Mirovni inštitut razkril laži opozicijskih poslancev in ksenofobijo SAZU glede učenja jezikov pripadnikov manjšin

Besedna megla glede učenja jezikov pripadnikov manjšin, ki so jo nedavno v slovenskem parlamentu na veliko spuščali predvsem opozicijski poslanci se je končno razkadila.

Po vseh argumentih za in proti je povsem jasno, za kaj je šlo. Za nov dokaz, da Slovenija ostaja enako ksenofobična, kot nekoč, ko se je proslavila z izbrisom in pregonom drugače mislečih.

Matej Tonin , kje pa je manjšina Srbi , Bih , Hrvati , Črnogorci , Makedonci . Ni manjšin bivših držav SFRJ ,ne gre se za jezike ( prilagajati se moraš na jezik države kjer živiš . Italijanska in Madžarska manjšina je na boljšem kar ni pošteno do bivših držav SFRJ

— MILIVOJE DJUKIĆ (@djukicmilivoje2) March 11, 2024

Ne samo, da je Slovenija desettisdoče ljudi ob osamosvojitvi izbrisala, tiste, ki so zgolj nasprotovali enostranski odcepitvi Slovenije in ob tem izražali zgolj svoje mnenje je ali izganjala ali pa celo kaznovala še z odvzemom državljanstva kot na primer Milana Aksentijevića.

Državljanstva mu ni vrnila nobena vlada, tudi Golobova ne, čeprav je vprašanje v pristojnosti MNZ.

A sedaj je bilo pred poslanci drugo vprašanje - ali se bodo vsaj otroci teh ljudi lahko v šolah, ob slovenskem, uradnem, nekaj uric učili tudi svojega maternega jerzika?

Gre seveda predvsem za otroke albanskih, črnogorskih, makedonskih, bošnjaških, hrvaških in srbskih staršev. Nekateri so zanamci priseljencev, drugi pa pripadniki manjšin, ki z nami živijo že stoletja.

Toda opozicijski poslanci so uspešno minirali najbolj bistvene točke novega zakona, ki bi otrokom staršev, pripadnikom manjšin narodov nekdanje Jugoslavije, omogočil dodatni redni pouk jezika svojih staršev v slovenskih šolah.

Ključna določba je zaradi zavajajočih, lažnivih napadov opozicijskih poslancev in zaradi pomanjkanja poguma vladajočih, ki so se, zavedajoč se ksenofobne naravnanosti večine v Sloveniji, ustrašili referenduma (ki bi ga o tem vprašanju ustavno sodišče seveda moralo prepovedati, kajti večina ne sme odločati o pravicah manjšin, tudi jezikovnih ne!) na koncu izpadla iz zakona.

Izbris se tako nadaljuje - nekoč je bil administrativen, danes je jezikovni.

Viden je tudi napredek: nekoč so ga izvajali politiki in brezimni uradniki na MNZ-ju, danes ga podpira vrh Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Dodatnega pouka svojega maternega jezika otroci v Sloveniji sicer nepriznanih manjšin z območja nekdanje Jugoslavije, ki hodijo v slovenske šole in se seveda vsak dan učijo v slovenskem jeziku zato zaradi bojazljivosti vladajočih poslancev, laži opozicijskih in ksenofobije večine v Sloveniji –, ki je ne tako dolgo glasovala tudi proti popravi krivic izbrisanim – zato ne bo.

Glede tega se je te dni oglasil Mirovni inštitut.

Nekoliko prepozno, kljub temu pa so zapisali vrsto točnih zadev, zaradi katerih njihovo stališče zasluži pozornost. Še posebej pa kritika na račun Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki bi morala biti branik razuma, a se je očitno sprevrgla v branik ksenofobije.

Takole so zapisali v Mirovnem inštitutu:

»Za svobodno rabo in učenje jezikov staršev in za pravico do neomejenega brezplačnega učenja slovenskega jezika vsem, ki si ga želijo učiti!

Za enako obravnavo govorcev vseh jezikov tega sveta!

Za integracijo in vključevanje, ne za asimilacijo in zatiranje!

Strinjamo se, da so potrebni posebni ukrepi za ohranjanje slovenskega jezika, zlasti ker je vse bolj razširjeno občevanje v prevladujočih svetovnih jezikih, kot je angleščina. Strinjamo se, da bi lahko državne institucije naredile več, saj trenutni ukrepi ne zagotavljajo učenja slovenskega jezika, ki bi zadostilo vsem potrebam. Strinjamo se tudi, da je treba posebno skrb posvetiti otrokom, saj pedagoška stroka ugotavlja, da so mladi vse manj bralno pismeni.

Ne moremo pa se strinjati z zlorabo vprašanja rabe, pomena in ogroženosti slovenskega jezika, zato da se zatira posamezne skupine prebivalcev Slovenije na osnovi etnične ali nacionalne pripadnosti, kot se vse pogosteje dogaja ob prihajajočih evropskih volitvah. Take razprave najostreje zavračamo in zahtevamo spoštljiv odnos do vseh jezikov in prebivalk/cev. Država naj vsem otrokom v šolah zagotovi učenje jezika staršev in vsem prebivalkam/cem pravico do neomejenega brezplačnega učenja slovenskega jezika.«

»Nedavno so politiki desnih strank napadli predlog zakona, ki bi otrokom staršev, pripadnikom manjšin narodov nekdanje Jugoslavije, omogočil dodatni redni pouk jezika svojih staršev v slovenskih šolah. Pri tem so uporabili (in zlorabili) argument, ki je sicer povsem nestrokoven in rezultat nevednosti, da bo s tem še bolj ogrožen slovenski nacionalni jezik. Sramotno je, da se je tem stališčem pridružila tudi Komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki naj bi združevala najuglednejše znanstvenice/ke v državi.

Raziskave o učenju in poučevanju jezikov namreč kažejo, da obvladovanje maternega jezika oziroma jezika staršev prispeva k hitrejšemu učenju jezika okolja, večjezičnost pa k hitrejšemu napredovanju pri vsakem naslednjem jeziku.

Otroci priseljenci se v okolju, ki sprejema jezik njihovih staršev, počutijo varnejše in bolj sprejete, lokalni otroci pa širijo svoje znanje in kulturo. Vključujoč pristop ni le v največjo korist otrok in družbe, temveč je tudi skladen z Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin Sveta Evrope, Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih ter Konvencijo o otrokovih pravicah.«

»V Sloveniji imamo z razumevanjem integracije problem, na kar kažejo tudi drugi predlogi in prakse, ki so se pojavili v zadnjem času. Prejšnji teden je parlament ponovno obravnaval predlog za segregacijo šolskih otrok glede na raven znanja slovenskega jezika.

Zaskrbljeni starši ene izmed ljubljanskih šol pa so nedavno opozorili, da učitelji nekaterim otrokom onemogočajo in prepovedujejo rabo jezika staršev med odmori, čeprav je to njihova pravica.

Ni slučajno, da se 'skrb' za znanje slovenskega jezika in predlogi za omejevanje rabe jezika staršev vedno pojavlja v povezavi s priseljenkami/ci z vzhoda in juga, nikoli pa v povezavi s priseljenkami/ci z zahoda ali severa.

Skrb za jezik je pogosto le krinka za izražanje rasizma in sovraštva do posameznih etničnih in nacionalnih skupin ali priseljenk/cev nasploh. Ideja izbrisa dela slovenskega prebivalstva nikoli ni bila zares poražena in jo mnogi – tudi v politiki – še danes zagovarjajo.

Kajti odrekati pravico otrokom, da bi se učili in uporabljali jezik staršev, ni nič drugega kot izbris 2.0, neposreden napad na kulturo manjšinskega prebivalstva. Posebej hinavsko je, da se kulturne pravice odrekajo otrokom priseljencev, ki so v veliki meri zaslužni za gospodarski razvoj Slovenije.

Ob napihnjenem govorjenju o znanju jezika pri priseljenkah/cih (kar pogosto počno tisti, ki ga še sami ne obvladajo), pa država nudi zelo omejene možnosti za učenje tistim, ki si ga želijo.

Priseljenka/ec je (z določenimi pogoji) upravičen/a do maksimalno 180 ur brezplačnega učenja slovenskega jezika.

Če je na tečaju 80 odstotno prisoten/a, je upravičen/a tudi do brezplačnega prvega preizkusa znanja. Ob tem družinskim članicam/om, ki se jezika ne naučijo v predvidenem času, država grozi, da bodo morali zapustiti Slovenijo.«

g. Grims, naš preljubi jezik ima dvojino, zatorej ste 'prepričanje zapisali kvečjemu pred dvema letoma' in ne pred dvemi leti. Žalostno.

— Rok Šinkovc (@RokSinkovc) March 5, 2021

»Ironija je, da se to dogaja v dobi migracij in očitnega vsesplošnega pomanjkanja delavk/cev, ki opravljajo dela predvsem na področjih, ki jih v Sloveniji rojene prebivalke/ci zavračajo. Za prebivalke/ce, ki niso priseljenke/ci, pa sploh ne obstaja brezplačno učenje slovenskega jezika.

Jezik je ključni medij medsebojnega človeškega občevanja. Je domovanje mišljenja in bistvo kultur in civilizacij ter vrhuncev človeške ustvarjalnosti. Slovenski jezik bomo ohranili le s spodbujanjem in dostopnostjo, z veseljem do učenja  jezika in sposobnosti izražanja.

Jezik ne sme biti sredstvo ločevanja, diskriminacije in rasizma, temveč medij svobode, ustvarjalnosti in strpnosti. Takega jezika se bodo želele učiti tudi prihodnje generacije!

Zato predlagamo prost in neomejen dostop do učenja slovenskega jezika, hkrati pa dosledno spoštovanje vseh drugih jezikov ter njihovih mladoletnih ali odraslih govork/cev.

Mirovni inštitut«