Sobota, 7. 1. 2023, 22.16
1 leto, 3 mesece
Bitka za Dražgoše
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,04
133
Po koncu dražgoške bitke so Nemci vas izropali, požgali in na koncu popolnoma porušili.
V začetku januarja je v Sloveniji vsako leto tradicionalna slovesnost v spomin na dražgoško bitko. Poglejmo, kakšni so zgodovinski podatki o tej bitki med slovenskimi partizani in nemškimi silami, ki se je odvijala pred 81 leti, ter kakšno usodo je po bitki doživela vas Dražgoše.
Slovenski narod se je po napadu nacistične Nemčije in njenih zaveznic na Jugoslavijo spomladi 1941 znašel v izjemno težkem položaju. Slovensko ozemlje, ki je bilo del Jugoslavije, je bilo po kapitulaciji starojugoslovanske kraljeve vojske spomladi 1941 razkosano na štiri dele.
Razkosanje Slovenije
Gorenjska, Štajerska in Posavje so prišli pod Hitlerjevo Nemčijo. Dolenjsko, Belo krajino, Notranjsko in Ljubljano so si prigrabili Italijani – to ozemlje je dobilo ime Ljubljanska pokrajina. Prekmurje je dobila Horthyjeva Madžarska. Košček slovenskega ozemlja (pet vasi južno od Brežic) je Nemčija odstopila ustaški Pavelićevi Neodvisni državi Hrvaški (NDH).
Načrtno raznarodovanje Slovencev
Cilj vseh štirih okupatorjev je bilo raznarodovanje Slovencev. Italijani so si ta cilj zastavili bolj srednjeročno oziroma dolgoročno, Nemci pa so to poskušali z radikalnimi ukrepi doseči čim prej. Del Slovencev, zlasti iz Posavja, in veliko tistih, ki so jih Nemci šteli kot najbolj narodno zavedne in politično moteče, so tako začeli izganjati (zlasti v NDH in Srbijo), na njihove domove pa naseljevati Nemce. Tiste Slovence, ki jih ne bi izgnali, pa bi načrtno in prisilno ponemčili.
Slovensko ozemlje sta si aprila 1941 razdelili Nemčija in Italija. Del ozemlja sta Adolf Hitler in Benito Mussolini prepustila tudi Madžarski, ta je dobila Prekmurje, ter NDH. Slovensko ozemlje so tako razkosali kar štirje okupatorji.
Primerjalno gledano smo jo Slovenci zelo slabo odnesli. Položaja, v katerem smo se znašli Slovenci leta 1941, ni mogoče primerjati s položajem številnih drugih okupiranih narodov v Evropi, na primer Dancev ali Norvežanov, tudi ne s položajem Francozov ali Čehov. Noben od teh narodov ni bil deležen takojšnjih nemških raznarodovalnih ukrepov, prisilnega izseljevanja in popolnega izbrisa njihovih političnih enot.
V podobnem težkem položaju kot Slovenci so bili na primer Poljaki, ki jih je Hitlerjeva Nemčija, ker so bili na poti nacističnega prodora proti vzhodu, hotela čim prej izbrisati iz zgodovine (tudi ime Poljske je nacistična Nemčija popolnoma izbrisala iz evropskega zemljevida – postala je Generalna gubernija). Zelo težaven je bil tudi položaj Srbov na območju NDH, kjer so postali tarča ustaške genocidne politike. Podobna in še hujša pa je bila nemška politika proti vzhodnoslovanskim narodom in zlasti Judom.
Hitlerjeva Evropa brez Slovencev
V primeru torej, da bi v drugi svetovni vojni zmagala Nemčija s svojimi zaveznicami, bi bil slovenski narod skoraj dobesedno izbrisan z obličja Zemlje. V Evropi, kot si jo je leta 1941 zamislil nacistični diktator Adolf Hitler, Slovenci kot narod ne bi imeli pravice do obstoja.
Trda politika nacistične Nemčije (na samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi, zlasti proti slovanskim narodom, ki jih je nacistična rasna ideologija štela za tako imenovane podljudi) je seveda sprožala upore, ki pa so jih Nemci krvavo zatirali in vzpostavljali tako imenovane pokopališke mire. Partizanski in četniški upor v Srbiji so tako zatrli z množičnim streljanjem civilistov v Kragujevcu in Kraljevu oktobra 1941.
Septembra 1941 so Nemci zaradi napada slovenskih partizanov požgali vas Rašico, vaščane pa izgnali. Vodilno vlogo v slovenskem partizanskem odporniškem gibanju je imela komunistična partija, ki je imela tesne stike s komunistično Sovjetsko zvezo.
Moskva in slovenski partizani
Sovjetska zveza, ki je bila velika opora slovenskim oziroma jugoslovanskim komunistom, je bila od poletja 1939 nemška zaveznica (skupaj z njo si je razdelila Poljsko). Stalin je namreč pričakoval, da se bo Nemčija na zahodu zapletla v dolgotrajno vojno s Francijo in Veliko Britanijo, tako kot v času prve svetovne vojne, a se je krepko uštel. Nemško-sovjetsko taktično zavezništvo se je končalo junija 1941, ko je Nemčija s svojimi zaveznicami napadla Sovjetsko zvezo.
Nacistična Nemčija je načrtovala izgon tretjine Slovencev (od 220 do 260 tisoč) z nemškega zasedbenega območja. Kot piše slovenski zgodovinar Tone Ferenc, so ti načrti presegali tovrstne načrte v nekaterih drugih zasedenih pokrajinah, celo na Poljskem. Tega načrta niso mogli popolnoma uresničiti, a je bil delež izgnanih in pregnanih Slovencev, to je okoli deset odstotkov (okoli 80 tisoč), večji kot v katerikoli drugi evropski pokrajini. Na fotografiji: nasilno izgnani Slovenci, ki jih stražijo oboroženi pripadniki nemških sil, na mariborski železniški postaji čakajo na vlak za Srbijo.
Nemške sile so hitro prodirale, a so v začetku decembra 1941 doživele hud poraz v bitki za Moskvo. Nemški poraz tik pred sovjetsko prestolnico je tudi med slovenskimi komunisti vzbudil upanje, da se bo nemški vojni stroj zdaj hitro sesedel. A ni bilo tako, saj vojne še zdaleč ni bilo konec.
Partizanska vstaja na Gorenjskem
Pozimi 1941–1942 so se Nemci tudi odločili za zadušitev vstaje na Gorenjskem. Partizanske sile (Cankarjev bataljon) so namreč decembra 1941, verjetno opogumljene z novicami o nemških neuspehih pred Moskvo, začele napade na nemške sile v Poljanski dolini.
V eni od partizanskih zased je med drugim padlo 35 nemških okupatorjev – pripadnikov policijske čete. Zelo pomemben razlog za partizanski napad je bilo tudi nemško prisilno izseljevanje Slovencev iz Poljanske doline. Z napadi so partizani skušali preprečiti izseljevanje.
Umik Cankarjevega bataljona v Dražgoše
Zaradi nemških okrepitev in ofenzive se je Cankarjev bataljon znašel v težavah. Veliko borcev Cankarjevega bataljona je tudi odšlo domov, ker se niso več hoteli bojevati (Nemci so jim obljubljali amnestijo, prav tako so spoznali, da Nemčija zaradi poraza pred Moskvo še ni na kolenih). Ostanki bataljona so se tako v hudi zimi (zapadlo je okoli meter in pol snega) umaknili v vas Dražgoše, ki je štela več kot 400 prebivalcev.
Letošnja slovesnost v Dražgošah bo že 66. po vrsti.
Nekateri celo domnevajo, da so partizani zavestno žrtvovali vas, da bi spet spodbudili ljudi k odporu proti Nemcem. Najverjetneje pa je šlo preprosto za naivno upanje Cankarjevega bataljona, da bodo iz Dražgoš naredili nekakšno neosvojljivo gorenjsko Moskvo. Ne nazadnje so bile razmere za napad za Nemce precej težavne – ne samo zaradi visokega snega, ampak ker so morali večinoma napadati v hrib.
Nemški zločini v Dražgošah
A bitka, ki se je začela 9. januarja 1942, ni trajala dolgo. Partizani (med njimi so bili tudi nekdanji starojugoslovanski častniki in španski borci) so sprva odbili nekaj napadov, a so se zaradi izmučenosti in pomanjkanja streliva skupaj z delom Dražgošanov pred nemškimi silami, te so imele na razpolago tudi topništvo, 11. januarja zvečer iz vasi umaknili proti Jelovici.
Nemške sile so v vas prišle še isti dan in takoj začele pobijati vaščane, ki se niso umaknili. Najprej so postrelili 21 moških in fantov, pozneje pa so jih še 18 pobili v župnišču in prosvetnem domu ter stavbi zažgali. Domačine, ki so umrli v župnišču, so verjetno žive zažgali. Vsega skupaj so Nemci v času bitke in po njej ubili 41 Dražgošanov, 81 pa so jih izselili iz vasi. Vas so Nemci izropali, požgali in na koncu popolnoma porušili.
Partizanske in nemške izgube
V bitki je padlo devet partizanov (nekateri viri navajajo sedem mrtvih partizanov) ter 28 ali 27 (podatki se razlikujejo) nemških vojakov oziroma policistov. Enajst partizanov je bilo ranjenih, na nemški strani jih je bilo ranjenih 14.
Nemški zločini nad civilisti
Krvava usoda, kot so jo doživele Dražgoše, seveda ni bila v času druge svetovne vojne nobena velika izjema. Obstaja ogromno podobnih primerov, predstavimo jih le nekaj. Junija 1941 so Nemci v češki vasi Lidice v bližini Prage pobili vse moške, starejše od 15 let, in vas zravnali z zemljo. To je bilo nemško zločinsko maščevanje zaradi atentata pripadnikov češkega odporniškega gibanja na guvernerja t. i. češko-moravskega protektorata Reinharda Heydricha. Podobno so se Nemci decembra 1943 znesli nad grškim mestecem Kalavrita, ko so pomorili skoraj vse moške v mestecu in ga uničili.
Znana je francoska vas Oradour-sur-Glane, kjer so se Nemci zaradi akcij francoskih odpornikov junija 1944 krvavo znesli nad stotinami civilistov. Esesovci so v vasi pobijali tudi otroke in ženske. Ne nazadnje, do podobnega krvavega znašanja vojakov nad civilisti prihaja tudi v Ukrajini. Spomnimo se le na naselje Buča, kjer so lani ruske sile, ki so prodirale proti Kijevu, doživljale hude poraze. Po umiku ruske vojske iz Buče so v naselju odkrili trupla številnih ukrajinskih civilistov.
Različni pogledi na dražgoško bitko
Narodnoosvobodilni boj (NOB), katere del je dražgoška bitka, je tudi ena od točk razhajanj med slovensko levico in desnico. Na desnici glede dražgoške bitke namreč pogosto slišimo, da so partizani oziroma komunisti vas žrtvovali oziroma da je bila odločitev za frontalni spopad z Nemci v Dražgošah velika napaka. Različni pogledi na dražgoško bitko so tudi med prebivalci Dražgoš.
133