Pisemski pogovor: Draga MamAnja, draga Lea

Ena vloga, dve igralki - eksplozija ustvarjalnosti pa tudi strahov in dvomov, ki igralca spremljajo na poti do lika, da ta na odru zaživi svoje polno življenje. O liku Bogomile iz Prešernovega Krsta pri Savici, ki ga bo ansambel koprskega gledališča z gosti prihodnji mesec prvič predstavil na odru matične hiše, pozneje pa tudi na odru velike dvorane Cankarjevega doma, kjer bo potekala državna proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, sta si tokrat dopisovali dramski igralki Anja Drnovšek in Lea Cok - slednja bo v času Anjine odsotnosti nastopila tudi v vlogi Bogomile.

Draga MamAnja,

ta skovanka se je rodila, ko sem pomislila na tvojo novo družinico. Kako zelo sem srečna za vas! Želim vam sreče in veliko miru. Seveda upam, da mali rad veliko spi. Ponoči in podnevi.

“Lahko bi rekla, da je proces nastajanja predstave res podoben porodu, toda igralec nosi v sebi predstavo tudi pozneje, ko se ta že rodi. Proces rojevanja tako ni zaključen, saj se mora igralčeva vloga roditi vsak večer na novo. In če je avtor glava in režiser veliki kreator, je igralec - duša.”

Anja Drnovšek

igralka

Razmišljam, da je proces nastajanja predstave podoben nosečnosti (sama te izkušnje nimam, zato me zanima tvoje mnenje). Ta je lahko neprijetna, nate pritiska navznoter in zato potrebuje čas, da se izteče v svojem naravnem ritmu. Zaupati moraš, da bo ta ritem prinesel blaginjo vsem. Tudi študij predstave ima svoj ritem in zame je prav to morda najtežje obdobje, saj se soočam z neznanim. Sledi premiera, porod in nato, kot da bi bolečine, ki so spremljale proces, izzvenele. Kot da proces in rezultat ne bi bila tako pomembna kot dejstvo, da smo ustvarjalci skupaj uspeli vdihniti življenje umetnosti, ki je umetna resničnost. Vidiš tudi ti vzporednico?

Mislim nate!

“Leta sem se borila s paradoksi zdaj pa se mi zdi, da se zmaga skriva v tem, da obupam. Obupam nad idejo, kdo sem, se spoznavam na novo in se prerojevam preko vlog. Preporod je torej posledica zavedanje obstoja življenja in njegove minljivosti, sprejemanje sprememb in zaupanje, da se vse dogaja v najvišje dobro.”

Lea Cok

igralka

Lea

* * *

Draga Lea,

vesela sem tvojega pisma. Vesela sem tudi, da si ti tista, ki je prevzela moje vloge. Tako vem, da so v dobrih rokah.

Všeč mi je tvoje razmišljanje. Lahko bi rekla, da je proces nastajanja predstave res podoben porodu, toda igralec nosi v sebi predstavo tudi pozneje, ko se ta že rodi. Proces rojevanja tako ni zaključen, saj se mora igralčeva vloga roditi vsak večer na novo. In če je avtor glava in režiser veliki kreator, je igralec - duša.

Na tem mestu mi je ljubša beseda preporod (ki se zgodi po porodu). Katarza, če hočeš. Občutje, ki te kljub vsem mukam dela živega, večjega, čeprav z vsakim gibom, zvokom in neprespano nočjo pustiš (na odru) delček sebe. Paradoksalno, kajne? Ampak to ima smisel. Da najdeš samega sebe v svetu praznih besed in obljub, nesmislov in pokažeš svojo dušo. Carl Gustav Jung je nekoč dejal, da belci ne razmišljajo s srcem ali glavo, temveč z jezikom: “Mislijo samo z besedami, ki so danes nadomestile Logos.” (Serrano 2008:96).

Zato, draga Lea, je izredno pomembno, da kljub temu, da vstopaš v moje like z že začrtanimi nitmi in kljub vsem 'porodnim' mukam, ki so se zgodile meni, narediš like žive po tvoje. Da znotraj že ustaljenega sistema pokažeš svojo dušo in tako najdeš svoj preporod in svojo katarzo.

Samo tako boš lahko kljubovala paradoksom (življenja).

Lepo in toplo te pozdravljam,

Anja

* * *

Ljuba MamAnja,

če prav razumem, del sebe vedno pustimo v pozornosti, ki jo namenimo osebi, ideji, poklicu, vlogi, sebi in zato velja, da bo to, v kar usmerjam svojo pozornost, raslo. Lahko tudi v paradoks, kajne!?

Leta sem se borila s paradoksi zdaj pa se mi zdi, da se zmaga skriva v tem, da obupam. Obupam nad idejo, kdo sem, se spoznavam na novo in se prerojevam preko vlog. Preporod je torej posledica zavedanje obstoja življenja in njegove minljivosti, sprejemanje sprememb in zaupanje, da se vse dogaja v najvišje dobro.

Listam po Krstu pri Savici, v katerem tvoja Bogomila že nestrpno čaka, da jo utelesim. Ji za čas življenja predstave podarim svoje življenje in si dam priložnost, da se prerodim. Šele zdaj spoznavam, kolikim likom si dala prostor, da živijo v tebi, zdaj v meni. Hvala ti. Ni težko, vendar mislim, da mi besedilo danes ne bo šlo v glavo. Sprašujem se, kako za božjo voljo bom ob tako polnem urniku v prihodnosti lahko skrbela za katerokoli bitje, razen zase? Zmanjkuje mi časa zase. In nisem edina. Veliko sem premišljevala ali je to simptom družbe, ki je zamenjala profesionalizem za perfekcionizem in samozavest za samovšečnost?

Čas. Zdi se, da skupaj z njim kot pobesneli vlak drvimo proti prepadu in nas kmalu čaka poguba, najsi skočimo z njega ali pa končamo v njegovih razbitinah. Je čas res krivec? Je kriv naš odnos do časa? Je danes privilegij imeti čas za razmišljanje o času? Ali je to prekletstvo?

Kako je s tvojim časom, draga Anja? Teče zdaj zate drugače?

Pozdrav vsem trem sončkom,

Lea

* * *

Draga Lea,

toliko vprašanj pa vendar ... Misliš, da v sami večnosti obstajajo končni odgovori nanje?

Čas. Čas zame teče hitreje. Drugače. Pozornost je drugje. Nisem več na prvem mestu ... Bogomila. Od boga mila. Meni je s svojo na videz nebogljenostjo povzročala sive lase. Sprva je nisem razumela. V glavi so se mi porajale celo ideje, da je moja Bogomila antagonist. Ampak na koncu sem ugotovila, da je močnejša od vseh nas. Samo pomisli. Lahko ljubiš tako goreče, da ljubezen usmeriš v nekaj tebi neznanega in se temu popolnoma predaš?

Rada bi ti razkrila notranji monolog moje Bogomile, ki sem ga enkrat na začetku študija zapisala. Upam, da ti bo pomagal. Veselim se tvoje Bogomile.

Objem,

Anja

*

Priloga: Notranji monolog

O, Črtomir. Zate. To delam zate. Da tvoja duša preživi. Da se srečava spet nekje. Daleč. A morda, ne tako zelo …

Pravi bog, je bog ljubezni.

Bog ljubezni.

Ljubezen. Ti si ljubezen.

Moj oče sklanja glavo.

V imenu očeta in sina in ...

V imenu očeta ...

Očeta ...

Moj oče sklanja glavo ... klanja se tej veri, tako kot bom to storila jaz.

Ne slišim besed, ki jih monotono govori tisti druid. Vendar jih ponavljam. Zate.

Da se srečava nekje. Tam v tistem svetu, kjer vlada blaginja. Vse bom naredila, da te zopet vidim ... obljubila sem tebi. Zdaj bom obljubila njemu. Bogu ljubezni.

Rekel mi je naj molim. Če molim, te vidim. Če klonim, te vidim. Klonila bom, moj Črtomir. Zate bom klonila.

Zaprla bom oči, ko se bo zgodilo. Ti boš z menoj. Ne bo hudega. Z nama bo Bog ljubezni. Zato se ne bojim. Ne bojim se Črtomir. Tako kot se ti ne boš več bal, ko bom molila zate.

Kličejo me, Črtomir. Bog ljubezni me kliče. Voda bo stekla po mojem tilniku in jaz bom molila zate. In zame. Da se srečava nekje.

* * *

Draga MamAnja!

Hvala za tako inspirativen monolog in da, seveda da mi pomaga.

Ko si zapisala, da nisi na prvem mestu (začasno) sem pomislila, da je morda prav to zmogla tudi Bogomila. Postaviti ljubezen pred posvetne užitke, začasne in v primerjavi z večnostjo in neskončnostjo kreacije Boga, le bežne utrinke. Žrtvovanje užitka za tistega, ki sam zase ne more poskrbeti, je dejanje brezpogojne ljubezni. Četudi je Črtomir vodja, sposoben skrbeti zase in za druge, ga je zanesla strast, strah pred neznanim, s katerim se je soočal z nasiljem. Bogomila je to sprevidela in 'spremenila' usodo vseh (Črtomirovo, lastno in tudi očetovo) v veri, da ljubezen lahko premaga tudi največje izzive. Naj te dopolnim, če smem: Rekla si, da je Bogomila močnejša od vseh nas in mislim, da je Bogomila v nas vseh. Je vzor, kako se lahko približamo Bogu, kako mu postanemo podobni, kako ga zaslišimo v svojem srcu in spoštujemo njegovo voljo, ne da bi sami posegali po ekstremih dejanjih brez njegove privolitve. Mislim, da začne takrat delovati za nas, ko začnemo mi delovati zanj, ki je univerzalni red. Takrat se kaos sam od sebe prelevi v red.

Verjamem, da si v redu.

Objem, Lea

---