Zgodbe mlečnih možganov

Železnikar Boštjan Demšar v sveže izdani knjigi predstavlja avtobiografske zgodbe, ki segajo od njegove mladosti na Racovniku do Kitajske, kjer je pred štirim leti prevzel vodenje Domelovega obrata.

V petdesetih letih, ki jih je praznoval letos, se je Železnikarju Boštjanu Demšarju zgodilo ogromno, del doživetega pa sedaj razkriva v knjigi Mojih 48 + Zgodbe mlečnih možganov. »Do tega me je privedla izkušnja prijatelja Lojzeta, ki je ob petdesetletnici izdal svojo knjigo,« nam je zaupal. Knjiga je nastajala tri leta, in sicer na Kitajskem, kjer je leta 2019 postal direktor Domelovega obrata. V pisanju zgodb je užival, priznava pa, da je bilo psihično naporno, saj že služba od njega terja ogromno zbranosti. V začetku julija se je prvič po štirih letih za mesec in pol z družino vrnil v Slovenijo.

Kmalu po prihodu je v Železnikih pripravil predstavitev knjige skupaj s koncertom Orlekov. Knjiga prinaša žalostne, vesele in tudi neverjetne avtobiografske zgodbe. Že na sam začetek je umestil poglavje Nadnaravna moč volje, ki jo je opazil pri sebi, kot pravi, pa bralcu prepušča odločitev, ali bo verjel. Zgodbe povzemajo del njegove mladosti na Racovniku, kasnejša leta Na Kresu, dotaknejo se študentskega življenja v Ljubljani, slovenskih hribov in se raztegnejo od Rusije do Irana, od Los Angelesa do Kitajske … »Od ene strani sveta do druge smo ljudje povsem enaki; verjamem, da v veliki večini dobri. Še nikjer se mi ni zgodilo nič slabega.«

Zadel bistvo življenja

Kot nam je zaupal Demšar, mu je ogromno energije vlila ženina pohvala, da se knjiga dobro bere. Določene zgodbe je napisal v afektu, se je pa potrudil, da je bil korekten do vseh omenjenih oseb. Vesel je bil tudi, da je njegovemu knjižnemu prvencu piko na i dodalo nekaj ljudi, ki jih zares ceni, med njimi psiholog dr. Aleksander Zadel, ki je po prebranem poglavju o Demšarjevem očetu med drugim zapisal, da je avtor zadel bistvo življenja, da piše z zdrave distance in da iz zgodbe dejansko privre na plan življenje tako, kot je.

Naslovnico knjige krasi ilustracija s podobo nekajletnega Demšarja in njegove mame, ki ju je upodobil ilustrator in karikaturist Milan Alašević, vsebino pa bogati še 26 fotografij. Knjiga ima zanimiv naslov. Mišljeno je bilo, da bo luč sveta ugledala pri Demšarjevih 48 letih, se mu pa to število zdi posebno, ker se Kitajci štirice izogibajo, saj se v njihovem jeziku izgovori podobno kot smrt, osem pa je zelo srečna številka. Tako se je odločil, da v naslovu obdrži 48 in doda še plus, saj je v tem času že srečal abrahama. Navdih za »zgodbe mlečnih možganov« pa je dobil pri sodelavki, ki je pri 27 letih izgubila mlečni zob.

Dovolj zgodb že za naslednjo knjigo

Kot pravi, ima zagotovo dovolj zgodb že za naslednjo knjigo. Samo z anekdotami iz Kitajske bi lahko napolnil eno. Ob prvem prihodu v Šanghaj leta 2019 se mu je najprej oddahnilo, da zrak še zdaleč ni tako slab, kot mislimo tu. Z ženo in tedaj šestletno hčerko so zaživeli v več kot desetmilijonskem mestu Sudžou, približno sto kilometrov zahodno od Šanghaja, že isto leto pa se je družina povečala še za sina. Pri vključitvi v novo okolje so jim bili v veliko pomoč tam živeči Slovenci. Demšar opaža, da so na Kitajskem ljudje izredno razslojeni. »Razlike med zelo revnimi in nesramno bogatimi so tako velike, da se ne da opisati.« Hitro je spoznal tudi, da so Kitajci zadržani, da neradi govorijo o sebi. S sodelavci se dobro razume, kot pravi, so zelo pridni, zavzeti in ubogljivi, bi si pa želel, da bi imeli spodobnost lateralnega razmišljanja. »Redko oz. težko razmišljajo tri korake naprej, kakšno posledico bo neko dejanje imelo.«

Covid prinesel številne izzive

Domelov obrat na Kitajskem ima dobrih štirideset sodelavcev, podobno kot v matičnem podjetju v Železnikih izdelujejo sesalne enote za različne kupce. Pojav covida je prinesel številne izzive. »Treba je bilo razmišljati, kako voditi podjetje, kako ostati zdrav, kako kupiti hrano … Potrebna je bila maksimalna odgovornost, življenje smo popolnoma podredili temu. Naredili nismo nobenega koraka, ki bi podjetje ali družino spravil v tveganje.« Čeprav so za njim zahtevna leta, Demšar ni nikoli obžaloval, da je sprejel službeni izziv na Kitajskem. Ob petdesetem rojstnem dnevu je našel nove izzive. Pravi, da se bo naučil kitajščino in igrati trobento, klarinet in saksofon pa igra že od mladih let.