Ponudniki sončnih elektrarn in potencialni kupci se jezijo, ker na odobritev priklopa čakajo nenavadno dolgo ali pa soglasja sploh ne dobijo. Za obe nevšečnosti so tehtnejši razlogi kot le počasni administratorji in kadrovska stiska.
Prvi, sicer administrativni razlog, a zato nič manj tehten, je zahteva po dokazovanju skladnosti, ki je pred meseci še ni bilo. Ta težava se bo razrešila sama od sebe, ko se bodo ponudniki sončnih elektrarn temu prilagodili oziroma ko bodo kupci preverili popolnost dokumentacije. Navsezadnje tudi pri vozilih zahtevamo skladnost s homologacijskimi listinami in to nikogar več ne moti.
Drugi razlog pa je precej bolj žgoč in njegovo odpravljanje bo dolgotrajno in drago. Govorimo o slovenskem elektrodistribucijskem omrežju.
Zakaj ponekod priklop ni mogoč
»Vse več soglasij zavračamo,« pojasnjujejo na Gospodarskem interesnem združenju distribucije električne energije (GIZ DEE), »saj ponekod ni ustreznega omrežja ali pa je nanj priklopljenih že toliko elektrarn, da priklop novih ni mogoč. Rešitve niso tako preproste, kot jih predstavljajo ponudniki opreme. Res je, da oprema omogoča nastavljanje prilagajanja, vendar je to smiselno le tam, kjer omrežje večino časa omogoča obratovanje brez prilagajanja. Tam, kjer elektrarna zaradi omejitev omrežja večino časa ne bi delovala, pa njena gradnja ni smiselna.«Elektrodistribucijsko omrežje ne dohaja zahtev
Kot pojasnjujejo, so bila zdajšnja distribucijska nizkonapetostna omrežja, ki so večinoma izvedena z nizkimi preseki vodnikov, v preteklosti načrtovana zgolj za odjem električne energije manjših moči, ne pa tudi za prejem in distribucijo lokalno proizvedene električne energije. Tudi izredne vremenske razmere narekujejo dodatno potrebo po povečanju robustnosti nizkonapetostnega omrežja, saj se tako število nepredvidenih dogodkov kot tudi njihova intenzivnost vztrajno povečujeta.Vlaganja načrtujejo v dveh smereh
Slovenska elektrodistribucijska podjetja sicer načrtujejo vlaganja v distribucijska omrežja v dveh smereh. Na podlagi zdajšnjih tehnologij bodo ojačali že zgrajena omrežja, z novimi tehnologijami pa bodo zgradili tako imenovana pametna omrežja, ki bodo upoštevala dinamične zahteve odjema in predvidene razpršene proizvodnje. Zaradi pomanjkanja sredstev za vlaganja v nizkonapetostni del omrežja ter zahtevnega pridobivanja gradbenih in drugih dovoljenj pa je dinamika prepočasna.
»Ocenjujemo, da bodo že v letu 2021/22 večje težave pri vključevanju OVE v distribucijsko omrežje, kar se bo izrazilo v povečevanju števila zavrnjenih vlog za soglasja za priključitev samooskrbnih elektrarn,« pravijo v GIZ DEE.
Rešitev v desetih letih
Kako bomo torej lahko prešli na polnjenje čedalje več električnih vozil in obvladovali pričakovano eksponentno povečanje novih priklopov fotovoltaik in zmogljivejših naprav v omrežje? Iz GIZ DEE odgovarjajo, da bodo v prihodnjih desetih letih največji delež vlaganj namenili izboljšanju stanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja ter širitvi in okrepitvi že zgrajenega omrežja. S tem bodo omogočili priključevanje novih ter povečanje odjema in električne moči obstoječih odjemalcev in priključevanje razpršenih proizvodnih virov.
Po velikosti sledijo vlaganja v povečanje zmogljivosti distribucijskega srednje- in nizkonapetostnega omrežja, ki je posledica predvidene rasti obremenitve zdajšnjih odjemalcev in priključevanja novih na območjih stanovanjskih in obrtno-industrijskih con. Pomembna so tudi vlaganja v izboljšanje kakovosti oskrbe na prevzemno-predajnih mestih uporabnikov omrežja, predvsem na območjih, kjer kakovost napetosti ni v skladu z veljavnim tehničnim standardom ali pa so vrednosti kazalcev neprekinjenosti višje od minimalno zahtevanih.
Trenutno stanje slovenskega elektrodistribucijskega omrežja je tako vse bolj žgoče ozko grlo, saj ne dohaja niti trenutnih zahtev. Veliko vprašanje je, kdaj in koliko bo omogočalo izvajanje ukrepov, s katerimi bi se lahko vsaj delno izognili podražitvam energentov, ki jih predvideva zakonodajni sveženj »Pripravljeni na 55«, v katerem so zapisani izvedbeni ukrepi za doseganje podnebnih ciljev EU.
Predvidene so podražitve energentov iz neobnovljivih virov
Odmevna novost svežnja so namreč novi emisijski kuponi za »umazano« energijo, potrebno za ogrevanje, prezračevanje in hlajenje stavb, in za tisto, potrebno za gorivo v prometu. Umazana energija bo gotovo dražja, če ne prej, pa v letu 2026, ko se bo začelo trgovanje z novimi emisijskimi kuponi. Potekalo bo ločeno od že ustaljenega, prehuda nihanja cen kuponov pa bo uravnaval poseben tržni mehanizem.Kako torej do potrebne zelene elektrike?
Na lokalni ravni in kjer bo to možno, bodo prodajalci električne energije kupovali zeleno električno energijo. Končni kupci bodo lahko porabo energentov zmanjšali z energetskimi obnovami starih stavb, gradnjo energijsko učinkovitih novih stavb oziroma s prehodom na električna vozila.
A tudi če bi se distributerjem v razmeroma majhni Sloveniji uspelo pri proizvajalcih založiti zgolj z zeleno električno energijo, na ravni Evropske unije taka rešitev pač ni mogoča. Čiste električne energije s trenutnim ustrojem v Evropski uniji (in tudi v Sloveniji) proizvedemo premalo že za trenutne potrebe. Te pa se bodo z razvojem električne mobilnosti in pospešenega prehoda s fosilnih energentov na (večinoma) toplotne črpalke samo še povečevale.
Kot teoretično najboljša rešitev se ponuja raba energije sonca. Seveda ob predpostavki, da bo prišlo do debirokratizacije pri umeščanju in priklapljanju bolj ali manj zmogljivih sončnih elektrarn ter da bo zmogljivost elektrodistribucijskega omrežja zadostna, kar naj bi se zgodilo šele v prihodnjem desetletju.
Ogrevanje in hlajenje s soncem
Če torej slovensko distribucijsko omrežje še lep čas ne bo omogočalo samooskrbe z električno energijo, je treba težavo blažiti tam, kjer jo lahko – z zmanjševanjem potreb po električni energiji za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje stavb. Poleg očitnih ukrepov, kot je gradnja oziroma obnova stavb tako, da za delovanje potrebujejo čim manj energije, bi lahko odgovor ponujale tudi sorpcijske toplotne črpalke.
Te namreč sončno energijo z minimalnim vložkom dodatne toplotne energije neposredno pretvorijo v toploto za ogrevanje ali hlad za hlajenje. Oziroma z drugimi besedami – toploto ali hlad, za katerih pripravo z običajnimi mehanskimi toplotnimi črpalkami potrebujemo električno energijo, lahko pripravimo tudi brez nje. Slaba novica je, da so tako adsorpcijske kot absorpcijske toplotne črpalke za zdaj šele na začetku komercialne poti.
Nekoliko boljši je položaj na področju plinskih in hibridnih toplotnih črpalk, ki se v Sloveniji tudi še niso uveljavile zaradi doslej sorazmerno majhne razlike med ceno električne energije in ceno zemeljskega plina, poleg tega pa so omejene na uporabnike, ki se lahko priklopijo na zemeljski plin.
Teoretične možnosti za proizvodnjo toplote in hladu za delovanje stavb z mnogo manj električne energije, kot je potrebujejo navadne mehanske toplotne črpalke in klimati, torej obstajajo. Z naraščanjem povpraševanja po tovrstnih rešitvah pa se utegne hitreje kot doslej prilagoditi tudi ponudba. Morda medtem prenovimo tudi elektrodistribucijsko omrežje.
