Bavarci se že kar nekaj let (praktično celo desetletje) borijo s svojo preteklostjo. Na ceste namreč pošiljajo modele, ki sledijo prodajnim trendom, a po drugi strani predstavljajo občuten odmik od palete, ki je v preteklih petdesetih letih definirala to znamko. Spomnimo se serije 2 Active Tourer in pa cele falange kupejevskih terencev. Zdaj je tukaj še M2. Klasično oblikovan kupe, z majhnimi ledvičkami in vrstnim šestvaljnikom. Pravzaprav mu morda delamo krivico, ker ga omenjamo v družbi modelov, ki so najbolj razdelili ljubitelje znamke, a so njegova dimenzijska rast, občuten prirastek kilogramov in tehnološka nadgradnja poskrbeli, da so največji ljubitelji znamke zopet skočili v zrak.
M2 kot smo ga poznali, je izginil
Če je bil prejšnji M2 oster kot britev, kirurško natančen vozniški diamant, a po uporabnosti namenjen predvsem dvema potnikoma, je novi M2 zašel na drugo pot. Da se razumemo, G87 ostaja vrhunski vozniški stroj, a z neprimerno bolj uporabno potniško kabino in karakterjem, ki kaže dva obraza.
In ravno tukaj se skriva njegova prednost, ki je lahko hkrati slabost. Zaradi obilice moči (66 kilovatov več), zadnjega pogona, dodatne mase (še 150 kilogramov v primerjavi s predhodnikom) in navsezadnje skoraj pet centimetrov daljšega medosja je postal med vožnjo bolj udoben, a tudi bistveno bolj nervozen. Zadnja kolesa se hitro zavrtijo v prazno, lahek zadek pa v rokah nepripravljenega voznika hitro zanese z voznega pasu.
Uporabnost dobiva vse večji pomen
Športnost je še vedno absolutno na prvem mestu, a vse bolj ustreza tudi kalupom vsakodnevne uporabnosti. Na zadnji klopi ponuja dovolj prostora tudi za odrasle osebe, če so pripravljene potrpeti manko prostora, ali za povsem spodobno vožnjo otrok. Tudi za volanom se zdi, da je prostora v širino občutno več kot prej, po uradnih podatkih je avtomobil širši za malenkost več kot tri centimetre.
Kakovost notranjosti je na visokem nivoju, dvojni ukrivljen zaslon na armaturni plošči pa nakazuje na njegov tehnološki preporod in nekoč analogni model izstreli v digitalno dobo. S tem prehodom se je povečalo tudi število individualno nastavljivih paramaterov. Če si v pretekli generaciji izbiral med voznimi profili in glasnostjo izpuha, v drugi generaciji voznik lahko posebej nastavlja krmiljenje, blažilnike, odzivnost stopalke za plin, zavore ter odzivnost sistema ESC. Poleg tega je na voljo še 10-stopenjski nadzor oprijema in celo programska oprema za oceno driftanja. Vse te nastavitve se preprosto shrani in aktivira z rdečima tipkama M1 in M2 na volanskem obroču.
Moj odgovor je večino presenetil
Veliko kolegov me je vprašalo, kaj si mislim o M2 in predvsem njegovi dimenzijski rasti. Pričakovali so drugačen odgovor, a jaz
sem bil navdušen. Zakaj? Čeprav je bil prejšnji M2, še posebej M2 Competition, tako dober vozniški stroj, da ni imel konkurence, je bil za nekoga z otrokom neuporaben. Pretrd, s premalo prostora zadaj za otroški sedež in enostavno predivji za vsakodnevno rabo. Imam kar nekaj prijateljev, ki F87 uporabljajo vsakodnevno. A nimajo otrok, so deset let mlajši in pripravljeni potrpeti marsikaj. Meni osebno pa v trenutnih razmerah več pomeni to, da se lahko peljem udobno do šole in nazaj, da zadaj brez težav sedi osemletnik, uporabljam brezžični Apple CarPlay, je navigacija povezana s spletom, odpeljem na kegljaško tekmo tri mladince, v prtljažnik pa spravim njihove torbe. In ko pride pravi trenutek, se zvečer v miru odpeljem sam, pritisnem tipko M1 ter uživam v vsem, kar mi lahko da.
Nekaterim odgovarja en pristop, drugim drugačen. Sam mislim, da je na svetu več takšnih, kot sem jaz. Očitno tako mislijo tudi pri BMW-ju in so zato M2 približali širšim množicam, namesto da bi ustregli manjšemu številu zahtevnih voznikov. Pa smo spet tam: M2 so približali večjemu številu kupcev, a ga z občutno cenovno rastjo v primerjavi s predhodnikom spet od večine oddaljili. Ja, nikoli nam ne bo prav in vedno se bo nekdo pritoževal.
Lahko je prav divji
Nikakor ne smem pozabiti na športne sedeže M, ki so glede na tesno bočno oporo presenetljivo udobni. Volanski obroč je tipično debel, položaj za volanom pa vrhunski. Drugega tukaj niti nisem pričakoval. Še najbolj zmoti umeten občutek povratne informacije preko volanskega obroča. Manj se čuti cesto, težje je začutiti avto v hitri vožnji. Tudi vrtenje volanskega obroča je lahkotnejše kot pri predhodniku. Spet se ponovi vzorec, uporabno za vsak dan in bistveno bolj nervozno pri dinamični vožnji, kjer bi si želel več povratnih informacij o dogajanju pod kolesi.
Morda se še največja razlika med generacijama pokaže pri vožnji na meji. Do takrat je G87 zelo agilen, dobro skrije svojo maso in velikost, sprednji del res dobro sledi ukazom voznika. Bolj je zavita cesta, bolj se opazi kako zelo je novi motor S58 poskočen v primerjavi s starim S55. Nagonsko te vleče k višjim vrtljajem, dve turbini pa brez turbo luknje skrbita za enormen potisk naprej. Takrat avtomobil zaradi obilice moči postane bolj nervozen, zadek rad zapleše, a je v rokah, ki pričakujejo ta sunek, to le dodatna zabava za voznika. Še najbolj me je zmotilo, ko sem v mokrem prehiteval počasnega voznika pred seboj.
Ob močnejšem pritisku na stopalko za plin je zadek vedno občutno zaplesal in me je prvič, priznam, ujel nepripravljenega. Ob prehitevanju res ne želiš, da ti zadek poplesava mimo počasi vozečega avtomobila. Morda pretiravam, a stari F87 pri polnem pospeševanju ni bil tako nervozen zadaj, kot je G87. Vsekakor gre za stroj po meri izkušenega voznika, le ta bo iz njega lahko iztistisnil maksimum. Pa še to le na dirkališču. Ob normalnih hitrostih z občasnim pospeševanjem ali uživanjem med vožnjo v zavojih pa bo z oprijemom na sprednji kolesih in zadnjo zaporo diferenciala navdušil bolj kot predhodnik, saj je potrebno manj truda za adrenalinsko serijo zavojev.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Za očete boljši, za puriste slabši"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Zelo izstopajoč avto, že na daleč se vidi da je poseben in da prekipeva od moči.
Grd, grši, M2. M3 ali M5 zgledata vrhunsko. Skoraj kot družinski avto, ampak potem vidiš to rižoto…
Subjektivno.. men so grdi francozki, najbolj pezo