Pred dnevi je v prireditvenem centru v Lovrencu na Pohorju v okviru letošnjih Jezernikovih dni potekala okrogla miza, ki jo je organizirala Mariborska knjižnica, na njej pa so govorili o prvi lovrenški kuharski knjigi, Lovrenški kuharici, ki je bila izdana v lanskem letu v okviru izglasovanih projektov participativnega proračuna v občini Lovrenc na Pohorju.

Namen okrogle mize je bil, kot nam je povedala njena moderatorka Manja Sgerm, ponovno predstaviti knjigo, ki je izšla v letu 2021, in je brezplačno na razpolago vsem gospodinjstvom v Lovrencu. Zasluge za to ima Občina Lovrenc na Pohorju, ki je omogočila financiranje knjige in njen tisk. Z okroglo mizo so torej želeli obuditi oziroma ohranjati kulinarično in narečno dediščino v kraju ter jo predstavit tudi širše, pripovedno (v ‘živo’) smo slišali, kako so kuharice včasih pripravljale tipične lovrenške jedi. Želeli so tudi primerjati, ali bi po receptu in prebranih živilih brez ‘prevoda v knjižni slovenščini’ znali skuhati jedi in ‘razumeti narečje’, skratka, pogovarjali so se o nečem tipičnem za Lovrenc (narečne besede, imenovanje živil, kuhanje jedi, …).

Na okrogli mizi, na katero so povabili vso zainteresirano javnost, so sodelovali: Slavica Kajzer, predsednica Društva kmetic Lovrenc na Pohorju, Staša Pernat Lesjak, mag., tudi članica Društva kmetic Lovrenc na Pohorju, Silva Grobelnik Mlakar, dr. zn., predavateljica na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor, in voditeljica Manja Sgerm.

Še domačini ne poznajo vseh narečnih besed, navedenih v knjigi

Sgermova nam je povedala, da so sodelujoči na okrogli mizi prepoznali dobrodošlost in odličnost knjige, v kateri so recepti navedeni najprej v knjižni slovenščini, nato pa vzporedno še v lovrenškem narečju (enako velja za pripravo hrane). “Knjiga je pomembna za oživitev lovrenških narečnih besed oziroma za njihovo ponovno odkrivanje, za rabo lovrenščine v kraju. Preko nje spoznavamo tipične jedi, ki so jih uporabljali naši dedki, babice in so značilne za kraj, hkrati pa pomeni tudi prenos informacij, kako so kuhali včasih, katere jedi ter kako so jih pripravili, poimenovali v svojem narečju.”

Na okrogli mizi so prebrali nekaj receptov v knjižni slovenščini in v lovrenškem narečju ter ugotavljali, da še domačini ne bi poznali vseh besed, ki so v knjigi navedene. “To pa zato,  ker se narečja ali poimenovanja za isto živilo v različnih vaseh različno imenujejo (npr. v Lovrencu eni rečejo krompirju krompir, drugi pa repa, tisti drugi pa vedo, da je to juha iz ‘krompirja’ in ne repe). Ugotovili smo, da je še kar nekaj tipičnih lovrenških jedi, ki v knjigi še niso zajete, ter da je bilo v nastanek knjige vloženega veliko ur prostega časa. Veliko je bilo tudi raziskovanja lovrenških besed in ‘ugibanja’ oz. ugotavljanja, katera pa je tista ‘tipična lovrenška jed’ in tipična lovrenška beseda.”

Morda bo luč sveta zagledala Lovrenška kuharica II

Hkrati so sodelujoči odprli vprašanje, ali razmišljajo o Lovrenški kuharici II. Glede tega dogovori in odgovori še niso bili dokončni. “Ugotavljali smo, da imamo lovrenških tradicionalnih jedi veliko in lovrenških narečnih besed ogromno ter da vse tipične jedi niso bile predstavljene v knjigi. Zato bi bili dobrodošlo, če bi to lahko nadgradili v prihodnosti, kjer bi bili zajeti še ‘neobjavljeni recepti’ in dodano narečno bogastvo, ki je značilno prav za Lovrenc. Ugotavljali smo, da niti v občini Lovrenc v ‘vseh vaseh’ ne poznamo enakih receptov in enakih narečnih imen za ista živila,” je zaključila Manja Sgerm.