Zgodba, ki jo je gospa Bernarda pripovedovala pisateljici Mileni Miklavčič morda ni za preobčutljive, pa vendar si ne smemo zatiskati oči o človeški sposobnosti sprevrženosti.
"Staršem je bilo najbolj pomembno, kaj rečejo sosedi in okrajni komite. Prestrašena še od vojne vihre, sta se bala vsake sence. Oče sicer ni pil, je pa vlekel pipo in vse je moralo biti po njegovem. Prilagajali smo se tako, da smo lagali in manipulirali. Ko je bil slabe volje, nas je brcal, padali so udarci in očitki, da nas mora hraniti. Da živimo na račun njegovih žuljev.
Večkrat smo bili gnoji in gojnice namesto sinovi in hčere. Zelo podobna je bila mama. Napila se ga je, če ji je le uspelo, da se je dokopala do pijače. Začuda je po fotrovi smrti prenehala. Je pila zaradi njega? Kaj sta imela, da ji je bilo tako hudo, da se je zatekala v alkohol? Nikoli ne bom izvedela.
Otroci smo šli od doma tisti trenutek, ko smo le lahko. Sploh me, punce. Z odhodom smo se otresle tudi nekaterih stricev, ki so nas na obiskih radi trepljali in božali. Če smo povedale mami, se je zmeraj jezila na nas, ne na njih. Zmerjala nas je, da smo se jim nastavljale.
Naredila sem triletno poklicno šolo, najljubši brat pa je postal učitelj. Bil je strašno dober čovek. O poklicu, ki ga je opravijal, je imel zelo romantično razmišljanje. Službo si je našel v neki odročni vasici. Na zunaj silna romantika, znotraj pa hudo, hudo.
Od vseh grozljivih zgodb, ki mi jih je povedal, me je naslednja najbolj prizadela. Na glas si jo upam povedati šele po bratovi smrti. Na šoli, kjer je brat učil, je bilo precej zelo porednih učencev. Eden med njimi je bil sicer grozen, a na njem je bilo nekaj, kar je bratu dalo misliti. Nekako se mu je smilil, pa ni vedel, zakaj. Nekoč, ko je spet eno zelo hudo ušpičil, mu je velel, naj gre takoj v kabinet, kjer naj ga počaka, da se pomenita ... Opazil je, da je bil otrok zelo preplašen. Tresel se je pa kot šiba na vodi.
Bratu je postalo tesno pri srcu. Fantove prekrške je poizkušal obrniti na šalo. Ta ga ni niti poslušal, na sredi stavka ga je prekinil in vprašal, če bo kaznovan. 'Ja, seveda boš!' je odgovoril brat in se zasmejal. 'Kaj me boste po riti?' je fant zašepetal s tresočim glasom. Brat se je ponovno zasmejal in rekel, ja seveda, kaj pa drugega. Potem je otrok kar sam od sebe slekel hlače, se naslonil preko stola in z rokami razmaknil ritnici. Moj brat je doživel šok. Mislil je, da ga bo kap. Ko je prišel k sebi, je vprašal: 'Kaj je sedaj to?' Fant mu je odgovoril, da jih tako kaznuje župnik, če so pri verouku poredni. Brat je počakal, da se je fant oblekel, potem pa se je z njim pogovoril. Na lep način mu je povedal, da mu tega nihče na svetu nima pravice početi. Nihče!
Nekaj dni je mencal in kolebal, ker se ni mogel odločiti, kaj bi, potem je stopil do znanca, ki je bil miličnik. Ta mu je povedal, da je o tem župniku že slišal stvari, a ne tako hude. Čez dva dni sta se v vas pripeljala dva v dolgih plaščih, s klobuki na glavi. Vdrla sta v župnišče in župnika prebutala. Miličniki so kasneje nekaj popisovali, a župnik je bil že premeščen v misijone."
Bernarda (1957) iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače 3. del,
Preberite si še:
- Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k Lojzki (Resnična pripoved)
- Takšne nasvete o spolnosti je dajal župnik leta 1930
- Žalostna zgodba: "Izgubil sem brata, ki ni več mogel zdržati maminih psihičnih pritiskov"
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
