In nihče ni nad tem presenečen bolj kot soavtor izvirnega formata, soscenarist in režiser Peter Bratuša, ki je "cel projekt Kajzerja v vseh teh letih že večkrat pokopal".

Petra Bratušo danes poznamo predvsem kot režiserja mladinskih uspešnic Gajin svet in Gajin svet 2, v poslu pa je tudi priznan režiser TV-oglasov. Foto: Klemen Razinger
Petra Bratušo danes poznamo predvsem kot režiserja mladinskih uspešnic Gajin svet in Gajin svet 2, v poslu pa je tudi priznan režiser TV-oglasov. Foto: Klemen Razinger

Danes se je pri ugibanju, zakaj se je pred desetimi leti ustavilo po eni sami sezoni oz. šestih epizodah, pripravljen strinjati z oceno, da je bila njegova serija takrat "morda še korak pred svojim časom". O dolgoživosti Kajzerjeve fame pa priča že to, da je še po vsem tem času serija dovolj močna znamka, da je niti ni treba posebej predstavljati.

Pa vendar: nadaljevanka, ki jo je delno navdahnil kameleonski lik Toma Ripleyja iz kriminalk Patricie Highsmith, je zasnovana tako, da se naslovni junak v vsaki epizodi pojavi v drugi vlogi. Vsakokrat mu je ime Tomaž Kajzer ter ima glas in stas Matije Vastla, a različni Kajzerji živijo v vzporednih vesoljih: eden je zvezdniški koreograf s kariero v tujini, drug nepremičninski posrednik in tretji minister za delo. Drug za drugega ne obstajajo. So vsi Kajzerji "ista" oseba?

"Jedro" je vsakokrat isto," mi je svoj lik po predpremierni projekciji prvih dveh epizod pojasnil kar Matija Vastl. "Gre za to, da bi bil v različnih življenjskih okoliščinah vsak od nas vsakokrat drugačna oseba. Na to, da imamo življenje, ki ga pač imamo, je vplivalo ogromno dejavnikov. Bomo temu rekli usoda, naključje ali biti na pravem mestu ob pravem času? 'Če bi se tri sekunde prej usedel v avto, bi se morda še izognil prometni nesreči.' S takimi mislimi se vsi kdaj poigravamo."

V drugi sezoni, ki šteje pet 50-minutnih epizod, bomo torej spoznavali Kajzerja kot koreografa, politika, kriminalista – specialista za poligraf, nepremičninskega posrednika in duhovnika. Večinoma se giblje po urbanih miljejih višjega razreda, vsaj v prvi sezoni pa je bil do svojih ciljev pripravljen iti tudi prek trupel.

Bratuša priznava, da Kajzer ni lik, "ki bi ga bilo lahko vzljubiti kot značaj", a vseeno "noben Kajzer ni tako slab, da ne bi imel v sebi nečesa dobrega, in noben Kajzer ni tako dober, da v njem ne bi bilo slabega. To ga dela človeškega in nepredvidljivega ter posledično zanimivega."

Poleg Vastla v naslovni vlogi se v različnih permutacijah v njegovih življenjih pojavljajo še partnerica/žena Alenka (Katarina Čas), sumničavi policist (Primož Pirnat) z nadobudnim pomočnikom (Jernej Kogovšek), v posameznih epizodah pa bodo gostovali tudi Vlado Novak, Nataša Matjašec Rošker, Bojan Emeršič, Matej Zemljič, Borut Veselko, Brane Šturbej, Lotos Vincenc Šparovec, Domen Valič in drugi.

Nadaljevanka na prvi program Televizije Slovenija premierno prihaja v nedeljo, 7. januarja, ob 20.00. Do takrat pa si več o nastajanju nadaljevanke in njenih idejnih izhodiščih preberite v spodnjem pogovoru.

Iz kakšne ideje se je – pred zdaj že več kot desetimi leti – rodil koncept za Življenja Tomaža Kajzerja? Iz zamisli, da bi bila v drugačnih okoliščinah in po spletu drugačnih naključij naša življenja lahko popolnoma drugačna?

Vse Kajzerje povezuje to, da so v svojem delu uspešni in da se okolje na njihov uspeh ne odziva na način, kot bi si morda želeli. Slovensko povprečje – in to seveda ne velja samo za Slovence – poskuša zatreti vsakogar, ki izstopa, ki se dvigne nad večino. Tomaž Kajzer je v očeh okolice vedno nekdo, ki mu je treba malo porezati krila.

Peter Bratuša

Zgodba sega v leto 1993 ali 1994, čas po snemanju filma Gypsy Eyes. To je bila tako travmatična izkušnja, da sem si prisegel, da ne bom sodeloval pri nobenem filmu več; lotil sem se režije TV-oglasov. Leta 2009 sem posnel prvi projekt, ki ni bil povezan z oglaševanjem, kratki plesni film 10 let z Rosano Hribar in Gregorjem Luštkom. Takrat se je v meni nekaj premaknilo in začel sem razmišljati o tem, česa bi se lahko še lotil. Všeč so mi bile danske serije, ki so ravno v tistem času prihajale na spored – filmov nisem hotel režirati, serije pa so se mi zdele zanimiva ideja.

Pomemben vzor zame so bile knjige Patricie Highsmith oz. njen lik Toma Ripleyja, ki se pojavlja v različnih romanih, a nikoli kot glavna oseba. To je bil zametek ideje, ki sem jo nato začel razvijati; ko sem o njej nekoč pripovedoval montažerki, s katero sem delal, me je opozorila na razpis nacionalne televizije. Ker do tistega trenutka še nikoli v življenju nisem napisal scenarija, sem začel iskati scenarista. Takrat sem ugotovil, da poklicnih scenaristov v Sloveniji ni – nihče pač ne more preživeti z mizernimi honorarji, kakršni se plačujejo za tovrstno delo. Ko je Špela videla, kako se mučim s tem, je predlagala najpreprostejšo rešitev: da scenarij napiševa sama. In tako se je takrat začelo.

O iskanju pravega igralca za Tomaža Kajzerja:
O iskanju pravega igralca za Tomaža Kajzerja: "Ko je Matija prišel na pogovor v pisarno, sva se s producentom samo spogledala, in jasno nama je bilo, da sva našla pravega." Foto: RTV Slovenija

Zakaj prva sezona takrat ni dobila nadaljevanja? V spominu ljudi je ostala, še dolgo so jo omenjali kot začetek nove vrste vsebin pri nas.

Trudil sem se, da bi nadaljevali, a od televizije v tistem trenutku ni bilo nobenega zanimanja za tak format. Naslednji projekt v tem rangu je bil šele serija Jezero pet let pozneje. Morda so bila prva Življenja Tomaža Kajzerja za slovensko televizijo vseeno korak pred časom.

Zdi se mi, da se je v zadnjih desetih letih na Matiji Vastlu nabrala plemenita patina in je kot igralec še močnejši.

Peter Bratuša

Cel projekt Kajzerja sem v vseh teh letih večkrat pokopal – presenetilo me je in hvaležen sem, da sem lahko posnel še drugo sezono. Najmlajši ga seveda ne poznajo, ker mnogo jih televizije sploh ne gleda več, pa tudi v RTV-jevem spletnem arhivu je ni najlažje najti.

So pa z dediščino serije povezane tudi zabavne anekdote. En del druge sezone smo hoteli snemati v točno določeni hiši, ki ima najlepši pogled na Koseški bajer. Lastnik ni bil najbolj navdušen nad idejo, da bi mu filmska ekipa tacala po domu. Ko sem prišel na ogled, me je prepoznal in takoj privolil: "A Kajzerja snemate? To je bila najboljša serija! Seveda, počnite, kar hočete." In zato sem mu iskreno hvaležen.

Imamo gledalci danes višja pričakovanja kot pred desetimi leti? Pričakujemo vsebine, ki bi se lahko kosale s HBO-jevimi produkcijami, čeprav so proračuni neprimerljivi.

Že pri sebi vidim, da bi me pred desetimi leti morda serije potencialno še zanimale, zdaj pa se skoraj vsake nove stvari na platformah po pol ure naveličam. Ponudba je ogromna, tudi izjemnih serij je kar nekaj, a procentualno še vedno zelo malo. Trudim se poiskati tudi nemške, francoske, španske in italijanske serije – vse, ki so za nas dostopne, ne samo Netflixovih produkcij.

Izjemno se mi zdi, da Televizija Slovenija vlaga v izvirne serije, saj je tudi edina televizija, ki to počne. Na komercialnih televizijah večinoma reciklirajo tuje scenarije in opravljajo 'iPad režije', kot temu rečem: režiser z iPadom v rokah postavlja igralce na točno določena mesta po izvirni produkciji. Še sreča, da kdo počne še kaj drugega kot to. Se pa, po mojem mnenju, pogosto zaplete pri scenaristiki, zaradi pomanjkanja denarja pa je praviloma na voljo tudi premalo časa za izvedbo.

"Ne zdi se mi optimalno, kadar sta pod šestdelno nadaljevanko podpisana dva režiserja. Večina režiserjev za šest, sploh pa za pet delov še lahko obdrži koncentracijo in tempo dela – je pa to krvavo početje." Foto: RTV Slovenija/Ana Črešnar

Se vam zdi, da je čas, da bi slovenske prestižne serije pogledale tudi onkraj meja kriminalno-detektivskega žanra?

Tip malo počasnejše, whodunnit kriminalke, kakršna je Primeri inšpektorja Vrenka, ima svoje gledalce in bi teoretično lahko obstajala v nedogled. Nemci že štirideset let snemajo Mesto zločina (Tatort), ki sicer ni nadaljevanka, ampak niz kriminalnih filmov, ki jih predvajajo v dvotedenskih intervalih in so izjemno priljubljeni. Tak tip TV-filmov bo za najširše občinstvo vedno zanimiv. Zagotovo pa je ob tem nujno, da nastajajo tudi drugačne serije. Srbi, na primer, posnamejo 25 serij na leto, mi pa eno, in če že nekaj delamo, izkoristimo to priložnost.

4. februarja se bo druga sezona serije končala z epizodo, ki načenja vprašanje, ali duhovniki lahko poznajo še kakšno močnejšo ljubezen, kot je ljubezen do Boga. Foto: RTV Slovenija
4. februarja se bo druga sezona serije končala z epizodo, ki načenja vprašanje, ali duhovniki lahko poznajo še kakšno močnejšo ljubezen, kot je ljubezen do Boga. Foto: RTV Slovenija

Matije Vastla ne prej ne potem nismo pogosto videli na televizijskih zaslonih – njegova izbira je bila, po mojem mnenju, precej navdahnjen kasting. Je bilo na njem nekaj tako fluidnega, da se vam je zdelo, da lahko uteleša vsa različna Kajzerjeva življenja?

Takrat sem imel v mislih tri igralce – Matija Vastl celo ni bil prvi, ki mi je padel na pamet, ker ga kot igralca nisem dobro poznal. Ko je prišel na pogovor v pisarno, sva se s producentom samo spogledala, in jasno nama je bilo, da sva našla pravega. Videl sem ga tudi v predstavi Portreti Vita Tauferja, kjer je bil točno to, kar sem potreboval od Kajzerja. Absolutno ne razumem, zakaj v Sloveniji ni bolj zaseden. Zdi se mi tudi, da se je v zadnjih desetih letih na njem nabrala plemenita patina in je kot igralec še močnejši. Zdaj je pomagal oblikovati serijo še bolj kot pred desetimi leti, imel je zelo dobrodošle predloge za spremembe.

Kako dojemate lik Tomaža Kajzerja? Vastl ga je na premieri opisal kot nekoga, ki "iz vsake situacije potegne najboljše". V prvi sezoni je bil pogosto karierist, nekdo, ki je pripravljen izkoriščati druge za plezanje po družbeni lestvici.

Kajzer je nekdo, ki se ne sprijazni z ovirami; situacijo vedno poskuša – bolj ali manj uspešno – podrediti sebi. Njegove odločitve absolutno niso vedno pravilne in v nekaterih epizodah je resničen son of a bitch (prasec, op. n.). Ni nekdo, ki bi ga gledalec zlahka vzljubil kot značaj. Vsakič znova pa mu skušamo na pot postaviti situacijo, ki bo spremenila tudi njega.

Ali je naključje, da je bil doslej v večini primerov pripadnik višjih družbenih razredov, pa naj bo to minister, odvetnik, inštruktor golfa ali zvezdniški chef? Ste zavestno skušali portretirati življenjski slog in obsesije premožnih? Je v serijo vpisana kritika potrošništva, neoliberalizma in povzpetništva?

Po prvi sezoni je bilo veliko očitkov, da me zanimajo samo bogati, pa to ni čisto res: golfist je bil čisti revež, izterjevalec je prav tako živel na družbenem robu. V novi sezoni bo duhovnik, pa tudi za koreografa si ne bi upal trditi, da je bogataš.

Marsikdo v Sloveniji se s tem ne strinja, a meni se zdi, da je za mladega režiserja snemanje oglasov fantastična izkušnja. Kilometrino in veščine lahko nabirajo v zelo precizno zamejenem, zahtevnem okolju, kjer je treba paziti na vsako podrobnost. Sem pa eden od redkih, ki so to sploh počeli.

Peter Bratuša

Vse Kajzerje povezuje to, da so v svojem delu uspešni in da se okolje na njihov uspeh ne odziva na način, kot bi si morda želeli. Slovensko povprečje – in to seveda ne velja samo za Slovence – poskuša zatreti vsakogar, ki izstopa, ki se dvigne nad večino. Tomaž Kajzer je v očeh okolice vedno nekdo, ki mu je treba malo porezati krila.

V Kajzerjevem življenju se, ne glede na trenutno inkarnacijo, pogosto pojavljajo isti ljudje, na primer Alenka (Katarina Čas) v vlogi partnerice ali žene, pa policist (Primož Pirnat) s svojim pomočnikom (Jernej Kogovšek). Od kod ideja, da je nekaterim posameznikom usojeno, da bodo na koncu vedno pristali v naši orbiti?

Ne vem, kako se je rodila ta ideja. Policijski par je bil vedno mišljen kot komični element, inšpektor je izjemno inteligenten in pravilno oceni situacijo, a gre vedno korak predaleč in na koncu preglasuje pomočnikov glas razuma. V prvi epizodi nove sezone povemo, da se je prejšnji pomočnik Vrečko zaljubil in preselil na Zanzibar. Ta detajl smo vključili, ker se je to dejansko zgodilo Aljažu Jovanoviću, ki je igral Vrečka. Zdaj živi na Zanzibarju in se ni mogel vrniti samo za gostujočo vlogo v seriji.

Lik Alenke, ki je bil Špelina ideja, je nekakšen Kajzerjev pendant – v nekaterih epizodah je v ozadju, spet drugič je bolj dominantna in v zadnjem delu bo imela tako rekoč glavno vlogo. Tudi v epizodi, v kateri je Kajzer kriminalist, bosta imela policista večjo vlogo.

Druga epizoda, v kateri
Druga epizoda, v kateri "minister Kajzer" poskuša najti podporo za svojo pokojninsko reformo, je bila deloma posneta v prostorih slovenskega parlamenta. Foto: RTV Slovenija

Ali ima serija kot celota kakšen dramaturški lok? Bi lahko epizode, ki so načeloma zaključene celote, gledali v naključnem vrstnem redu ali pa jih določa kakšna medsebojna povezanost? Smo na koncu zadnje epizode v razvoju likov kje drugje kot na začetku prve?

Nimam resnega argumenta, zakaj morajo biti epizode postavljene točno tako, kot so, obenem pa mi je bilo popolnoma jasno, da se mora začeti s koreografom in končati z duhovnikom, s katerim se dramaturški lok tudi konča.

Velik del kariere ste bili režiser TV-oglasov. Kako vas je ta obrt izoblikovala kot avtorja? Vam je pomagala razviti orodja za razumevanje različnih žanrov in vas osvobodila predsodkov pred njimi?

Vsekakor. V oglaševanju en dan delaš za zavarovalnico, naslednji dan kampanjo za ozaveščanje o družinskem nasilju in tretji dan oglašuješ vložke. Zame je bilo zelo privlačno, da so projekti med seboj tako različni. Marsikdo v Sloveniji se s tem ne strinja, a meni se zdi, da je za mladega režiserja snemanje oglasov fantastična izkušnja. Kilometrino in veščine lahko nabirajo v zelo precizno zamejenem, zahtevnem okolju, kjer je treba paziti na vsako podrobnost. Sem pa eden od redkih, ki so to sploh počeli. V zadnjih letih oglasov skoraj ne snemam več, morda tri ali štiri na leto, vseeno pa mi je to delo pri srcu in tudi filmske ekipe rad sestavljam iz sodelavcev iz sveta oglasov. Od tam sem pridobil svojega direktorja fotografije Dominika Isteniča, asistenta režije, ki je razumel moj način razmišljanja, in pa montažerja Jana Lovšeta. Prav on me je že pred leti "prisilil", da imamo montažo že na setu – Gajin svet 2 je bil prvi film, kjer se je montaža v celoti odvila že na setu. Tak način dela mi je izjemno blizu.

Soavtorica koncepta serije in njena soscenaristka je Špela Levičnik Oblak. Foto: RTV Slovenija
Soavtorica koncepta serije in njena soscenaristka je Špela Levičnik Oblak. Foto: RTV Slovenija

Dominik Istenič je vajeti direktorja fotografije prevezel iz rok Marka Brdarja, ki je sodeloval pri prvi sezoni. Ste pa v vizualnem slogu stremeli h kontinuiteti, seveda z upoštevanjem tehnološkega napredka?

Na komercialnih televizijah večinoma reciklirajo tuje scenarije in opravljajo "iPad režije", kot temu rečem: režiser z iPadom v rokah postavlja igralce na točno določena mesta po izvirni produkciji. Še sreča, da kdo počne še kaj drugega kot to.

Peter Bratuša

Napredek v tehnologiji je predvsem v tem, da smo lahko hitrejši, kosi opreme so manjši in na primer za osvetljavo niso več potrebni dodatni agregatorji. Z Dominikom sva se že pri Gajinem svetu zelo ujela – ni samo izjemen snemalec, ampak je tudi najhitrejši. Kariero je začel kot gaffer, postavljavec luči in zvijalec kablov – v posel je torej stopil s prakso, ne prek Akademije. Razume, kako delati z ekipo in ji narekovati tempo.

Pri oglasih ste bili torej navajeni tudi dela znotraj ozko določenih parametrov naročnikovih pričakovanj. Ste se tokrat počutili, da imate vso umetniško svobodo?

Že na samem začetku smo morali zaradi finančnih omejitev črtati dve celi epizodi. Mislim pa, da sva imela veliko avtorske svobode in prišli smo – čeprav ne vedno zlahka – do sprejemljivih kompromisov za obe strani. Mirno se lahko avtorsko podpišem pod nadaljevanko. Nikoli pa ne moreš seveda vsega narediti po svoje.

Dotakniva se scenarijev v novi sezoni. V prvi epizodi se ukvarjamo s problematiko MeToo, če posplošim, v drugi s pokojninsko reformo. Res se zdi, kot da ste navdih jemali z naslovnic časopisov. Pravite pa, da ste scenarije pisali pred dvema letoma?

Absolutno se nisva otepala aktualnih problematik. Vsaka relevantna serija ali film mora odražati svet, v katerem živimo. Vsekakor ne poskušava predavati ali moralizirati. Aktualna tematika je pogosto ozadje, pred katerim se dogaja psihološka drama oz. konflikt posameznika. V primeru epizode Prah sva s "tematiko MeToo" hotela orisati primer posameznika, ki štrli iz povprečja, in ga je zato treba potlačiti. Pri epizodi o ministru sva najprej napisala lik njegovega očeta, ki trpi za demenco; šele pozneje sva protagonistu določila politično kariero, zaradi katere ne opazi, kaj se z očetom dogaja.

"Priznana koreografinja Rosana Hribar je posebej za prvo epizodo nadaljevanke zasnovala popolnoma izvirno koreografijo, ki so jo morali plesalci usvojiti na dveh vajah, nato pa posneti v dveh urah in pol. "Tega dneva sem se bal na smrt," zdaj priznava Bratuša. Foto: RTV Slovenija/Ana Črešnar

Vseeno me je presenetilo, na kakšen način ste se lotili problematike spolnega nadlegovanja v umetniški sferi, saj je to tema, ki je bila tudi pri nas v javnem diskurzu precej prisotna. Izhajali ste iz ideje "lova na čarovnice": izjemnemu umetniku podtaknejo lažno obtožbo spolnega nadlegovanja podrejenega, da bi se ga znebili. Se vam je zdel to optimalen pristop?

Ne vem, kaj bi bil optimalen pristop. Spremljal sem gibanje MeToo in zdi se mi absolutno pravilno, da plenilce, ki so prisotni tudi v slovenskem prostoru, na zakonit način odstranimo iz družbe. Se je pa v vseh teh letih nabralo veliko stvari, ki govorijo še o nečem drugem. Kevin Spacey, na primer, je eden mojih najljubših igralcev. Ko je bil obtožen spolnega nasilja, je bila njegova kariera na mestu ustavljena, odpustili so ga iz Hiše iz kart in z vseh drugih projektov. Na koncu je bil pred sodiščem oproščen obtožb. Ne pravim, da je vse, kar se dogaja na sodišču, prav, in da je na ta način dosežena absolutna resnica. Ampak v očeh prava je nedolžen.

Približno polovico prizorov smo posneli v enem samem poskusu. Nenehno gledanje na uro je naporno. Neskončno bi si želel še malo več časa z igralci, da bi lahko poskusili različne pristope k posameznim prizorom. Ampak v resnici sem vesel, da nismo naredili še več napak.

Peter Bratuša

Nikoli nisem dvomil o tem, da zlorabe moči obstajajo. Oba s Špelo sva velika nasprotnika nasilja, tudi verbalnega, psihičnega in seveda spolnega nasilja. Nasilje zastruplja svet. Obtožbo spolnega nadlegovanja sva v epizodi Prah uporabila samo kot orodje, ki ga je posameznik uporabil zaradi lastne nesposobnosti in povprečnosti. V ljudeh, ki jim v življenju ni uspelo, pogosto obstaja gnev, še posebej, če so inteligentni. Njihova maščevalnost lahko v takih primerih dobi ogromne razsežnosti, kar sem tudi na svoji koži že doživel. Ne vem, ali je bila uporaba "obrnjenega principa MeToo" optimalna ali ne, mislim pa, da problematika ni prikazana na način, da bi serija insinuirala: posiljevalci ne obstajajo, žrtve lažejo. Laž se je zgodila samo v tem konkretnem, izmišljenem primeru.

Kar sem sama prej identificirala kot temno plat Tomaža Kajzerja, je torej temna plat družbe oz. izpraznjenih odnosov v njej? "V tem močvirju se ne da ničesar spreminjati," ugotavlja naš protagonist kot minister. To je precej ciničen pogled na svet. Ne bojite se končati epizode z zelo uničujočim, črnogledim zaključkom, čeprav vemo, da naslednji teden razrešitve ne bo.

Mislim, da je čar Življenj Tomaža Kajzerja ravno v tem, da serija ne ponuja odgovorov – postavlja le vprašanja, ki se nam zdijo zanimiva. Opredeljevanje do vsega skupaj bi projekt zapeljalo v napačno smer. Noben Kajzer ni tako slab, da ne bi imel v sebi nečesa dobrega, in noben Kajzer ni tako dober, da v njem ne bi bilo slabega. To ga dela človeškega in nepredvidljivega ter posledično zanimivega.

Direktor fotografije je Dominik Istenič, montažer Jan Lovše, skladatelj Anže Rozman, scenograf Miha Ferkov, kostumografka Nadja Bedjanič, oblikovalka maske Mirela Brkić. Foto: RTV Slovenija/Ana Črešnar
Direktor fotografije je Dominik Istenič, montažer Jan Lovše, skladatelj Anže Rozman, scenograf Miha Ferkov, kostumografka Nadja Bedjanič, oblikovalka maske Mirela Brkić. Foto: RTV Slovenija/Ana Črešnar

Kako to, da ima letošnja sezona samo pet epizod? Ste raje žrtvovali en del, kot da bi morali pri vseh varčevati z denarjem?

Denarja je bilo dovolj približno za štiri epizode in dve tretjini, posneli pa smo jih pet. Proračun je bil primerljiv s slovenskim filmom, v podobnem rangu, kot je bil na primer Gajin svet, ki je stal sedemsto tisoč evrov. Za tak projekt bi bil verjetno potreben milijon evrov.

250 minut materiala ste morali posneti v 38 snemalnih dnevih. Kakšen tempo dela je to v primerjavi z nastajanjem celovečerca? Zdi se, da morate v podobnem času sproducirati neprimerljivo več vsebine. Pri nekaterih serijah to breme produkcija lajša z dvema režiserjema – a ne v primeru Življenj Tomaža Kajzerja.

Ne zdi se mi optimalno, kadar sta pod šestdelno nadaljevanko podpisana dva režiserja. Večina režiserjev za šest, sploh pa za pet delov še lahko obdrži koncentracijo in tempo dela – je pa to krvavo početje. Vedno govorim, da sem naredil 60 odstotkov tega, kar bi si želel. Prizor plesne predstave v Operi smo na primer posneli v dveh urah in pol. Praviloma v procesu montaže pogledaš vse posnete različice prizora, da lahko izbereš najboljšo. V primeru Kajzerja sem lahko vprašal samo, ali imamo "morda slučajno na razpolago še kako dodatno ponovitev kadra". Približno polovico prizorov smo posneli v enem samem poskusu. Nenehno gledanje na uro je naporno. Neskončno bi si želel še malo več časa z igralci, da bi lahko poskusili različne pristope k posameznim prizorom. Ampak v resnici sem vesel, da nismo naredili še več napak.

Prizor iz epizode Dediščina. Foto: TV Slovenija / Ana Črešnar
Prizor iz epizode Dediščina. Foto: TV Slovenija / Ana Črešnar

Je Rosana Hribar posebej za potrebe serije ustvarila koreografijo Krsta pri Savici, ki ga v epizodi Prah na oder postavlja Kajzer? Ali pa ste uporabili delce že obstoječih koreografij?

Sorodna novica Anže Rozman: Nedvomno sem učenec Hansa Zimmerja, a sem tudi učenec vseh, s katerimi sodelujem

Globoko sem hvaležen tako Rosani Hribar kot tudi baletnemu ansamblu ljubljanske Opere. Postavila je popolnoma izvirno koreografijo, ki so jo morali plesalci usvojiti na dveh vajah, nato pa posneti v dveh urah in pol. Tega dneva sem se bal na smrt, a so bili plesalci neverjetni. V Operi je bilo predvideno snemanje štiri dni in pol, a smo morali vse posneti v treh.

Omeniti velja tudi izjemno lepo nadgrajeno glasbeno temo nove sezone. Je bilo težko pridobiti skladatelja Anžeta Rozmana, ki ima zdaj uspešno hollywoodsko kariero? Kako je potekalo to sodelovanje na relaciji Ljubljana – Los Angeles?

Ko je bil Anže aprila v Sloveniji, sva se osebno sestala. Vsako sodelovanje se začne kot izmenjava mnenj: nekaj časa sva si pošiljala posnetke glasbe, ki se nama je zdela primerna. Anže je najprej postavil osnovno glasbeno temo, ki jo lahko slišimo v uvodni špici. Ta nam je bila vodilo, ko sva z montažerjem Janom Lovšetom iskala dodatno glasbo v platformi Glasbena knjižnica.si, ki je na voljo na nacionalki. Od tam naprej smo lahko organsko nadgrajevali glasbo v posameznih epizodah. Čeprav smo večino časa komunicirali po zumu, je bilo sodelovanje z Anžetom izjemno enostavno in prijetno. Občudujem njegovo predanost in poglobljenost in mislim, da je na koncu postal pravi Kajzerjev oboževalec. Krasno pa je tudi to, da ima možnost dela v najboljših studiih z najnaprednejšo programsko opremo.

Vloga
Vloga "Alenke" (Katarina Čas) je za različne inkarnacije Kajzerja različno pomembna, ravno v zadnji epizodi – ko duhovnik Kajzer preizprašuje svoj odnos s posvetnim – pa bo imela ključno vlogo. Foto: RTV Slovenija/Ana Črešnar

Kakšni sta bili življenji Tomaža Kajzerja, ki ste jih črtali iz nabora za realizacijo?

V eni epizodi je bil razstavljavec psov. Svet pasjih razstav, ki ga bežno poznam, je čisti sejem ničevosti in se mi je zdel res zanimiv in zgovoren. Tema se mi je zdela briljantna: nočem ustvarjati karikature bogatašev, bi pa rad, da se ironično zazremo v njihove "težave", ki se lahko zdijo nepomembne in absurdne. Hitro pa se je izkazalo, da koncepta nikoli ne bi mogli posneti v sedmih dnevih: potrebovali bi trideset ali štirideset šolanih psov z lastniki vred.

V drugi črtani epizodi je bil Kajzer pilot, ki je obenem tudi džanki in tihotapec. Scenarij je bil precej kompleksen in ustavilo se je iz podobnih razlogov.

Bi se bili pripravljeni prej kot v desetih letih lotiti nove sezone serije? Bi se dalo v tem formatu zgodbe nizati tako rekoč v nedogled ali pa se počasi počutite, da ste povedali vse, kar ste hoteli?

Mislim, da je prav desetletni premor dokazal, da je bil koncept zastavljen res dobro. Življenja Tomaža Kajzerja so zelo stabilen format, na katerega se da prilepiti še ogromno različnih stvari. Z Matijo sva se pogovarjala, da bi se dalo Kajzerja prestavljati še drugače kot med poklici – morda v času naprej ali nazaj. Predstavljal sem si dan osvoboditve Ljubljane, ko Kajzer prijaha v mesto. Ampak pri slovenskih proračunih lahko o takih stvareh samo sanjamo.

Predpremiera nove sezone nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja
Na snemanju serije Življenja Tomaža Kajzerja