Za akcijo smo odlični, sistem nas jebe
Kako močno se nam mora muditi, da bo sanacija po poletnih katastrofah hitra in uspešna, sistemski ukrepi pa takšni, da bodo katastrofe učinkovito preprečevali?
Pred letom dni smo na tem mestu pisali, kako je september čas za inventuro. Letos je inventura za mnoge trpka, za marsikoga tragična.
Ne gre dvomiti, da bodo kratkoročne ukrepe, tako za namakanje kmetijskih površin na Goriškem kot za zagotovitev pitne vode v slovenski Istri, izvedli. Še vedno so jih. Krpati luknje znamo in zmoremo. Zmanjka nas, ko je treba zadeve strateško nastaviti, da do lukenj ne pride. Za akcijo smo odlični, jebe nas sistem.
Da so poletja, vsi letni časi, pravzaprav, a zdi se, da poletja najbolj, vse prej kot to, kar so bila, vemo. Letošnje pa je Slovenijo vrglo s tečajev - če smo se lani ukvarjali s hudo sušo, ki je najbolj prizadela kmete in tlakovala pot največjemu požaru v zgodovini Slovenije, se je letos vse obrnilo na glavo: orkanski veter je lomil drevesa in odnašal strehe, toča je klestila domove, avtomobile, pridelek, plazovi so odnašali pobočja, poplave, največje v zgodovini države, so odnašale domove, ceste, mostove ... Če kaj, se je v teh nekaj mesecih, ko je huda ura obšla le redke kotičke, pokazala izjemna solidarnost med ljudmi ter učinkovitost civilne zaščite in nenazadnje države pri ukrepanju za zaščito ljudi.
Zdaj pa se začenja bistveno težji del - najprej sanacija, nato prenova. In tu postajajo stvari bolj kompleksne. Res je, da se škoda meri v milijardah, da zadeva široka območja in veliko ljudi in da posledic takšnih razsežnosti ni mogoče odpraviti na mah. Prav tako je jasno, da bo, kot ob potresu v Posočju, sanacija trajala desetletje in več. A mesec dni po poplavah je stanje sledeče: imamo interventni zakon z nujnimi ukrepi, zagotovljenih je 520 milijonov evrov, ustanovljena je državna tehnična pisarna in služba za obnovo po poplavah.
A regionalnih pisarn, ki bodo ključne na terenu, še ni in ni jasno, kdaj bodo, sklad za obnovo, ključen v sistemskem smislu, je nedorečen. Sanacija sedanje škode je trenutno najbolj pomembna za prizadeta območja, ključne pa so sistemske spremembe in ukrepi. Razumljivo je, da mora biti sanacija hitra, sistemski ukrepi pa premišljeni, da ne bodo rokohitrske akcije povzročile novih katastrof. A glede na to, da vreme postaja vse bolj ekstremno in si bodo katastrofe sledile vse pogosteje, nimamo luksuza časa, kot smo si ga lahko vzeli doslej, da bi leta in leta nastavljali sistem, ampak bo treba, upoštevajoč stroko, pohiteti. In upati, da po začetnem zagonu ne bo vse skupaj prešlo v običajne tirnice in nas naslednje ujme ne bodo “presenetile” s spuščenimi hlačami.
Pomembno pa je še nekaj drugega: medtem ko se ukvarjamo s posledicami poplav, ostale težave niso izginile. Najbolj eklatantna je proslula zdravstvena reforma, v katero so bili vloženi največji upi in kroji mandat te vlade, zdaj pa jo (začasno?) umikajo z mize in zagovarjajo manjše ukrepe. Število pacientov brez zdravnika se je medtem povzpelo na 150.000, čakalne vrste nikoli niso bile daljše in naraščajo ... A to ni edina sistemska težava, ki je na mizi že dolgo - rešiti je treba področje šolstva, oskrbe starostnikov ...
Razumljivo je, da ko zunaj sije sonce na nebu brez oblačka, človek ne razmišlja o nakupu dežnika. A bi moral. Če se letos pogovarjamo o preobilju dežja, ki je povzročil ogromne težave, zna prihodnje leto, kažejo napovedi, spet udariti suša. Kaj ta povzroči, smo lani videli na Primorskem - od požara na Krasu do težav z namakanjem povsod in z vodooskrbo v slovenski Istri. Težave torej, ki se ponavljajo že zelo dolgo, le da vse bolj zgoščeno. In kje smo zdaj? Pregrada na Vogrščku je po neskončnih mukah prenovljena, a če bi dotrajan namakalni sistem, ki pušča na vse strani, zagnali v tem stanju, bi zajetje izpraznili, še preden bi jo kmetje v ključnem trenutku sredi poletja najbolj potrebovali. Na Goriškem, ki jih je lani pestila suša, letos pa jim je pridelek klestila toča, s strahom čakajo, ali bodo cevi zakrpane. Občine bodo sistem prevzele in ga, preko javnega podjetja, popravile. Država obljublja denar EU. Ker pa je cevi kar 200 kilometrov, bo trajalo, verjetno vsaj deset let. Če bo denar. Koliko suš bo vmes, je težko napovedati, je pa na mestu vprašanje, koliko manj negotovosti bi bilo, če bi posodobitve začeli pravočasno.
Še bolj nazorna je zgodba o vodi v slovenski Istri. Ne le o zajetjih za kmetijstvo, ki so znanstvena fantastika, 40 let se govori o strateško stabilnem viru pitne vode, a se nato ob vsaki suši krpa luknje in išče ad hoc rešitve. Nazadnje lani, ko so jo vozili s Postojnskega. V igri so bili že Malni, Kubed, Klariči, Padež in Suhorca ... Ni da ni. A v praksi še kar - ni. Kratkoročni ukrepi se sicer že izvajajo, tudi s povezavo z Italijo, v Istri imajo obljubo ministra Brežana, da bo država vložila 92 milijonov, da bodo do leta 2027 pitno vodo dobivali še iz kraškega in postojnskega vodovoda. A kot dolgoročno rešitev naj bi s še eno v nizu projektnih nalog preverjali gradnjo zadrževalnika v Kubedu. Pa smo tam.
Glede na izkušnje ohranjamo zdrav skepticizem. Ne gre dvomiti, da bodo kratkoročne ukrepe za namakanje polj na Goriškem in zagotovitev pitne vode v slovenski Istri nekako izvedli. Ko je treba reagirati in krpati luknje, znamo in zmoremo. Zmanjka pa nas, ko je treba zadeve strateško nastaviti, da do lukenj ne pride. Ja, za akcijo smo odlični, jebe nas sistem. Bomo pa zagotovo prvi ploskali, če se bo tokrat pokazalo, da smo brcnili mimo.