Mini Audi

AUDI A1 01

AUDI A1 02

AUDI A1 03

AUDI A1 04

AUDI A1 05

AUDI A1 06

AUDI A1 07

AUDI A1 08

AUDI A1 09

AUDI A1 10

AUDI A1 11

AUDI A1 12

AUDI A1 13

AUDI A1 14

AUDI A1 15

AUDI A1 16

AUDI A1 17

AUDI A1 18

AUDI A1 19

AUDI A1 20

AUDI A1 21

AUDI A1 22

AUDI A1 23

AUDI A1 24

AUDI A1 25

AUDI A1 26

AUDI A1 27

AUDI A1 28

AUDI A1 29

AUDI A1 30

Tržna niša

Audijevi poskusi mešanja štren v razredu majhnih mestnih avtomobilov sicer niso nekaj novega. A za razliko od ljudskega modela 50, ki ga je pred 45 leti »ustvarila« naftna kriza, ter dokaj futurističnega A2, ki je bil prodajno skorajda tako uspešen kot Janševe knjige med člani ZB NOB, jim je šele s prvo generacijo modela A1 prvič uspelo resneje opozoriti nase. S slednjim so namreč pred devetimi leti ustvarili enega redkih predstavnikov t.i. premijskih malih avtomobilov, pri katerih je najbolj pomembno, da izžarevajo voznikov življenjski stil. Vozila, ki se prvenstveno kupujejo s srcem, precej manj pa z glavo.

A četudi so pri Audiju glavnega rivala videli v »bavarskem« Miniju (ter ob tem skorajda povsem odmislili DS3 ter že odsluženi Alfin MiTo), pa je model A1 že od samega začetka ponujal precej drugačno vozniško izkušnjo. Kar pa nikakor ni pomenilo, da ne bi bil zaželen med (petičnimi in modno osveščenimi) kupci, saj jih je našel na letni ravni v Evropi tudi več kot 90.000.*

Tako ne preseneča, da pri proizvajalcu iz Ingolstadta nadaljujejo svojo zgodbo v izjemno nišnem razredu prestižnih mestnih frajerjev, kjer jih zaenkrat (še) ne ogrožajo čedalje bolj trendovski mali križanci. Ustvarili so – vsaj za moje pojme – precej bolj všečnega malčka, ki se ponaša z bolj ostrimi in agresivnimi linijami. Pri tem srčno upam, da bodo pri Audiju nadaljevali s tovrstno oblikovalsko filozofijo ter se počasi odmaknili od dosedanje tehnike kopiranja, saj so si bili njihovi avtomobili med sabo že tako podobni kot jajce jajcu.

In ker so v tem razredu že od nekdaj izjemno popularne kakršnekoli retro interpretacije na temo preteklih modelov, so Audijevci tokrat poskrbeli še za dodatek treh ozkih rež na vrhu motorne maske, kakršne je imel že legendarni Sport Quattro iz 80-ih let. Detajl, ki še dodatno poskrbi za prepoznavnost novega A1 na cesti. Pri nakupu pa nikakor ne pozabite na kakšno živahnejšo karoserijsko barvo (npr. turbo modra ali pa tokratna rdeča Misano), ki ga še kako poživi. Ter mu obenem privoščite vsaj še športnejšo linijo S Line, ki sicer ne doprinese nič kaj pretirano uporabnega, a bo na njen račun pred trendovskim lokalom sredi mesta deležen precej več občudujočih pogledov.

Digitalna generacija

Navkljub dokaj revolucionarni spremembi pri zunanji obliki (po Audijevih merilih, seveda!), se vseeno zdi, da je njihovim »arhitektom« uspelo še precej bolj predrugačiti notranjost. In to kako! Okej, saj ne, da se že pri prejšnji generaciji ni ponašala z izjemno dodelanim voznikovim okoljem, vzorno ergonomijo ter (za ta razred) odličnim izborom materialov. Vendar pa se lahko novi A1 sedaj pohvali s povsem spremenjeno notranjo arhitekturo, ki v tem trenutku verjetno nima resnejše konkurence. Nenazadnje niti v najbližjem bavarsko-angleškem tekmecu, ki je vsaj v tem elementu svetlobna leta daleč.

Fantastičen je (serijski!) 10,25-palčni digitalni merilnik, ki ga je možno dodobra prilagajati ter ponuja izkušnjo, kakršne smo bili vajeni zgolj pri večjih (in precej dražjih) vozilih. Hkrati so se znebili nadležne »tablice« na vrhu armaturne plošče ter osrednji 10,1-oalčni zaslon (končno!) vstavili tja, kamor sodi. Rahlo negodovanje si zasluži zgolj zaradi upravljanja preko zaslona na dotik, ki obenem ni toliko odziven, kot bi to pričakoval pri tako (za to velikost) dragem vozilu, a so k sreči pustili fizična upravljala klime. Pa še čudovito zgledajo!

Vseeno sem pri vozilu, ki je stalo skoraj toliko kot solidno opremljen Superb 2.0 TDI, pričakoval za odtenek več mehkejših plastičnih oplat (npr. na vratih), malce bolj obložena odlagalna mesta ter stropna držala za roke na zadnji sedežih, če so že spredaj. In če se pri že Audiju hvalijo, da ima novi A1 vse tisto, kar imajo veliki, potem res ne razumem, zakaj varčujejo pri parih kvadratnih centimetrih filca in mehke plastike?!? In zakaj nima vsaj osnovne navigacije, če jo lahko že ima skorajda dvakrat cenejši Clio? In prosim, ne ponujajte mi rešitve v obliki 600 € dragega vmesnika za pametne telefone Smartphone interface s preslikavo zaslona – pri tako prečiščeni notranjosti z digitalnimi merilniki pač ne maram takšnih in drugačnih kablov vsevprek!

Zavajanje nasprotnikov

Ko človek prvič uzre oznako 30 TFSI na dobre štiri metre dolgem vozilcu segmenta B, ki kolikor toliko opremljen stane slabih 30 tisočakov, verjetno brž pomisli, da gre za kakšno strupeno verzijo, v kateri razgraja cel kup »žrebcev«. Kakšna pomota! Omenjena Audijeva oznaka žal ne pomeni, da se pod motornim pokrovom skriva 3-litrski šestvaljnik, temveč da gre za povsem običajno trivaljno motorizacijo s 116 »konji« največje moči.

Že poznan motor(ček), prostornine ene steklenice Donata Mg, ki je sicer na voljo tudi pri vsej ostali »plebejski« žlahti (Ibiza, Polo), je sicer izjemno prožen in poskočen (za tovrstno konjenico, seveda) ter se zelo rad zavrti tudi proti rdečemu področju vrtljajev. Obenem se ponaša z izjemno kultiviranim in dovolj zvočno uglajenim delovanjem, kjer šele konkretnejše priganjanje razkrije njegovo trivaljno zasnovo (beri: zvok kosilnice), istočasno pa se lahko pohvali s solidno porabo goriva, ki tokrat ni presegla 6 litrov. Pravi biser(ček)! A ker je vseeno govora o vozilu, ki (imenitna značka gor ali dol!) stane toliko kot dve tehnično enaki Fabiji, omenjena ocena kar nekako razvodeni, saj v tem cenovnem rangu pričakuješ malce več popopranih občutkov. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker je pri tokratnem testnem primerku za prenos moči skrbel »zgolj« 6-stopenjski ročni menjalnik, menjalna avtomatika, ki bi bistveno bolj spadala k premijski naravi avtomobila, pa bi stala še dodatnega evrskega tisočaka in pol. Hja, 192 »konjev« težak petvratni Mini Cooper S je moč dobiti od 27.550 evrov, da o kakšni Fiesti ST niti ne govorim!

Dovolj vzoren ter na trenutke celo igriv je novi A1 tudi med ovinki, kjer navduši z uravnoteženo lego ter ravno prav gostobesednim volanskim mehanizmom, ki je obenem izjemno natančen. Resda ponuja zaradi malce bolj čvrstega podvozja (S-Line), ki sicer omogoča precej dinamičen slog vožnje, malce manj udobja na slabših podlagah, kar pa tako ali tako ne bo motilo vseh tistih voznikov, ki iščejo v vožnji nekaj več užitkov. A se vseeno zdi, da – podobno kot že pri pogonskem sklopu – le ne ponuja tistega vozniškega presežka, ki ga nekako pričakuješ pri tovrstni premijski igrači. Oziroma tiste vozniške nirvane, ki jo občutiš že pri osnovnem Miniju. Sedaj seveda čakam še na verzijo S1 …

Čar štirih prstanov

Pa saj je verjetno povprečnemu kupcu mini Audija bolj malo mar, kako se obnaša med ovinki v ekstremnih situacijah, še manj pa, koliko razigranih »konjičev« skače pod motornim pokrovom. In če sem nekoliko ciničen, nič kaj pretirano drugače ni niti pri veliki večini voznikov novodobnih Minijev (okej, seveda, kot povsod, tudi tu obstajajo izjeme).

Pri tovrstnih malih mestnih gizdalinih je – podobno kot pri najnovejšem iPhoneu, Pradinih sončnih očalih ter Givenchyjevi moški torbici – bolj pomembno to, da že na zunaj izžarevajo lastnikov urbani življenjski slog ter globino denarnice. In v tem elementu se zdi, da najnovejši mini Audi naravnost blesti.

Tekst in foto: Urban Acman.

* 72.634 prodanih A1 v EU v letu 2018, 84.070 v letu 2017 in 96.576 v letu 2016. Mini jih je našel v tem času 135.307 (2018), 136.807 (2017) ter 136.265 (2016).