Eden od večjih povzročiteljev skoraj tri leta trajajoče rekordno visoke inflacije v zadnjih 25 letih je bila od izbruha covidne krize in ukrajinske vojne tudi velika rast cen gradbenih materialov in izdelkov. Še zlasti lani. Po ekonomskih zakonitostih se je začela prelivati v končne cene javnih in zasebnih gradbenih investicij.
Nepoučena laična javnost, kamor bi glede na odzive, ki so jih kazale ob tem, lahko prišteli občinske in državne institucije, od ministrstev, direktoratov, direkcij do uradov, je krivdo za razmere po utečenem refleksu, ki so ji ga v zadnjih dveh desetletjih servirali mediji, priročno pripisala »z vsemi žavbami namazanim gradbincem«.
Strah pred aneksi
Industrija gradbenih materialov je zaradi energetsko potratnih proizvodnih procesov zelo odvisna od cen energentov in edini obrambni mehanizem pred podivjanimi razmerami je bila dražitev lastnih proizvodov, brez katerih gradbinci ne morejo.
In tu je nastala težava. Ko so gradbena podjetja začela naročnike opozarjati, da s pogodbenimi cenami več ne pokrivajo višjih stroškov zaradi dražjih energentov, gradbenih materialov in dela, ki so rasli tudi po zaslugi vlade, so se predvsem javni naročniki najprej simptomatično zavili v molk. Nato so začeli iskati poti, kako se izogniti cenovnim skokom teh investicij, ki bi negativno vplivali na njihove proračune.
Spet je oživel strah pred aneksi, ki bi pogodbene vrednosti zaradi podražitev zvišali za nekaj odstotkov. Roko na srce, ne vsi, ampak tudi ti, ki so gradbincem začeli priznavati višje cene zaradi inflacijskih učinkov, so pozneje spremenili stališča.
Izkušenih ni več
Inflacija nas ni prizadela prvič. Spomnimo se astronomskih skokov cen iz nekdanje države, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja povzročali absurdne razmere na gradbenih trgih. Tudi prehod v novo državo je bil v prvi polovici devetdesetih let pospremljen z dvomestno inflacijo, ki se je počasi umirjala na prehodu v novo tisočletje.
Nepomembne cenovne tresljaje je leta 2007 povzročila uvedba evra, od takrat pa vse do izbruha covida-19 je v Sloveniji vladalo cenovno zatišje z največ dvoodstotno letno inflacijo. Na obračune razlik v ceni pri gradbenih storitvah, ki so se po indeksni metodi GZS vsak mesec normalno izvajali do preloma tisočletja, smo pozabili.
Obračunski tehniki, kalkulanti in drugi, ki so se pri gradbenih podjetjih in pri naročnikih ukvarjali z valoriziranjem cen gradbenih storitev, so se upokojili ali umrli. Zato so se njihovi nasledniki, vajeni obračuna izvedenih del samo po pogodbenih razmerjih s fiksnimi cenami, ob najnovejših inflacijskih gibanjih znašli v zadregi. Morali so rešiti vprašanje, kaj je, nato pa še, kako se izračunava valorizacija cen v gradbeništvu.
Še zlasti, ker ne srednješolski ne strokovni in univerzitetni študijski kurikulumi teh veščin in znanj v izobraževalnih procesih prihodnjim gradbenikom že dolgo ne ponujajo. V še večjih težavah so se znašli uradniki pri občinskih in državnih investicijah, ki niso prihajali iz gradbeniških poklicnih profilov.
Leto 1972
Gradbeno gospodarstvo je zaradi inflacije v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo v Sloveniji začeli izvajati prve velike infrastrukturne projekte, razvilo obračunska orodja. Tako so se uspešno spopadali z visoko inflacijo.
Takratno Združenje gradbenih podjetij in proizvajalcev gradbenega materiala je leta 1972 začelo spremljati in izdajati rasti cen gradbenih materialov in izdelkov ter izračunavati njihovo indeksno rast. Po reorganizaciji slovenskega gradbeništva je njihovo izdajanje prevzel GZS.
Sistem je bil zasnovan podobno kot tisti na statističnem uradu. Gradbena in obrtna podjetja s področja graditve ter obrtniških in instalacijskih del, proizvajalci in trgovina gradbenega materiala so zbornici gradbeništva vsak mesec poročali o cenah gradbenih materialov in izdelkov, cenah gradbene mehanizacije in transportnih storitev ter stroških dela. S temi podatki smo po strukturah posameznih gradbenih projektov ter posameznih del izračunali indekse rasti cen. Ponderske strukture za obračun indeksov je gradbeno gospodarstvo razvijalo z lastnim znanjem več kot 40 let in za to svoje delo ne od prejšnje in ne od te države ni prejelo niti beliča.
Ignoranca
Država s priznavanjem valorizacije cen z gradbenimi indeksi vse do začetka minulega leta ni imela težav. Leta 2004 je vlada sprejela pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti za večletne pogodbe, ki bi jih sklepale pravne osebe javnega sektorja. Kot podlago za valorizacijo denarnih obveznosti je določila indekse cen, ki jih uradno objavljajo Surs, Eurostat in GZS.
Pravilnik je med drugim določil, da če se v pogodbi kot podlaga za valorizacijo denarnih obveznosti uporabi indeks cen, se izbere indeks cen tiste vrste blaga ali storitve, ki so predmet pogodbe, oziroma indeks cen tistih elementov, ki vplivajo na denarne obveznosti v pogodbi. V pogodbah se kot podlaga za valorizacijo denarnih obveznosti lahko uporabi indeks cen življenjskih potrebščin, če so denarne obveznosti neposredno odvisne od tega indeksa.
GZS je državne investitorje začel opozarjati, da naj strokovno in zakonito pristopijo k reševanju problematike rasti cen. Predvsem pri tistih pogodbah za dolgoletne projekte, ki so bile podpisane pred covidno krizo in v katerih niso bile upoštevane občutno spremenjene okoliščine zaradi izbruha pandemije in začetka vojne.
Takrat so se država in lokalne oblasti začele obnašati ignorantsko ter iskati razloge za izogibanje pokrivanju razlik v ceni. Politika si je vzela diskrecijsko pravico, da javne naročnike pri reševanju in odločanju o teh zadevah z novimi nesmiselnimi navodili blokira. Tudi s tihimi grožnjami, da bodo predstojniki posameznih organov zamenjani, če ne bodo sledili navodilom. Zlasti ministrstvi za javno upravo in za infrastrukturo.
Razumete?
Vlada je pod pritiskom GZS in gradbenih podjetij konec maja s sporočilom vizionarsko ugotovila – ker tega res nismo vedeli –, da je za vodenje javnih naročil ter sklepanje pogodb v breme proračuna, vključno z izborom in določitvijo spreminjanja cen, odgovoren predstojnik posameznega organa (minister, župan, direktor ...) in da je določitev načina spremembe cen odvisna od predmeta naročila oziroma pogodbe, ki jo najbolje pozna naročnik in jo zato lahko najbolj ustrezno določi. V naslednjem stavku si je pilatovsko umila roke in povedala, da ne more in ne sme predpisovati, katera metodologija ali indeks sta najbolj primerna, ker je prilaganje cen inflaciji odvisno od več dejavnikov, predvsem pa pogodbenih določil.
V naslednjem stavku je povozila prejšnjega, kjer se je razglasila za nepristojno in zapisala, da neposredni in posredni uporabniki državnega proračuna in občinskih proračunov ter javni gospodarski zavodi in javna podjetja, katerih ustanovitelj je država ali občina, uporabljajo pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja. Pravilnik določa uporabo indeksov cen, med drugim indekse Statističnega urada, ki pripravlja tudi lasten indeks gradbenih del in ga bo začel objavljati od prvega četrtletja 2024. Pri tem je v sporočilu namerno izpustila navedbo indeksov cen, ki jih mesečno objavljata GZS in Eurostat.
Klobase in kokakola
Ker Sursu po vladnem navodilu še ni uspelo vzpostaviti lastne strukture indeksov gradbenih del, indeksi GZS pa po 50 letih njihove uporabe za nekatere ministre in ministrice te vlade niso več primerni, se zdaj za obračun razlik v ceni v gradbeništvu uporablja indeks rasti cen življenjskih potrebščin.
Kako so cene življenjskih potrebščin, kamor med drugim sodijo oblačila, hrana, tobak in stanovanjske najemnine, povezane z indeksom gradbenih proizvodov, vedo spet samo tisti, ki so takšno določilo sprejeli. Zakaj je zdaj to postalo politično vprašanje ali vprašanje, ki se rešuje s političnim namesto strokovnim jezikom, nam na GZS ni jasno.
Naše indekse smo tudi primerjali z indeksi v osrednjem delu Evrope, v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji, v Nemčiji in ugotovili, da so med najnižjimi. To so ugotovili tudi javni naročniki. Seveda so tudi tisti državni naročniki, ki so do nastopa odločnih in izkušenih politikov razumeli pomen obračuna razlik v ceni z gradbenimi indeksi, čez noč obrnili ploščo in začeli uporabljati indeks rasti cen življenjskih potrebščin.
Če danes za Dars izvajate obnovitvena dela na voziščni konstrukciji in vam bodo cene gradbenih materialov v tem času zrasle za več kot deset odstotkov, je mogoče, da bosta v indeksu rasti cen zajeta tudi kranjska klobasa ali plastenka kokakole.
Ampak nič hudega. Država že ve, kaj je za njene državljane najbolje. Oziroma naj bi vedela. Če ima boljši ključ ali boljše rešitve za obračun rasti cen, naj jih uporabi. Samo naj gradbenih izvajalcev z neodzivnostjo ne pušča v negotovosti, kar je najslabše. Ker bi se zaradi tega tudi lahko začela zapirati gradbišča.
Gregor Ficko je direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri GZS.
