Poslednja tišina

Pretekli teden je bila na malem odru SNG Nova Gorica premiera drame Ko se mrtvi prebudimo Henrika Ibsena v režiji Stiliyjana Petrova, priznanega bolgarskega režiserja, ki je v Sloveniji režiral prvič.

Besedam ne verjamem toliko, kot verjamem v tišino.

Vsako besedilo, ki ga na-pišem za gledališki list, mi je dvomljivo, ker se mi vedno zdi, da se moram skozi njega zagovarjati. Gledališče (ali vsaj tisto, v katerega verjamem in me zanima) pa je priložnost za nezagovarjanje. Nekaj minut skupnega časa, kjer ne tebi ne meni ni treba ničesar zagovarjati. To je gledališče, ki ljubi resnico. Gledališče, kjer je resnica odločilna. In ona, resnica, ni vedno samo lepa in žal je človek vedno manj resnica Boga. Tudi zlo ima svojo resnico. Najprej uniči duha, nato vpliva na dušo in nazadnje iznakazi obraz. In v tistem trenutku človekov božanski obraz umre in se rodi njegov novi obraz. Obraz z navidez pravilnimi, celo občudovanja vrednimi potezami, za katerimi pa je nekaj skritega, nekaj pritajenega, nekaj skrivnega, kar je skoraj ali v večini primerov sploh nevidno. Tam so “vse živali, ki jih je človek izmaličil po svoji podobi. In ki so v zameno izpridile človeka”.

Danes bolj kot kadarkoli prej grozi ta epidemija iznakaženosti. Epidemija iznakaženosti z najvišjo stopnjo smrtne nevarnosti.

Zase sem vedno mislil, da Ibsena ne berem toliko, kot ga slišim. Slišim kot krik.

Ko se mrtvi prebudimo je krik, ki nas želi prebuditi za izvorno resnico človeka - bitje potenciala popolnosti -, ustvarjenega z ljubeznijo po božji podobi, ustvarjenega za ustvarjanje ljubezni in smisla, ljubezni in sveta (tukaj na Zemlji) - kot On.

Veliki, ključni vzkliki se slišijo šele pred koncem ali tik pred začetkom nečesa znatnega in pomembnega. Osupljajoči vzkliki so vedno pred ali vedno za besedami (zato dvomim vanje - s tem sem začel).

Moje najgloblje razodetje je “zapisano” v zadnji tišini uprizoritve.

Prevedel Ljudmil Dimitrov

---