Elizejska palača. Foto: Reuters
Elizejska palača. Foto: Reuters

Svojo kandidaturo je naznanilo že več kot 30 kandidatov, še nikoli prej pa ni bilo med njimi toliko žensk. Prvič doslej sta najbolj etablirani stranki, ki sta desetletja krojili francosko politično krajino, republikanci in socialisti, hkrati za svojega kandidata izbrali ženski, republikanci sploh prvič. Socialisti so se pred tedni odločili, da bo skušala v Elizejsko palačo vstopiti pariška županja Anne Hidalgo, republikanci pa so v soboto izbrali nekdanjo finančno ministrico in tiskovno predstavnico vlade v času predsednika Nicolasa Sarkozyja Valerie Pecresse. Med vidnejšimi kandidati sta še Marine Le Pen, vodja skrajno desnega Nacionalnega zbora, ki tokrat kandidira tretjič, in Eric Zemmour, skrajni desničar, nekdanji novinar, voditelj in pisatelj, ki dviguje prah s svojimi ostrimi protipriseljenskimi in protimuslimanskimi stališči.

In kaj pravijo javnomnenjske raziskave?

Javnomnenjska raziskava Ifop-Fiduciala, izvedena med 23. in 25. novembrom, je Macronu napovedala najboljši izid, zanj bi glasovala četrtina vprašanih, na drugem mestu je bila Marine Le Pen z 19 odstotki, sledil je Zemmour s 14 odstotki. Oktobra, ko sicer še ni bilo jasno, ali bo res vložil predsedniško kandidaturo, so Zemmourju nekatere javnomnenjske raziskave napovedovale celo uvrstitev v drugi krog, v zadnjih tednih pa je izgubil podporo. Njegovi politični svetovalci se zavedajo, da je na križišču in da potrebuje svež potisk, če želi premagati Marine Le Pen, ki naslavlja isto volilno bazo.

Valerie Pecresse, predsedniško kandidatko republikancev, čakajo naporni meseci. Foto: EPA
Valerie Pecresse, predsedniško kandidatko republikancev, čakajo naporni meseci. Foto: EPA

Sledili so republikanec Xavier Bertrand s 13 odstotki, kandidat skrajne levice Jean-Luc Melenchon s 7,5 odstotka, kandidat Zelenih Yannick Jadot s sedmimi odstotki in kandidatka socialistov Anne Hidalgo s šestimi. V času izvedbe ankete še ni bilo znano, koga bodo republikanci izbrali za svojega predsedniškega kandidata.

Uvrstitev Macrona, Marine Le Pen in Zemmourja na vrh javnomnenjskih raziskav je nočna mora republikancev in socialistov. Stranki, ki sta se zadnjih 50 let izmenjevali pri vodenju države, se zdaj bolj kot ne borita za sam obstoj. Vse od ustanovitve pete republike leta 1958 je bil namreč predsednik države vedno iz vrst ene ali druge stranke, to pa se je končalo leta 2017 z zmago Macrona. Kar je bil za republikance in socialiste še hujši udarec, pa je bilo dejstvo, da se njihov kandidat ni uvrstil niti v drugi krog. In kot kažejo javnomnenjske raziskave, se bo to ponovilo tudi prihodnjega aprila, saj njihova kandidata še zdaleč nimata zadostne podpore. Ker ima Francija predsedniški sistem, v katerem ima predsednik ključno moč, imajo volilni pretresi veliko bolj neposredne posledice kot v državah s parlamentarno demokracijo.

Republikanci želijo spet osvojiti svoje volivce

Kot je še pred izborom republikancev za Foreign Policy dejal Luc Rouban s Francoskega nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje, sta bila dva velika izziva, okoli katerih se konservativci niso mogli zedinili: stopnja ekonomske liberalizacije in kako oster naj bo odnos do priseljencev. Znotraj stranke je pet kandidatov zavzemalo precej različna stališča. Na koncu je prevladala Valerie Pecresse, ki velja za sredinsko političarko, medtem ko je njen zadnji izzivalec Eric Ciotti znan po ostrih stališčih do islama in priseljevanja. "Republikanska desnica je nazaj. Borila se bo z neizprosno močjo. Francija ne more več čakati," je političarka, ki se opisuje kot "eno tretjino Margaret Thatcher, dve tretjini Angela Merkel", dejala ob prejemu strankarske nominacije in obljubila, da bo Francija znova "spoštovana v svetu". Kot še navaja Foreign Policy, je paradoksalno, da je stranka v času, ko so ideje desnice tako prevladujoče kot še nikoli prej, tako krhka kot še nikoli prej.

Čeprav je zmernejša od Ciottija, je Valerie Pecresse med drugim obljubila, da bo prepolovila število izdanih dovoljenj za priseljence zunaj držav EU-ja in prepovedala ženskam, da so, ko spremljajo otroke na šolskih izletih, zakrite.

Pariška županja Anne Hidalgo. Foto: EPA
Pariška županja Anne Hidalgo. Foto: EPA

Levica je že leta v krizi

V podobnih škripcih je tudi socialistična stranka. Če je njen zadnji predsednik Francois Hollande v prvem krogu volitev leta 2012 prejel skoraj 30 odstotkov glasov, jih ankete Anne Hidalgo, dolgoletni pariški županji, napovedujejo komajda okoli pet. "Naš cilj je prenova levice, da vnovič zgradimo veliko politično družino, ki bo prevzela štafeto zgodovine socialističnega gibanja, pri čemer pa se bo osredotočila tudi na okolje," je dejal Christophe Clergeau, sekretar socialistične stranke za Evropo. Socialistična stranka je na junijskih parlamentarnih volitvah 2017, le mesec dni za predsedniškimi, na katerih je Macron premagal Marine Le Pen, izgubila kar 90 odstotkov sedežev, konservativci pa skoraj polovico. Slab volilni izid je imel velike posledice za delovanje strank, ki so pri financiranju odvisne ravno od tega: socialisti so morali odpustiti več kot 100 zaposlenih in se odpovedati svojim prostorom, kar je bil zanje velik udarec.

Macron je pobral glasove levici in desnici

Kot ocenjuje Foreign Policy, je nazadovanje tradicionalnih strank najbolj koristilo Macronu, čigar prvi predsedniški mandat so zaznamovale liberalne ekonomske politike, zaradi katerih pridobiva podporo pri zmernih konservativcih. Frederic Sawicki, profesor na Sorboni, ocenjuje, da naj bi se to v primeru osvojitve drugega mandata (formalno Macron še ni napovedal, da se bo potegoval zanj) še okrepilo. "Leta 2017 mu je uspelo zlomiti levico, ne pa v celoti tudi desnice. Zdaj bo lahko storil tudi to."

Če bo Macron osvojil drugi predsedniški mandat, pa bo za uveljavitev svojih politik nujno potreboval dober izid svoje stranke na junijskih parlamentarnih volitvah. Porazen izid na letošnjih lokalnih volitvah, na katerih so zmagali republikanci z zavezniki, Macronova stranka Naprej, republika pa ni zmagala v nobenih od 13 regij, je zelo slaba popotnica. Za Macrona je skrb vzbujajoče tudi to, da številni volivci niso zadovoljni z njegovimi ekonomskimi politikami, a hkrati je res, da večina tudi ne ocenjuje, da bi imel kateri od njegovih izzivalcev boljše načrte, navaja Reuters. Zdravstvena kriza zaradi pandemije novega koronavirusa je (bila) mesece in očitno bo tako še naprej ne le zdravstvena, temveč tudi ena glavnih političnih tem.

Ob tem Macron ne skriva velikih ambicij po večjem pečatu Francije na evropskem političnem prizorišču, na katerem bi bil po odhodu Angele Merkel in prihodu Olafa Scholza izkušenejši del t.i. francosko-nemškega motorja znotraj EU-ja.

Emmanuel Macron. Foto: EPA
Emmanuel Macron. Foto: EPA

Kljub dejstvu, da je politični novinec in da do prejšnjega tedna ni bilo jasno, ali bo res kandidiral, je Eric Zemmour v zadnjih mesecih s svojo retoriko najbolj usmerjal predsedniško kampanjo, natančneje teme te kampanje. Z ostrimi stališči do muslimanov in priseljencev je izzval in na neki način prisilil politične nasprotnike, da so se morali opredeliti do teh vprašanj. Da se bo potegoval za predsedniški položaj, ni bilo presenečenje, saj so na to jasno namigovali njegovi nastopi v zadnjih mesecih, ko je nagovarjal občinstvo v okviru predstavitve svoje najnovejše knjige z naslovom Francija še ni rekla zadnje besede. Številni ga primerjajo z Donaldom Trumpom, ki ga odkrito občuduje, veliko prednost pri nagovarjanju pa ima v trdnem zavezništvu Cnews, podobno kot je Fox News odkrito favoriziral Trumpa.

Potencialne volivce nagovarja z obljubami, da želi preprečiti "našim otrokom in vnukom, da bi izkusili barbarstvo, da bi bile naše hčerke in naši sinovi zamorjeni." Ob tem vztraja, da "ne bomo zamenjani," pri čemer ima v mislih teorijo "velike zamenjave," v skladu s katero naj bi belopolto prebivalstvo v Franciji nadomestili muslimanski priseljenci. Čeprav je bil večkrat obsojen zaradi sovražnega govora ter protiislamskih in protipriseljenskih izjav, hitro pridobiva vse več sledilcev in podpornikov. S svojimi stališči se delno zajeda v volilno bazo Marine Le Pen, delno pa v bazo republikancev. A v zadnjih tednih je več njegovih potez naletelo na ostre kritike, posledično pa privedlo do padca podpore. Tako so bili številni zgroženi nad njegovimi izjavami pred dvorano Bataclan ob obletnici terorističnih napadov in nad njegovo potezo, ko je neki ženski v Marseillu, ki mu je pokazala sredinec, odgovoril z enako gesto.

Eric Zemmour. Foto: EPA
Eric Zemmour. Foto: EPA

"Ima veliko značilnosti nekoga, ki izziva polemike in veliko manj odlik predsedniškega kandidata," je bila v oceni za Sud Radio do protikandidata ostra Marine Le Pen, ki Zemmourju očita, da nima stika s francoskim delavskim razredom in da deli volivce. "Če želite biti predsednik, morate ljudi združevati." Včeraj je na prvem predvolilnem zborovanju približno 15.000 zbranim privržencem obljubil, da bo spremenil tok zgodovine. "Tukaj vas je 15.000 Francozov, ki kljubujete politični korektnosti, grožnjam skrajne levice in sovraštvu medijev," je dejal. "Izziv je velik, če bom zmagal, bo to začetek ponovne osvojitve najlepše dežele na svetu."

Istočasno je na manjšem shodu na drugem koncu Pariza Jean-Luc Melenchon svojim privržencem položil na srce: "Ne, Francija ni le skrajna desnica, Francija je tudi socialna varnost, javno zdravje."

Kot je v novembrskem komentarju zapisal Observer, nevarnost, ki jo predstavljajo Zemmourjeva stališča, ni toliko volilna v smislu, da bi lahko zmagal, temveč predvsem kulturna in ideološka. Njegova skrajno populistična prepričanja so nasprotje prevladujočim socialnim vrednotam na podoben način, kot v zadnjih letih opažamo v drugih evropskih državah, v katerih se krepi skrajna desnica in vse večji glas dobivajo ksenofobni populistični politiki. Hkrati pa vzpon Zemmourja in njemu podobnih jasno razkriva globoko krizo politične in intelektualne levice, ki ne zna najti učinkovitega odgovora na glasno skrajno desnico.

Če se bo ponovil scenarij iz leta 2017, ki ga napovedujejo zdajšnje javnomnenjske raziskave, in se bosta v drugi krog volitev uvrstila Macron in Marine Le Pen, se v drugem krogu obeta nova zmaga Emmanuela Macrona. Drugače pa utegne biti, če bo Valerie Pecresse uspelo prepričati volivce, ki zdaj napovedujejo glas za Marine Le Pen ali Erica Zemmourja, naj znova glas namenijo republikancem. Potem bo boj med Macronom in njo veliko tesnejši. Pred Francijo, ki bo v prvi polovici prihodnjega leta tudi predsedovala Svetu EU-ja, so torej pestri meseci.