Glasbenik, zborovodja in etnolog je postavil temelje slovenske folklorne dejavnosti, obenem pa poudarjal pomen umetniškega ustvarjanja.

Akademska folklorna skupina France Marolt med letom z izkušenim, plesno in pevsko izobraženim kadrom izvede več kot 60 koncertov, krajših nastopov in delavnic ter številne samostojne projekte. Foto: BoBo
Akademska folklorna skupina France Marolt med letom z izkušenim, plesno in pevsko izobraženim kadrom izvede več kot 60 koncertov, krajših nastopov in delavnic ter številne samostojne projekte. Foto: BoBo

V dvajsetih letih je ustanovil Folklorni inštitut (1934), danes Glasbenonarodopisni inštitut pri ZRC SAZU, sestavil Akademski pevski zbor (1926), leta 1946 preimenovan v Akademski pevski zbor Tone Tomšič, prav tako pa Akademsko folklorno skupino (1948), ki je po njegovi smrti postala Akademska folklorna skupina France Marolt.

Zavzemal se je, da bi ljudsko glasbeno in plesno področje povzdignil na višjo, umetniško raven. Foto: Wikipedia
Zavzemal se je, da bi ljudsko glasbeno in plesno področje povzdignil na višjo, umetniško raven. Foto: Wikipedia

Deloval je tudi širše. Urša Šivic, etnomuzikologinja na Glasbenonarodopisnem inštitutu, ga vidi kot izjemno zagnanega in delavnega. "Veliko časa je preživel na terenu, opazoval in zapisoval. Odprl je ogromno področij," je povedala za STA.

Predaval je glasbeno folkloristiko
Med drugimi je pisal kritike zborovskih priredb ljudskih pesmi, na glasbenem konservatoriju (Glasbeni akademiji) predaval glasbeno folkloristiko, pripravil učbenik oziroma Pevsko vadnico, v kateri je predstavil osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja, zasnoval delovni in repertoarni koncept ter vodil pevski zbor Radia Ljubljana, pripravil šest oddaj za Radio Ljubljana, bil pa je tudi član ocenjevalnih komisij skladateljskih natečajev.

Lipa zelenela je kot simbol upora
Tomaž Simetinger izpostavlja tudi njegovo uporniško plat. Pesem Lipa zelenela je, ki jo je pod njegovim vodstvom Akademski pevski zbor zapel na zadnjem nastopu v ljubljanski Unionski dvorani 12. decembra 1941 tik pred kulturnim molkom, je tedaj postala simbol upora. Na prvi pogled povsem običajno besedilo pesmi je ob začetku druge svetovne vojne pomenilo veliko več. Še posebej besede zadnje kitice so predstavljale hrepenenje Slovencev po svobodi, kar pa je Marolt dodatno ponazoril z izjemno dinamiko na koncu pesmi, opisuje Simetinger.

Pesem, katere besedilo je napisal Miroslav Vilhar, melodijo pa zložil Davorin Jenko, je danes nepogrešljiv element koncertov APZ-ja Tone Tomšič.

Prvi sistematični koraki k razvoju ljudske kulture plesa in glasbe
"Kot umetnik in raziskovalec je imel izjemno strast do glasbe, strast do dela s historičnim vidikom plesa, predvsem pa je bil človek z razmeroma vizionarskimi idejami, kako naj bi se predvsem folklorno področje med obema vojnama in po drugi svetovni vojni gradilo,"
je pojasnil Simetinger, ki poudarja, da pogosta oznaka Marolta kot prvega slovenskega etnologa, etnokoreologa, etnomuzikologa vseeno ni povsem pravilna. Kljub želji po študiju na teh področjih namreč ni imel formalne izobrazbe, za kar je krivo tudi obdobje obeh vojn. "Res pa je, da je naredil prve sistematične korake k razvoju ljudske kulture plesa in glasbe."

Kot umetnik in raziskovalec je imel izjemno strast do glasbe, strast do dela s historičnim vidikom plesa, predvsem pa je bil človek z razmeroma vizionarskimi idejami, kako naj bi se predvsem folklorno področje med obema vojnama in po drugi svetovni vojni gradilo.

-

Zavzemal se je, da bi ljudsko glasbeno in plesno področje povzdignil na višjo, umetniško raven. Znano akademsko folklorno skupino je zato sestavil zelo načrtno. "Čeprav so že pred njim obstajale nekatere začetne folklorne plesne skupine, je bila Maroltova prva, ki je bila funkcionalno organizirana in pozneje imela zelo resne posledice za razvoj dejavnosti," še dodaja Simetinger.

Marolta se je še posebej po vojni in po njegovi smrti dolgo časa interpretiralo kot človeka, izrazito vezanega na koncepte iskanja pristnosti, avtentike, zgodovinskih podob glasbe in plesa. Njegov namen pa ni bil slednje, temveč ustvariti uprizoritveno dejavnost, specifično po svojem žanru, ki bo umetniško obdelana in sama postala umetnost.

Foto: A. Mulec
Foto: A. Mulec

Kot pravita Šivic in Simetinger, se je v povojnem obdobju uveljavil model tako imenovanega pozitivizma, pri katerem so verjeli, da dosledno zapisovanje in posnemanje nekega plesa pomenita izvedbo tega plesa na enak način kot v preteklosti. Enako je bilo z glasbo. "Danes to ne drži," opozarjata.

Ne gre več za ohranjanje, ampak za umetniško ustvarjanje fiktivne in romantične podobe preteklosti, pri čemer sta pomembni tehnična dovršenost, natančnost.

-

V zadnjih letih se na področju folklorne dejavnosti zato stvari spreminjajo. Od prepričanja, da gre za avtentično predstavljanje preteklosti in ohranjanje kulturne dediščine, se slovenska folklora vrača k Maroltovemu modelu. "Ne gre več za ohranjanje, ampak za umetniško ustvarjanje fiktivne in romantične podobe preteklosti, pri čemer sta pomembni tehnična dovršenost, natančnost," je pojasnil Simetinger. Kot nacionalno zaveden človek je France Marolt poudarjal takratni socialistični vidik gradnje domovine in novega človeka. Prizadeval si je za vzpostavitev ideje slovenstva, pri čemer sta njegovo folklorno in kulturno delovanje igrali pomembno vlogo.