivizaciji. Stalin je tudi obračunal z ukrajinskimi komunisti, ki so želeli preveč avtonomije za Ukrajino in so v skladu s politiko korenizacije po Stalinovem mnenju preveč poudarjali ukrajinstvo.
Putin je bolj kot nad komunistično Sovjetsko zvezo, v okviru katere so Ukrajinci dobili lastno zvezno republiko, navdušen nad carsko Rusijo, ki je želela rusificirati neruske narode.
Prav tako je v času Stalinovega vladanja zaradi lakote v Ukrajini v 30. letih umrlo več milijonov ljudi – najverjetneje od tri do pet milijonov. Holodomor (lakotomor ali gladomor po slovensko) temu pravijo Ukrajinci.
Razprave o Stalinovi veliki lakoti
Zgodovinarji še danes razpravljajo, ali je šlo za načrtno Stalinovo politiko do Ukrajincev, torej za načrtno genocidno politiko, ali pa je na milijone kmetov umrlo zaradi Stalinove nesposobnosti oziroma zgrešene sovjetske kmetijske politike.
V času omenjene lakote so namreč umirali tudi Rusi. Poleg tega je bila ta lakota v relativnih številkah še najbolj smrtonosna za Kazahe. Umrlo je verjetno več kot milijon Kazahov oziroma okoli 40 odstotkov vseh Kazahov.
Stalin ni odpravil Ukrajine
Po drugi strani pa Stalin in še zlasti poznejši sovjetski voditelji kljub podpiranju širjenja ruskega jezika in oblikovanju sovjetske socialistične državne narodnosti niso zanikali obstoja ukrajinskega naroda (naroda v etničnem smislu) in niso odpravili ukrajinske socialistične republike.
Na letošnji proslavi ob dnevu zmage nad nacistično Nemčijo je imel Putin pri sebi fotografijo svojega očeta Vladimirja Spiridonoviča Putina. Ta je bil v zgodnjih 30. letih v sovjetski vojaški mornarici, med drugo svetovno vojno pa je sodeloval pri obrambi Leningrada, kot se je takrat imenoval Sankt Peterburg. Negovanje spomina na drugo svetovno vojno je eden od ideoloških temeljev Putinove Rusije.
Stalinov naslednik je bil Rus Nikita Hruščov, ki je odraščal v Ukrajini in je bil zelo naklonjen Ukrajincem. Leta 1954 je Ukrajini celo priključil Krim, ki je bil v Sovjetski zvezi prej del Ruske federacije.
Sovjetski voditelji z ukrajinskimi povezavami
Naslednik Hruščova je bil Leonid Brežnjev, ki se je rodil v Ukrajini (njegovi starši so se v Ukrajino priselili iz območja Kurska v Rusiji). Brežnjeva je po smrti nasledil Jurij Andropov, tega pa Konstantin Černenko, ki je bil rojen v Sibiriji, a je imel ukrajinske korenine (sam se je imel za Rusa). Černenka je nato nasledil Mihail Gorbačov, ki je po materini strani ukrajinskega rodu.
Na drugi strani Putin za razliko od Stalina in sovjetskih voditeljev, ki so vladali Sovjetski zvezi v desetletjih po Stalinovi smrti, zanika obstoj ukrajinskega naroda in bi Ukrajino najraje izbrisal z obličja zemlja. Zanj je Ukrajina le od zahodnjakov vsiljena "Antirusija" oziroma stvaritev boljševika Lenin.
40