Robert Eggers sam je svoj film opisal kot
Robert Eggers sam je svoj film opisal kot "križanca med Andrejem Rubljevom in Konanom Barbarom". Foto: IMDb

Robert Eggers se je s svojima prvima dvema celovečercema, klavstrofobično grozljivko Čarovnica (2015) in halucinatorno pomorsko bizarko Svetilnik (2019), trdno zasidral na filmofilskih seznamih "arthouse genijev", ki bodo v poplavi stripovskih blockbusterjev in pretočnih vsebin bojda lastnoročno rešili umetniški film. Zato tudi ni presenetljivo, da je bil Hollywood nanj pripravljen staviti z 90-milijonskim proračunom: Severnjak je heavymetalska skandinavska reinterpretacija mita o Hamletu, ki po ambiciji ne zaostaja za srednjeveškim pripovednim pesništvom, po občutku za spektakel pa se zlahka kosa z referenčnim Gladiatorjem Ridleyja Scotta. Izpod okrilja indiestudia A24 je Eggers prestopil k večjemu mecenu, kar je poleg kupa denarja najbrž pomenilo tudi večji pritisk za mainstreamovsko prebavljivost. In Severnjak je – kljub prizorom razparanih črev – v svoji biti zelo lahko prebavljiv film.

Eggersov tretji celovečerec je testosteronsko ekscesen do te mere, da spopad dveh goloprsih bojevnikov ob vznožju bruhajočega ognjenika dejansko lahko funkcionira kot logični vrhunec in zaključek peripetije. Na trenutke se zdi, da je ultranasilni mačizem zavestno prignan na rob (samo)parodije. A za razliko od Svetilnika je Severnjak film, ki se ves čas jemlje stoodstotno resno, tudi kadar ga zanese v operatično presežnost. Tudi ko se Willem Defoe pojavi v vlogi režečega šamana in prekolne "pse, ki hočejo biti ljudje".

Scenarij, ki ga je režiser napisal skupaj z islandskim literarnim zveznikom Sjónom, se z bombastičnim razmahom vzpenja od duri pekla do Valhalle, se spotoma napaja s halucinogeno medico in potoki krvi ter svoje zaklinjanje naslavlja naravnost na Odina.

Film se začne kot zgodovinska akcijska epopeja, se v drugi polovici prevesi v psihološko srhljivko in se zaključi kot saga o maščevanju. Foto: IMDb
Film se začne kot zgodovinska akcijska epopeja, se v drugi polovici prevesi v psihološko srhljivko in se zaključi kot saga o maščevanju. Foto: IMDb

Alexander Skarsgård ni igralec razčustvovanih, ekspresivnih melodram: njegove najbolj markantne vloge podčrtajo jeklen hlad in rahel cinizem Švedove skandinavske stoičnosti. (Spomnimo se ga na primer kot nasilnega moža v Malih lažeh ali pa kot tehnološkega japija v Nasledstvu.) V Severnjaku mu vsekakor ni bilo treba iskati notranje topline: igra Amletha, vikinškega princa iz 10. stoletja, ki je bil še kot otrok priča umoru svojega očeta, kralja Aurvandila (Ethan Hawke). Kraljev morilec, Aurvandilov lastni polbrat Fjölnir (Claes Bang) – v nadaljevanju: "Fjölnir Brez Brata" – ugrabi kraljico Gudrún (Nicole Kidman), za njenim mladoletnim sinom pa pošlje morilce. (Shakespeare je navdih za Hamleta črpal iz zbirke nordijskih legend Prozna Edda, zato vam bo zgodba tako znana.)

Amleth se svojim zasledovalcem izmuzne (pred tem enemu od njih odgrizne nos) in pobegne čez morje. Po časovni elipsi ga srečamo kot odraslega moža: iz mladiča se je prelevil v volka, v animalističnega in zakrknjenega bojevnika. (Oponašanje plenilskih živali pod vplivom halucinogenov je bilo očitno najljubše početje Vikingov – ali pa Eggers tem vračanjem k obredju vsaj učinkovito prikaže, kako porozna je bila za ljudi meja med mitom in stvarnostjo, med bajko in resničnostjo.)

Amleth na svojo zaobljubo maščevanja ni pozabil: ko sliši, da je Fjölnir 'zafrčkal' kraljestvo ter se preživlja kot vodja ovčerejske skupnosti na Islandiji, je njegova pot začrtana. Infiltrira se v gručo zasužnjenih Slovanov, ki jih trgovci z ljudmi tovorijo na konec sveta, v Fjölnirjevo deželo.

Nicole Kidman v zadnjih letih izbira vloge, ki jo potisnejo onkraj gledalčevih pričakovanj – in Severnjak ni izjema. Foto: IMDb
Nicole Kidman v zadnjih letih izbira vloge, ki jo potisnejo onkraj gledalčevih pričakovanj – in Severnjak ni izjema. Foto: IMDb

V odljudni islandski pokrajini se Amleth zbliža z "Olgo iz brezovega gozda" (Anya Taylor-Joy), zasužnjeno vaščanko z območja današnjega Kijeva. Protagonistova morilska sla se v srednji etapi umakne (hamletovski) neodločnosti, medtem ko cinca, kako bi najlažje razkril identiteto svoji materi in pokončal zločinskega strica.

Režiserjev stalni sodelavec, direktor fotografije Jarin Blaschke, resnično zna pričarati svet, ki se zdi kot antiteza človeškemu obstoju. Nočni prizori so okopani v srhljivi mesečini, ki lepoto pokrajine tesno preplete z vseprisotnim občutjem groze in nelagodja.

Eggersu je vendarle treba priznati, da svoje vikinške epopeje ni zgradil samo na predpostavki krvoločnega barbarizma: izognil se je tisti specifični podvrsti populizma, ki vikinško podobje eksploatira za nacionalistične koncepte belske večvrednosti. V samo tkivo zgodbe je vtkana želja po avtentičnem prikazu vikinške družbe in njenih tradicij. V mačističnem svetu izdolbe prostor za ženske, ki, vsaj na trenutke, ni vezan zgolj na čarovniško, mistično sfero in plodnost: prizor kričeče valkire je enako močen kot lik Björk v vlogi slepe prerokinje z veličastnim naglavnim okrasjem. (Hollywoodski kasting si je sicer spet privoščil svoj klasični prijem: v vlogi Amlethove mame je Nicole Kidman, ki je samo devet let starejša od Skarsgårda, na pogled pa je razlika med njima še manjša. V Malih lažeh sta igrala zakonca!)

Olgin lik na žalost ostaja na površju: čeprav sama o sebi pravi, da "zna možem zlomiti um", ni nikoli pokazano, na kakšen del je njena magija del vikinške družbe; Olga je tako relevantna samo v svojem odnosu do Amletha.

Zanimivo naključje je, da je Alexander Skarsgård zaslovel s serijo Prava kri, v kateri je igral vampirja vikinškega porekla, ki mu je bilo ime Eric ... Northman (Severnjak). Foto: IMDb
Zanimivo naključje je, da je Alexander Skarsgård zaslovel s serijo Prava kri, v kateri je igral vampirja vikinškega porekla, ki mu je bilo ime Eric ... Northman (Severnjak). Foto: IMDb

Veličina Severnjaka je v taktilnosti cele filmske izkušnje: osupljivi sledilni posnetki bitk povejo vse, kar je treba vedeti o svetu, kjer je bilo pasti na bojnem polju edina častna smrt, o svetu, ki ni imel časa za nedolžnost otroštva, o svetu, kjer sta bila suženjstvo in zasužnjevanje edini obliki obstoja.

Vseeno pa je protagonistova maščevalna pot tako premočrtna in linearna, da do končnega spopada izgubi del svojega dramatičnega naboja: ostane le še goli spektakel (beri: bruhajoči vulkan), a brez prave notranje napetosti. Na tej točki bi se obrestovalo, če bi Eggers razvoju značajev posvetil enako mero pozornosti kot naturalističnemu poustvarjanju kraja in časa. Z eno samo nastavitvijo Amlethove biti – to je "zverinski bes" – je manevrski prostor vseeno omejen.

Enigmatičnost in abstraktnost Eggersovih prejšnjih filmov, s katerima se občasno vendarle spogleduje, se počasi umika v ozadje. V sklepnem dejanju filma je težko spregledati popolno odsotnost čustvene katarze – ostaneta le še gledalčeva izmučenost in pobitost spričo vsestranskega napada na čutila.

Ocena: 4-