Marca lani je španski parlament z 202 glasovoma za in 141 proti izglasoval zakon, ki dovoljuje tako aktivno evtanazijo (član zdravniškega osebja vbrizga substanco) kot asistiran samomor (bolnik sam vzame substanco, ki jo predpiše zdravnik). Zakon je začel veljati 26. junija 2021, izpolnjeni pa morajo biti vsi zahtevani kriteriji. Prosilec mora imeti neozdravljivo ali kronično bolezen, biti mora polnoleten, imeti mora špansko državljanstvo ali dovoljenje za bivanje v Španiji, biti mora buden in zaveden, seznanjen z vsemi alternativami, vključno z možnostjo in potekom paliativne oskrbe, prošnjo pa mora pisno podati dvakrat z najmanj petnajstimi dnevi razlike. Odobriti jo mora tako njegov zdravnik kot posebna zdravniška komisija.
Sofia Malagon, medicinska sestra s Parkinsonovo boleznijo, je zadovoljna z uzakonjenjem aktivne evtanazije, ne pa tudi z delom zakona, ki zdravnikom daje pravico do ugovora vesti, saj meni, da je zaradi tega postopek bolj kompliciran. Jesus Blasco je 88-letnik, ki se zdravi zaradi raka na grlu. Čeprav je z legalizacijo zadovoljen, ga skrbi, da bo dovoljena zgolj v peščici primerov, ko bo bolečina nevzdržna. »Kdo bo odločil, ali je moja bolečina nevzdržna ali ne? Duhovnik, papež, politiki? To je moja odločitev,« je bil odločen v intervjuju za spletni časopis thelocal.es.
Že prej je bila legalna pasivna evtanazija, torej prenehanje ohranjanja pri življenju človeka, ki je v komi. Tudi ta vrsta evtanazije se marsikomu zdi kontroverzna in mnogi ne želijo »odklopiti« družinskega člana, tudi če je ta že zelo star, že več let v komi, ga hranijo po sondi, diha s pomočjo cevke, zdravnik pa je zagotovil, da se ne bo več zbudil. Pri tem ima glavno in zadnjo besedo bolnikova družina, zdravstveno zavarovanje pa krije paliativno oskrbo.
Medicinska, zobozdravstvena in farmacevtska združenja iz Madrida zavračajo zakon o evtanaziji in pozivajo k zakonu o paliativni oskrbi. Menijo, da bi urejena zakonodaja na tem področju vodila v minimalno oziroma nično povpraševanje po evtanaziji. Upirajo se seveda tudi zdravstveni delavci v Andaluziji, kjer zdravniki pogosto zavračajo splav. Nasprotniki zakona trdijo, da je bil sprejet sredi boja s pandemijo, brez ustrezne javne debate in zadostne vpletenosti zdravnikov. A dejstvo je, da se boj za pravico do evtanazije odvija že desetletja.
30 let bitke za smrt
Film režiserja Alejandra Amenabarja Morje v meni (Mar Adentro), s Javierjem Bardemom v glavni vlogi, pripoveduje resnično zgodbo pisatelja Ramona Sampedra, ki si je pri 25 ob skoku v morje zlomil vrat in postal tetraplegik. Naslednjih 30 let se je na sodišču boril za pravico do dostojanstvene smrti, a neuspešno. Ko je bil star 55 let, je njegova prijateljica Ramona Maneiro predenj postavila kozarec vode, zmešane s cianidom, vanj pa vtaknila slamico. Nato je stopila za kamero in posnela Sampedrov samomor. Sampedro je svoj samomor organiziral tako, da je vključil več prijateljev, vsak je opravil manjšo nalogo, zaradi česar ni bilo mogoče okriviti ene same osebe. Ramona je bila sicer aretirana, vendar jo je policija kmalu izpustila zaradi pomanjkanja dokazov. Čez sedem let, ko je primer zastarel, je priznala svojo vlogo pri Sampedrovi smrti, njegova zgodba pa je zaslovela z Amenabarjevim filmom.
Leta 1986 so v Španiji uzakonili zavrnitev zdravljenja, leta 2002 pa pasivno evtanazijo (zavrnitev zdravljenja in omamitev). Nekateri zdravniki, zlasti v katoliških bolnišnicah, so tudi to zavračali. Leta 2005 so dva zdravnika preiskovali zaradi omamljanja na smrt bolnih, kar je vodilo v zgodnejšo smrt, štiri leta pozneje pa je bil zdravnik Marcos Hourmann obtožen ilegalne evtanazije umirajoče 82-letne bolnice s kalijevim kloridom. Tako kot Ramon Sampedro so se tudi nekateri drugi bolniki odločili posneti svoj asistirani samomor, med drugimi María José Carrasco, ki ji je pri samomoru leta 2019 pomagal mož Angel Hernandez. Marii so leta 1989 diagnosticirali multiplo sklerozo, sedem let pozneje je postala invalidna. Angela so obtožili nasilja nad ženo, vendar so ga čez dve leti, ko je bila evtanazija uzakonjena, oprostili.
Katalonski zdravnik, ki je želel ostati anonimen, je za El Diario povedal, da je ob svojem prvem izvajanju evtanazije čutil veliko pomanjkanje profesionalne in čustvene podpore. Ni mu bilo lahko, ko je pomagal umreti svojemu dolgoletnemu bolniku, a je bil zadovoljen, ker je vedel, da mu je pomagal uresničiti zadnjo željo. Hkrati je poudaril, da ne gre toliko za prekinitev življenja kot za prekinitev trpljenja te osebe. Opozoril je, da so tudi pri evtanaziji običajno pozabljene medicinske sestre, ki imajo pri njej zelo pomembno in težko vlogo: vbrizgajo kemikalijo, ki povzroči smrt. Meni tudi, da mnogi zdravniki ne nasprotujejo evtanaziji iz verskih ali etičnih razlogov, temveč ker se jim ne ljubi ukvarjati z dodatno birokracijo in ker se ne bi radi dajali v zobe svojim nasprotnikom.
Nekaj minut do odrešitve
Zakon je v veljavi dobro leto, podatki, ki so jih zbrali za prvo polletje, pa kažejo, da so v Španiji izvedli približno sto evtanazij, prosilcev je bilo dvakrat toliko.
Španija je ena od štirih držav na svetu, kjer je evtanazija v teoriji dovoljena tudi, če zanjo prosijo ljudje z mentalnimi težavami. To je legalno še v Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem, naslednje leto bo uzakonjeno tudi v Kanadi. Problem je, ker je pogosto težko oceniti, ali se je nekdo s psihično boleznijo sposoben odločiti, da si res želi umreti. V Španiji za zdaj ni podatkov o odobrenih evtanazijah za psihične bolnike, na Nizozemskem pa so leta 2020 izvedli 6938 evtanazij, od tega je imelo 60 bolnikov psihične bolezni.
Aktivna prostovoljna evtanazija je trenutno legalna v Belgiji, Luksemburgu, Kanadi, Kolumbiji, Španiji, na Nizozemskem (že od leta 2001), od novembra 2021 na Novi Zelandiji, kjer so jo legalizirali z referendumom, ter v nekaterih avstralskih zveznih državah. Pomoč pri samomoru je dovoljena v Švici (že od leta 1942), Avstriji, Belgiji, Kanadi, Nemčiji, Luksemburgu, Španiji, na Nizozemskem in Novi Zelandiji ter v nekaterih zveznih državah ZDA in Avstralije. Asistirani samomor so legalizirala tudi ustavna sodišča v Kolumbiji, Nemčiji in Italiji, vendar tamkajšnje vlade zakona še niso sprejele. Pasivna evtanazija (opustitev nesmiselnega zdravljenja) je legalna povsod po Evropi, v ZDA, v večini držav Južne Amerike, v nekaterih državah Srednje Amerike in Afrike, v Indiji in Avstraliji. V mnogih azijskih, afriških in srednjeameriških državah ni regulirana, v Rusiji, Belorusiji in Keniji pa je vsakršna oblika evtanazije prepovedana. Švicarski organizaciji Dignitas in Exit vsako leto obišče veliko tujcev, ki jim njihove države evtanazije ne omogočajo. Obe podjetji uporabljata tekoči barbiturat, ki v nekaj minutah povzroči globoko komo, ki ji sledi smrt. Leta 2020 naj bi s pomočjo zgoraj omenjenih organizacij umrlo več kot 1300 ljudi.
Zdravniki se upirajo
Na Nizozemskem in v Belgiji je evtanazija legalna tudi za mladoletne in otroke, ki imajo neozdravljive bolezni ali nepopravljive prirojene napake, zaradi katerih trpijo.
Lani smo dobili v Sloveniji zakonski predlog o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), pri katerem je aktivno sodelovalo združenje za dostojno starost Srebrna nit, vendar se zdravniki evtanaziji večinoma upirajo. Predlog zakona se sicer nanaša predvsem na asistiran samomor, aktivna prostovoljna evtanazija bi se izvajala le pri bolnikih, ki niso zmožni samostojne izvedbe samousmrtitve. UKC Ljubljana na strokovno srečanje z naslovom Evtanazija: pogledi iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki je potekalo 8. aprila, ni povabil predlagateljev zakona ter ni omogočil aktivne razprave o njem. Že na začetku srečanja je bilo jasno povedano, da zdravniki ne smejo »ubijati«. O čem naj bi torej razpravljali?
Alojz Ihan je v članku za najdi.si poudaril pomembnost komunikacije tako z zdravniki (čeprav, na primer, UKC-ju očitno ni do komunikacije) kot z javnostjo ter usposabljanja zdravnikov, ki bi se s tem ukvarjali. Zdi se mu bolje, da bi evtanazijo obvladala peščica, kot da bi vsi splošni zdravniki imeli neko teoretično znanje o tem, v praksi pa bi to redko počeli, kar bi vodilo v slabo pripravljenost. Omenil je tudi skrb strokovnjakov za etiko, da bi uzakonitev asistiranega samomora in evtanazije ustvarila pritisk na revnejše prebivalstvo, ki bi evtanazijo izbralo kot cenejšo možnost od zdravljenja in paliativne oskrbe.
Evtanazija že dolgo velja za komplicirano in kontroverzno temo, kjer je toliko pogledov kot ljudi. O skrbi nekaterih, da bi legalizacija lahko vodila v izbiro smrti kot cenejše možnosti, ki je preprostejša za družino bolnika, je vsekakor treba resno premisliti. Vsekakor pa je najpomembnejši razlog za sprejem ustrezne zakonodaje trpljenje tistih, ki verjamejo, da bi morali biti sami gospodarji tako svojega življenja kot smrti. Evtanazija ne bi nobenega verujočega ali nasprotnika silila v samomor, tako kot legalnost splava nobene ženske ne sili v prekinitev nosečnosti. Zdravniki bi imeli tudi v tem primeru možnost ugovora vesti. Tako kot se splavi dogajajo tudi tam, kjer so ilegalni, evtanazije potekajo tudi v državah, kjer so prepovedane, je pa seveda vprašanje, kakšni sta kakovost in cena teh skrivnih posegov, da niti ne razmišljamo o tem, kakšen strah doživljajo vpleteni, saj vsi sodelujejo v kriminalnem dejanju. Zato so potrebni ustrezni zakoni in strog nadzor, da evtanazije ni mogoče zlorabljati. Pa še nekaj – zdravniki se izgovarjajo, da je treba izboljšati paliativno oskrbo, ker potem evtanazija ne bo potrebna, a to ni res – so stanja neznosnega telesnega in duševnega trpljenja, ki jih nobena paliativa (ta lahko traja mesece in celo leta) ne more olajšati.
