Raje kot pohvale sliši kritike

Ko se združita nadarjenost in dolgoletna vaja, se lahko rodijo zavidanja vredne zgodbe. Zgodba Nika Bertonclja se piše z ujetjem pravih trenutkov, iskanjem svetlobe in kompozicij, ki jih odkriva skozi fotografski objektiv. Triindvajsetletnemu Jeseničanu je Fotografska zveza Slovenije pred kratkim podelila naziv mojster fotografije, s čimer je postal tudi najmlajši nosilec tega naziva.

Njegova fotografska pot se je začela pred slabimi desetimi leti, ko se je ob koncu osnovne šole vključil v fotografski krožek. »Moj prvi mentor je bil Sandi Novak, z njim sem prvič začel resneje odkrivati fotografski poklic in njegove čare. Bil je tisti, ki mi je zares dal vedeti, kaj je dobro, kaj je slabo in konec koncev da sem na pravi poti, če bom le vztrajal,« pojasni Nik Bertoncelj, ki se je kljub velikemu zanimanju za fotografijo takrat vseeno odločil, da svojo izobraževalno pot nadaljuje na srednji vzgojiteljski šoli. Kot pravi, ga je tja vleklo predvsem navdušenje nad delom z otroki in prepričan je bil, da bo to tudi njegova poklicna pot. »Vseeno sem se nato že v srednji šoli začel resneje ukvarjati s fotografijo, okolica je bila zadovoljna z mojim delom, govorili so mi, da imam potencial, da znam ujeti trenutke, bil pa je to tudi čas, ko sem veliko fotografiral in nabiral izkušnje. Ko mi je enkrat začelo zmanjkovati časa za šolo oziroma sem ga več posvetil fotografiranju, sem slutil, da se bo moja poklicna pot spremenila.«

Dobra priprava je pol opravljenega dela

Nikov prvi fotoaparat je bil sicer amaterski, kupljen bolj za hobi kot pa resno delo, in kaj kmalu je ugotovil, da ne bo zadostil njegovim potrebam. »Bil je klasičen družinski fotoaparat, nič posebnega, kasneje sem si potem kupil boljšega. Ampak vedno pravim, da ni pomembna oprema, ampak tisti, ki stoji za njo in jo uporablja,« pravi mojster fotografije, ki se svojih začetkov zelo rad spominja. »Vesel sem bil, da sem lahko monetiziral svoj hobi, se imel super, spoznaval ljudi, hodil po dogodkih in zraven zaslužil kakšen evro.« Kljub temu pa Bertoncelj rad pogleda svoja začetna dela, da vidi, kako je napredoval. Kot poudarja, ob pogledu na prva dela razmišlja o tem, kako je včasih mislil, da ve, kaj dela, pa pravzaprav še ni imel dovolj znanja. »Do danes se je veliko spremenilo, tudi na sam proces fotografiranja gledam precej drugače. Včasih se mi priprava ni zdela tako pomembna oziroma ji nisem posvečal tolikšne pozornosti, dandanes pa se mi zdi, da je dobra priprava že pol opravljenega dela.« Mladi fotografski mojster se trudi, da je na vsak teren dobro pripravljen, osredotočen, drugačen in prilagodljiv. Kot pove, na koncu sicer šteje, da se uresničijo želje naročnika, vendar v vsako delo poskuša vnašati svoje ideje.

Kar dela, naredi pristno

Nikov fotografski slog ni specifičen, saj se loti vsega, kar mu pride pred objektiv. »Zagotovo pa najraje fotografiram ljudi, saj na ta način lahko zajamem čustva in dodam fotografiji globlje sporočilo, kot pa če bi fotografiral pokrajino. Fotografija zaživi čisto drugače, če je na njej živ element s specifičnim izražanjem in gibi. Na tak način potem lahko ujamemo trenutke, ki so neponovljivi, kar dela fotografijo posebno, drugačno. Zame je dobra fotografija neponovljiva, iskrena, pristna. Res pa nisem pristaš digitalno manipuliranih del, to so zame pravi fotografski grehi. Držim se načela, da tisto, kar naredim, naredim pristno.«

Čeprav se formalno ni izobraževal za fotografa, mu znanja ne manjka. Za to je v veliki meri zaslužno tudi Fotografsko društvo Jesenice (FDJ), katerega član je tako rekoč že od svojih fotografskih začetkov. »Zelo sem hvaležen FDJ, saj so mi res pomagali pri razširjanju obzorij. Naučil sem se ogromno, spoznal izjemne ljudi, odlične fotografe in njihovo delo,« pove mojster, ki se lahko pohvali tudi s svojim mladinskim fotografskim natečajem Po­rtret, ki poteka pod okriljem FDJ, Mladinskega centra Jesenice in JSKD OI Jesenice. Portret je letos potekal že četrtič, in kot pojasni Bertoncelj, mu natečaj predstavlja potrditev dobrega medsebojnega sodelovanja vseh vpletenih in tudi njegovega dela.

Fotografije potrebujejo svojo »češnjo«

Fotografija je edinstvena in ustvarjalna poklicna pot, ki lahko prinese veliko zadovoljstva, hkrati pa ima tudi svoje izzive in omejitve. »Zagotovo je prednost in slabost fotografskega poklica ta, da nimaš ustaljenega urnika. Včasih ti to ustreza, včasih ne. Potrebuješ veliko potrpežljivosti, moraš se prilagajati, ampak po drugi strani dobiš veliko v zameno. Si svoboden, lahko ustvarjaš, spoznavaš ljudi, kraje, hodiš po dogodkih. Se pa delo ne konča, ko zaključim fotografiranje, pravo delo se začne šele, ko sedem za računalnik. Čeprav so fotografije že v osnovi dobre, pa potrebujejo 'češnjo na torti', ki jo potem dodam v postprodukciji. Ravno toliko, da še dodatno izrazim svoj osebni pristop,« razloži mladi fotograf, ki se tudi na dopust ne odpravi brez fotografske opreme. Še več, svoja potovanja največkrat načrtuje ravno na podlagi vprašanj, kje in kaj bo lahko videl in fotografiral. Pri svojem delu se srečuje z najrazličnejšimi ljudmi, fotografira športne dogodke, poroke, koncerte ... In vedno pravi, da so kritike še kako dobrodošle. »Kritike nam omogočajo, da se učimo, da rastemo in se izboljšujemo. Zelo rad slišim kritiko, podkrepljeno s konkretnimi argumenti, celo rajši kot pohvalo. Vedno vsakomur rečem, naj mi raje pove, kaj je slabo, namesto kaj je dobro. Vseeno pa želim, da so kritike na mestu oziroma da mi tisti, ki kritizira, zna pojasniti, ne le reči, da nekaj ni v redu.«

Čeprav je bilo do naziva mojstra fotografije precej korakov, Bertoncelj v začetku ni načrtoval, da bo postal mojster, kaj šele najmlajši v Sloveniji. »Naziv mojster fotografije mi pomeni, da sem na pravi poti in da je moje delo prepoznano, dobro. Mi pa veliko več kot to, da sem osvojil naziv, pomeni to, da sem najmlajši. Tega nisem pričakoval oziroma ko sem začel pošiljati fotografije na natečaje, mi nikoli ni šlo za to, da bom osvajal nazive. Bolj za to, da bi dobil potrditev, na kakšnem nivoju sem oziroma kako kakovostne so moje fotografije.«