Foto: Televizija Slovenija
Foto: Televizija Slovenija

Grad Ponoviče stoji tik nad reko Savo v Litiji. O nastanku gradu ni podatkov, a je najverjetneje varoval vodno pot po Savi. "Prvič se v pisnih virih omenja okrog leta 1320, v lasti pa naj bi ga imeli grofje Višnjegorski Otenburški, pa tudi knezi Celjski, ki so bili v 14. in 15. stoletju lastniki Litije," pove Helena Hauptman, avtorica knjige Od Verneka do Oble Gorice, o gradovih in graščinah v občini Litija. Grad si je do 19. stoletja lastilo veliko plemiških družin: Med prvo svetovno vojno ga je v zakupu imela grofica Elizabeth de Gasquet-James, rojena Tibbits Pratt, po rodu Američanka. Med vojno je v njem uredila tudi vojaško bolnišnico, kjer so se zdravili ranjeni na soški fronti.

Gradu Ponoviče se obetajo lepši časi

Po drugi svetovni vojni je grad postal last kmetijske zadruge, ki je v njem in v okolici uredila živinorejsko posestvo. V zadnjih letih je začel propadati in zadruga ga je prodala zasebniku, družini Podnar. "To je bila ideja cele družine, sem smo prišli s petimi otroki in smo videli, da tu lahko razširimo svojo vizijo, grad kot platformo za celo Slovenijo," pove Franjo Podnar.

Leta se za grad ni zmenil nihče, zdaj so družino zasuli s pravili

Z lastnimi rokami in delom želijo v gradu zaživeti in ga spremeniti v kulturno središče in center za ozaveščanje o downovem sindromu, ki ga ima eden izmed otrok, ki si je vedno želel postati graščak. "Obnova gradu nas čaka, sečnja je bila opravljena in če greste z vlakom iz Zagorja proti Litiji, lahko rečete vav. Grad bo zasijal v vsej svoji polnosti," dodaja.

Pri obnovi so jim že obljubili pomoč: "Množica strokovnjakov je izrazila pripravljenost sodelovati," pove Podnar. Tudi na litijski občini so pripravljeni pomagati, čeprav gradu, kljub željam lokalnega prebivalstva, niso želeli odkupiti in se lotiti obnove. "To lahko kaže tudi na primer, da je zasebna lastnina kulturne dediščine popolnoma primerna," je ob tem povedal Franci Rokavec, župan občine Litija.

A pojmovanje kulturne dediščine je pri nas lahko kompleksno. Leta se za grad ni zmenil nihče, ko pa se posameznik loti obnove, ga pristojni takoj zasujejo s kupom pravil. "Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življenju," se sprašuje Podnar. Družina si želi, da je grad, ki je hkrati tudi njihov dom, odprt za javnost, Litijski župan pa je potrdil, da bo določen del gradu že zdaj na ogled turistom.