Prerivanje med oholimi predstavniki Janševe vlade in tistimi, ki so in smo želeli normalno državo, grajeno na dogovorjenem sobivanju, je resnično že sililo čez rob možnega in dopustnega, ko je po plebiscitarno obiskanih volitvah naposled napočil dan, ko smo si minulo sredo vsi skupaj oddahnili: prisegla je vlada, ki ni nova le po datumu, temveč bo, kot vse kaže, nova tudi in predvsem v načinu. V razmišljanju. V dojemanju.
Namesto le dveh žensk, ki sta anemično ubogali prejšnjega predsednika vlade in bili v resnici bolj statistki in izvajalki kot premišljevalki in odločevalki, imamo v petnajsti slovenski vladi kar sedem ministric, osma pa je v nizkem startu in čaka na nov zakon o vladi. Gospe, ki so se podale na pot predanega služenja domovini, kot bi lahko romantično opisali zahtevno ministrsko delo, so se na zaslišanjih pred poslanci pokazale in izkazale kot izgrajene osebnosti. Da, to trdim, in da, morda je Asta Vrečko res najbolj krhka in morda je Tanja Fajon res najbolj pocukrano leporečna med njimi, a vsaka zase so onkraj dvoma gospe z jasnim pogledom na svet, dame z oblikovanimi stališči. Dajejo občutek, da dobro vedo, kaj in kako, in pri tem pri prav nobeni nismo opazili niti drobca vakuuma, ki je denimo izrazito eskaliral pri nekdanji šolski ministrici Simoni Kustec; celo do te mere, da je kot doktorica političnih analiz pozabila na svoje znanje, ga pohodila in osramotila, in je raje nekritično izpolnjevala ta in ona demokraciji zelo nevarna napotila šefa Janše in miljeja okrog njega.
Med vsemi damami je na zaslišanjih pred matičnimi parlamentarnimi odbori najbolj presenetila, pozitivno presenetila, Tatjana Bobnar. Seveda je kot kandidatka za notranjo ministrico in kot nekdanja direktorica slovenske policije, ki je bila razrešena tisto sekundo, ko je Janša marca 2020 prevzel vlado, lahko pričakovala največje suroveže na strani izpraševalcev, in seveda da je tudi ona namesto vprašanj o prihodnjem delu zvečine poslušala neskončne očitke in pridige o preteklosti. Tako daleč je šlo celo, da je Bobnarjeva, ki ji živci neverjetno dobro služijo in je tudi v najpodlejših poizkusih določenih poslanskih neotesancev ohranila trezno in razsodno glavo, pojasnjevala, kam jih je vodil srednješolski učitelj filozofije! Zakaj je vendar danes, na pragu draginjske, surovinske in varnostne krize pomembno, ali je Bobnarjeva bila ali ni bila na protestih za zaprto četverico? In ali je bila ali ni bila v množici na Kongresnem trgu, kjer je Tone Pavček prebral tisto znamenito majniško deklaracijo?
Tatjana Bobnar je na zaslišanju jasno, odločno napovedala revizijo dejanj svojega predhodnika Hojsa. Od njegovega načina vodenja se je natančno, razločno in decidirano distancirala, napovedala je ljudem prijazno policijo, ki ne bo prisiljena uporabljati vodnega topa. Braneč policijo kot tako je targetirala (le) na njeno vodstvo, in to vodstvo je, spomnimo se vendar – ni tako zelo daleč, med demonstracijami proti surovi, neotesani 14. slovenski vladi počelo velike neumnosti. Velike neumnosti. Še enkrat: velike neumnosti.
Strokovna, verbalno spretna, osebnostno zgrajena in čustveno stabilna Bobnarjeva s skoraj tridesetletno kariero v policiji ima le eno težavo. To je interpretacija njenega vodenja policije med letoma 2018 in 2020. Kot generalna direktorica policije je bila neposredno podrejena takratnemu ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju, in takrat, v tistem obdobju, naj bi Bobnarjeva kot poosebljen vrh policije, tako pravijo nekateri, sodelovala pri nezakonitem izganjanju prosilcev za azil. V tistem obdobju je bilo na Hrvaško res vrnjenih čez 10 tisoč migrantov (med njimi zagotovo tudi špekulantov), in drži podatek, da jih je tamkajšnja policija velikokrat pretepala in ropala ter jih nazadnje izgnala v Bosno in Hercegovino. Toda: je vračanje migrantov (z izdatno primesjo špekulantov) res domislica takratne generalne direktorice policije? Kaj že je, glede migrantov, takrat sugerirala EU? Kaj je odrejal minister Poklukar, ki mu je bila Bobnarjeva podrejena? Kdo je sugeriral njemu? Raziskovalec migracij z ZRC SAZU Jure Gombač v Dnevniku pravi, da »nekdo, ki je podpisal serijo dokumentov, s pomočjo katerih so se množično kršile človekove pravice in se je povzročalo nepopisno trpljenje ljudem na poti, pač ne sme biti ministrica«. Pa Gombač ve, kako nastajajo tovrstni dokumenti? Pozna ozadja?
Bobnarjeva je na nedavnem zaslišanju tovrstne očitke zbrano in mirno (ne živčno) ovrgla ter opozorila, da so stališča v družbi glede migrantskega vprašanja lahko tudi deljena in populistična. Krepitev pravne države, vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin bodo, obljublja, izhodišče njenega ministrskega delovanja, in pri tem, tega se vendarle mora zavedati, ji bo javnost zagotovo temeljito gledala pod prste, in prav je tako. Način, s katerim je njen predhodnik vodil ministrstvo, odgovorno za ohranjanje javne varnosti in policije, upravnih notranjih zadev in migracij, je bil namreč takšen, da smo državljani hočeš nočeš morali svoja pričakovanja v največji meri usmeriti prav proti vrhu ministrstva za notranje zadeve.
No, tudi proti vrhu ministrstva za zdravje smo jih, a to je že neka druga zgodba.
