Najbolj volkswagnovski Ford
Narobe svet. Novodobni avtomobili se povečujejo ter prekomerno rastejo čez standardizirana parkirna mesta, družinski očetje pa imajo čedalje več težav, kam spraviti vso svojo otročad. Avtomobilska moda, ki jo še vedno dodobra zaznamujejo črke S, U in V, se namreč ne ozira na tovrstne težave, kupcem pa ponuja rezervno rešitev v obliki potniških izpeljank dostavnih vozil. A četudi gre pri tem za dokaj preprosto (in poceni) rešitev, vseeno ne pričakujte pretirano diskontnih ponudb. Avtomobilski proizvajalci so namreč brž zavohali priložnost ter konkretno zvišali cene tudi tovrstnim »kapel’cam«. Precej podlo izkoriščanje dane situacije, mar ne?
Kakorkoli že, pri Fordu so se pri ustvarjanju njihove nove generacije srednje velikega dostavnika Connect, ki ima pri potniški različici oznako Tourneo (ter pri tovorni Transit), najprej ustavili v Wolfsburgu ter se dogovorili za sodelovanje pri njegovem razvoju. Čedalje bolj popularna racionalizacija stroškov razvoja in proizvodnje je tako prinesla, da je Fordov srednje velik dostavnik postal genetski dvojček Volkswagnovega Caddyja, kar pa se tako ali tako opazi že z vrha Triglava. Na zunaj se loči zgolj po prepoznavni Fordovi sprednji maski ter posameznih detajlih. Obenem pa se lahko pohvali z enim boljših količnikov zračnega upora v tem razredu (0,30), v katerem jim sicer lahko konkurirajo zgolj … garderobne omare.
Podaljšana verzija L2 zavzame na parkirišču kar 35 centimetrov več parkirnega mesta v dolžino, kar se seveda pozna tudi v notranjosti (18 cm daljše medosje). A le ne toliko v drugi sedežni vrsti, kot bi to morda kdo pričakoval, saj je tam presenetljivo malo kolenskega prostora. Vseeno pa naj bi se podkaravanški živelj odločal večinoma za krajšo verzijo, ki je obenem cca. 1.300 evrov cenejša. Ponuja pa dovolj uporabnega notranjega prostora (1.213 litrov prtljažne praznine), da se bo zgolj redkim posameznikom kolcalo po tistih časih, ko so limuzinski enoprostorci skoraj povsem vladali našim cestam. Pa četudi se bodo v Fordovem dostavniku počutili nekoliko bolj obrtniško.
Na zahodu nič novega
Zmenek med Fordom in Volkswagnom očitno postaja v zadnjem času precej bolj resen in poglobljen, kot smo si to mislili, saj se pojavlja vse več skupnih projektov (Amarok – Raptor; novi Explorer – ID.4). Prvi »otrok« skupnega sodelovanja med obema znamkama je tako ravno dvojec Caddy – Connect, kar se morda še daleč najbolj pokaže znotraj. V Connectu, pri katerem gre bolj ali manj za preoblečeni Caddy, boste tako zaman iskali kakšen prepoznaven Fordov element. Razen seveda znaka modrega ovala na volanu ter »fordovsko« svetlo modrih kazalcev na merilniku hitrosti in števila vrtljajev. Pa seveda grafične podobe Connecta na zaslonu multimedije. In to je to!
Vsa ostala notranja arhitektura je tako poznana že iz Volkswagnove prodajne uspešnice, kar obenem prinaša tudi ne najbolj ergonomske rešitve pri infozabavni enoti (neosvetljeni drsniki za nastavitev glasnosti in temperature klimatske naprave). Voznikovi ergonomiji (položaj za volanom, preglednost) sicer ne gre očitati nič resnejšega, pri čemer ponuja precej bolj avtomobilske občutke, kot smo tega bili od tovrstnih modelov vajeni še nedolgo nazaj.
Tako se vam zna celo dogoditi, da boste svojo mularijo na zadnjih sedežih pričeli opozarjati, naj malce bolj pazijo na avto. Nenazadnje že zaradi tega, ker kolikor toliko spodobno opremljena verzija stane skoraj toliko kot še pred kratkim kakšen prelesten premijski Evoque. Paradoksi, saj vam pravim!
Ker gre pri Connectu v osnovi še vedno za gospodarsko vozilo, nikakor ne pričakujte mehko obložene armaturne plošče, a deluje vse skupaj precej prečiščeno in všečno. V drugi sedežni klopi bi sicer lahko bilo malce več kolenskega prostora, a se odkupi s prilagodljivimi in hitro odstranljivimi sedeži.
Elektrika naj še počaka
Čeprav elektrika čedalje bolj prodira tudi v avtomobilski razred potniških dostavnikov, pri čemer je pri nekaterih proizvajalcih na voljo zgolj še tovrsten pogonski sklop (potniški Berlingo in Rifter), pa pri Fordu očitno še ne razmišljajo o letu 2035. In prav je tako. Kupcem sta tako v tem trenutku na voljo zgolj 1,5-litrski bencinski EcoBoost ter – verjetno precej bolj zanimiv – dvolitrski TDI, ki se ponaša s 122 KM največje moči. Znani Volkswagnov agregat z oznako EA 288 EVO (twin dosing tehnologija z dvema katalizatorjema, ki zmanjša izpuste dušikovih oksidov do 80%) sicer ne navdušuje s pretirano eksplozivnostjo. A ponuja dovolj uporabnega navora ter prepriča s solidno prožnostjo ter varčnostjo. In četudi ne boste nežni z njim, boste porabo goriva brez težav ohranjali pri vrednosti 6 litrov in pol, kar je dovolj spodbuden podatek. Za tako veliko vozilo, seveda, ki prazno na tehtnici pokaže 1,7 tone.
Za prenos moči je tokrat skrbela opcijska 7-stopenjska DSG menjalna avtomatika, ki zahteva dobra 2 tisočaka in pol doplačila. Smiselno? Vsekakor, če večino časa preživite v zastojih ali na avtocestnih poteh, pa četudi ne velja ravno za tisto najbolj vzorno, saj zna biti na trenutke tudi rahlo oklevajoča.
Pri Caddyju smo že spoznali, da gre za enega najbolj vozno orientiranih potniških dostavnikov med sebi podobnimi, kar seveda dokazuje tudi Fordov klon. Vsekakor ponuja precej dober kompromis pri udobju in uporabnosti (zadaj sicer še vedno sloni na večvodilni togi premi, pri čemer so listnate vzmeti zamenjale vijačne) ter ponuja precej bolj enoprostorske občutke kot dostavniške. V tem elementu je bil narejen pravi kvantni preskok, ki je skorajda tolikšen kot pri elektrifikaciji kitajskega voznega parka.
Rezervni načrt.
Potniški dostavniki vsekakor veljajo v teh časih za svojevrstno alternativo izginjajočim enoprostorcem ter želijo nadomestiti vrzel, ki je nastala v teh športno uporabnih časih. Kupci, ki so še pred nekaj leti našli primerno in dovolj poceni (!) rešitev za svoje prostorske težave v raznih Picassojih in Scenicih, tako danes pogledujejo k rezervni rešitvi v obliki dostavnikov, med katere spada tudi nova generacija Fordovega Connecta.
A vendarle: zakaj potemtakem kupec raje ne bi pogledoval k originalu z Volkswagnovo značko, temveč k njegovi rezervni različici? Oziroma t.i. planu B? Eden izmed argumentov je vsekakor za odtenek konkurenčnejša cena, ki je malenkost nižja kot pri bratrancu iz Wolfsburga, drugega pa … žal niti sam ne poznam.
Kakorkoli že, Fordov Connect je vsekakor eden najbolj prepričljivih dostavnikov v trenutni ponudbi (voznost, prilagodljivost) ter bi znal vsaj malce nadomestiti vrzel ob odhodu nekaterih enoprostorskih vozil (npr. S-Max). A kaj, ko si bo lahko zgolj še peščica družin privoščila tako drag avtomobil. Ali pa se bo raje preusmerila k enako dragim ter precej bolj modnim športno uporabnim križancem (npr. Škoda Kodiaq ipd.) – pa četudi se bodo morali v njih malce bolj stisniti.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Plan B"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Z barvo pa čisti strel v koleno. Dobra antireklama za sicer zelo kvaliteten in še bolj praktičen voz.
🙂 🙂 🙂 40k EUR za podaljšano kapelco!
Cena pustimo ….. Obup.
Samo podaljšana kapelica je pa zakon. Prostor, majhna poraba, poceni gume, …
Jaz pravim, da meni “najboljši” avto za vsakodnevno uporabo je ravno kapelica.
Se pridružujem mnenju meganer-ja.
Praktično edini tip vozila, ki je še ostal za vsakdanje opravke in ne za “modno športno uporabnim križancem”.
Naj mi nekdo obrazloži, kako je križanec uporaben? Prostora nima, sicer je višje nasajen, ampak za teren spet ni, ker ima široke (in nizke) gume.
Za pozeriranje? To je pa res vedno bolj pomembno…
Edino če rabiš 4×4 5x na leto.
Seveda, če ga imaš.
SUV 2wd …. Je pa ….
Meni všečen …. Samo Multivan je dražji par tisočakov …..
Tale avto bi moral biti pod 30.
Cena je adijo in drži zadnji stavek.. pol mam pa raj Škodo Kodiak
Kdor potrebuje prostor, Kodiaqa ne bo jemal. Ravno zaradi tega, da se moraš “malce bolj stisniti” vedno, ko uporabljaš avto.
Če ne rabiš prostora pa je polno druge izbire.