Kljub številnim pomanjkljivostim filma pa ta vseeno Danielu Craigu dovoli, da se od vloge poslovi z dostojanstvom in še enkrat pokaže, da je bil morda prvi igralec, ki je Bondu zares vdahnil dušo. Foto: IMDb
Kljub številnim pomanjkljivostim filma pa ta vseeno Danielu Craigu dovoli, da se od vloge poslovi z dostojanstvom in še enkrat pokaže, da je bil morda prvi igralec, ki je Bondu zares vdahnil dušo. Foto: IMDb

Ni čas za smrt nikoli ni imel lahke naloge: film je naša visoka pričakovanja gradil na obetu labodjega speva Daniela Craiga v vlogi 007 – kar pa je seveda težko, če si največja filmska franšiza na svetu in je jasno, da dokončnega zaključka nikoli ne bo, le neskončen niz ponovnih zagonov. Prav tako sta vedno skrb vzbujajoč predolg seznam scenaristov (štirje!) in menjava režiserja v zadnjem trenutku (Dannyja Boyla je zamenjal Cary Fukunaga), da več zamikov zaradi pandemije niti ne omenjamo.

Pred nami je tako film kompromisov: na trenutke zabaven in dovolj eleganten, a tudi občutno predolg in čustveno manipulativen. Če boste iz dvorane odšli pretreseni, bo to predvsem po zaslugi Daniela Craiga in njegove naturalistične upodobitve Bonda kot ranljivega človeka iz mesa in krvi, ki ima življenje tudi onkraj svoje vohunske kariere.

James Bond je, če si izposodimo frazo od neke druge franšize, "prestar za to sranje". Agenta 007 še nikoli nismo videli v tako praznem teku: zdi se, da je staro življenje v resnici pustil za seboj in da mu anonimnost upokojitve na Jamajki popolnoma ustreza. Ko dolga senca Spectra spet potrka na njegova vrata, se mu ne mudi odgovarjati na klic vohunskih siren. Misije se loti kot godrnjav veteran, ki se vrača samo zato, ker ve, da je edini dorasel nalogi. Očitno je namreč, da je služba MI6 v njegovi odsotnosti zdrsnila v kaos: M (Ralph Fiennes) se je zapletel v štreno, ki jo bo morda nemogoče odmotati.

Film je v premiernem koncu tedna zaslužil več kot katera koli bondijada doslej. V Sloveniji je novo bondijado v prvih treh dneh videlo 18 tisoč ljudi. Foto: IMDb
Film je v premiernem koncu tedna zaslužil več kot katera koli bondijada doslej. V Sloveniji je novo bondijado v prvih treh dneh videlo 18 tisoč ljudi. Foto: IMDb

Sledijo manjši kvarniki v zvezi z vsebino filma.

M ima pod seboj tudi nov nabor agentov z dovoljenjem za ubijanje; številka 007 zdaj pripada Nomi (Lashana Lynch), ki je prav toliko iznajdljiva in učinkovita kot njen slavni predhodnik. Čeprav je na začetku odločena, da arogantnemu Bondu ne bo popustila niti za ped, mu že malo pozneje spoštljivo, prostovoljno "vrne" kodo in zaščitni znak. (Je to morda cinična referenca na javni diskurz o tem, ali ni že čas, da Bond postane kak nebelec ali ženska? Če je tako, smo svoj odgovor dobili). Najbrž moramo biti hvaležni že za to, da ženski liki – z eno izjemo, o kateri več pozneje – tokrat celo niso enodimenzionalni in površno napisani (morda gre zahvala Phoebe Waller-Bridge v scenaristični ekipi).

Zelo očitno je, da skuša franšiza stopiti v korak s časom: konec je s prizori spolnih odnosov brez jasne privolitve, konec je s seksističnimi opazkami in prav gotovo ni naključje, da štafeto 007 (vsaj za hip) prevzame temnopolta ženska. Bond se zaveda, da je Bondov čas mimo in da se mora spremeniti, če noče (p)ostati dinozaver. Nihče ne bo pretakal solza za "dobrim starim" mačizmom, a za pragmatično preračunljivost si Hollywood ne zasluži stoječih ovacij. V preizkušeni maniri Disneyja nakažejo, da je eden od likov istospolno usmerjen, a dlje od bežne omembe si tega ne upajo peljati. Že tako ali tako je bil tehnološki genij Q (Ben Whishaw) po krivem puščen ob strani.

Rahlo ironično je, da se osrednji zaplet filma, ki bi v kina moral priti aprila lani, vrti okrog biološkega orožja s potencialno katastrofalnimi posledicami za človeštvo. Foto: Kolosej
Rahlo ironično je, da se osrednji zaplet filma, ki bi v kina moral priti aprila lani, vrti okrog biološkega orožja s potencialno katastrofalnimi posledicami za človeštvo. Foto: Kolosej

Kar sledi, je generičen nabor tropov vohunskega žanra, ki bi prej spadal v staž kakega Rogerja Moora: biološko orožje za množično uničenje, ki ima zdaj še pridih nanorobotike in poetično ime Heraklej, je iz skrivnega laboratorija ukradla omenjena zločinska organizacija Spectre. Peripetija se stopnjuje, dokler se ne znajdemo v generičnem, karikiranem brlogu generičnega, karikiranega zlobca Lyutsiferja (!) Safina (Rami Malek). Malek se v vlogo vrže z enakim navdušenjem kot v oponašanje glasbenih ikon, le da tokrat s steklenim pogledom in komično počasno izgovarjavo – a če za protiutež ne bi imel Craigove razrvanosti in človeškosti, bi deloval (še bolj) nenamerno smešno. Že tako je težko ohraniti resen izraz ob dialogu, v katerem protagonist in antagonist ugotavljata, da sta samo dve plati iste medalje. Pri vsem tem razpredanju nikoli ne izvemo, kaj je bil Safinov končni cilj, razen da pomori velik del populacije in se polasti psihiatrinje Madeleine Swann (Lea Seydoux), s katero je obseden že, odkar ji je kot deklici rešil življenje (a ubil njeno mamo). Vse skupaj – z osebno vendetto na čelu – deluje kot remiks in reciklaža velikih bondovskih zlobcev preteklosti.

V nižjem rangu temne strani je tudi znanstvenik Valdo Obruchev (David Dencik), stripovska karikatura hladnovojnega ruskega zlikovca z bolečim naglasom (čeprav očitno že desetletja dela za Britance). Obruchev je priročna scenaristična rešitev zato, ker nima neke prave pripadnosti in vsakokrat rešuje težave za tisto ekipo, ki ga je v tistem trenutku dobila v pest.

Kljub vsej novopridobljeni ozaveščenosti pa se film vseeno nasloni na trop brazgotin, ki gledalcu telegafirajo, da gleda zlobno osebo. V primeru Safina ne bomo niti izvedeli, kako je do svojih brazgotin prišel. Foto: Kolosej
Kljub vsej novopridobljeni ozaveščenosti pa se film vseeno nasloni na trop brazgotin, ki gledalcu telegafirajo, da gleda zlobno osebo. V primeru Safina ne bomo niti izvedeli, kako je do svojih brazgotin prišel. Foto: Kolosej

Nekaj besed je treba posvetiti tudi véliki ljubezenski zgodbi: Léa Seydoux je odlična igralka, a s Craigom preprosto ne premoreta prepričljive kemije pred kamero; gotovo ne koristi tudi to, da Madeleine ni zanimiv lik in da jo opredeljuje samo še njena ljubezen do hčerke in do Bonda. Roko na srce, veliko zanimivejša je Bondova zveza z Vesper Lynd (Eva Green), ki je umrla že v Casino Royalu (2006) in je tokrat prisotna samo še kot fotografija na nagrobniku in kot grenek spomin. Novi inkarnaciji Jamesa kot družinskega moža je preprosto nemogoče verjeti, ker zanjo v kanonu doslej ni bilo prave podlage.

Ne bi škodilo, če bi se film poleg rehabilitacije Bondovega značaja in distanciranja od imidža toksične moškosti posvetil tudi zabavnim, koreografiranim akcijskim sekvencam, ki naj bi bile zaščitni znak žanra. Edini primerek tega dobimo med izletom na Kubo, kjer spoznamo CII-no pomagačico Palomo (Ana de Armas), ki s strateškim spogledovanjem prikriva resnični domet svojih sposobnosti. Cary Fukunaga obvlada stilizirane akcijske prizore, in škoda je, da si ne privošči več vizualnih referenc na eleganco in razkošje klasičnih Bondov.

Skrajni čas je že bil, da je ležerni mizoginiji, ki jo povezujemo z Bondom, industrija naredila konec. A dober scenarij ne bi samo nadomestil že znanega lika z njegovo nenadoma razčustvovano, politično korektnejšo različico, pač pa bi napake preteklosti dejansko tematiziral in razrešil. Kdo je ta novi Bond in od kod je prišel? Ker je popolnoma odrezan od svojih preteklih motivacij in stališč, je seveda zdaj težko zanj naplesti prelomno situacijo. Potegniti iz rokava prej neobstoječega otroka je, milo rečeno, cenen trik.

Ocena: 3/4