PRIMA 2.0: na morje z razigranim kombijem

IMG_5721

IMG_5737

IMG_5827

IMG_5819

IMG_5732

IMG_5703

IMG_5834

IMG_5695

IMG_5702

IMG_5711

IMG_5826

IMG_5712

DSC_3443

DSC_3454

DSC_3474

DSC_3498

DSC_3555

DSC_3567

DSC_3703

DSC_3581

DSC_3584

DSC_3585

DSC_3587

DSC_3601

DSC_3592

DSC_3594

DSC_3598

DSC_3685

DSC_3656

DSC_3661

DSC_3748

Nad tem, da gremo na skoraj osamljen otok z električnim avtom, ki ga bomo morali vmes še polniti, žena ni bila najbolj zadovoljna. Ko sem ji že nekaj tednov prej povedal, da bomo naredili test e-PRIMA 2.0, si lahko mislite, da so bili pritiski na spremembo odločitve kar veliki. A na koncu je prišel dan, ko sem večer pred odhodom napolnil prtljažnik in priklopil ID.Buzz na polnilnico.

Načrt je bil preprost

Pred odhodom je bil načrt preprost. Štart od doma s polno baterijo (100%), v Novem mestu polnjenje na ultra hitri polnilnici in potem nadaljevanje poti do Ionityja pri Zadru, kjer bi sledilo ponovno polnjenje (do tja je bilo natanko 354 kilometrov). Že prejšnji dan sem se poigraval z mislijo, da bi spustil polnjenje v Novemu mestu, saj je ob ugodni porabi ID.Buzz trdil, da lahko naredi preko 400 kilometrov s polno baterijo.

Dan D. Zgodaj zjutraj je bilo zunaj prijetnih 15 stopinj Celzija, zato smo imeli lahko še ugasnjeno klimo. Moj prvotni načrt se je hitro sfižil, saj smo imeli pri Novemu mestu še preveč polno baterijo, zato obisk polnilnice ni bil smiseln. Hitrost polnjenja bi bila enostavno prenizka, pridobljene kilovatne ure pa (glede na porabljen čas) brez pravega pomena. Nameraval sem uporabiti eno izmed hitrih polnilnic ob hrvaški avtocesti, a sem se bal njihove zasedenosti.

Hvala, Sveti Rok

Prijetno presenečen sem ugotovil, da so bile vse polnilnice ob avtocesti prazne. A kilometri so se nabirali, poraba je bila zmerna in vse bolj sem se poigraval z mislijo, da bi šlo morda brez polnjenja kar do Zadra. Kljub pomislekom žene in obeh otrok sem se odločil iti do konca. Nisem se ustavil na nobeni polnilnici, le nekoliko upočasnil vožnjo. Na koncu sem celotno pot po avtocestah prevozil med 110 in 115 kilometri na uro (razen v tunelih in tam, kjer so bila dela na cesti).

Pred spustom skozi predor Sveti Rok do naše končne destinacije me je, priznam, kar malo skrbelo, da nam morda le ne uspe. A je dolgotrajen spust napravil svoje, odstotek baterije se je dvignil za 3 odstotke, doseg pa posledično povečal za 30 kilometrov. Na koncu smo prišli do Ionityja v Zadru, brez vmesnega polnjenja s povprečno porabo 20,7 kWh. Ostalo nam je še 7 odstotkov baterije oziroma 25 kilometrov dosega.

45-minutno polnjenje za polno baterijo

Tudi na Ionityju smo sprva samevali. Polniti sem pričel s 112 kilovati, moč polnjenja se je dvignila vse do 150 kilovatov in kasneje padala, dokler se nisem pri 97 odstotkih po 45 minutah odločil, da polnjenje prekinem. V vmesnem času je na polnilno mesto prišla še ena slovenska družina. Po malici in osvežitvi je prijalo malo družbe, otroci so igrali nogomet, mi odrasli pa smo, seveda, razpravljali o električnih avtomobilih. Ravno ob koncu našega polnjenja se je ob nas parkirala še prikupna gospodična z Mercedesovim najnovejšim EQS SUV.

Čeprav njen električni SUV ni ravno skromen, je bila popolnoma navdušena nad ID.Buzzom. Kar naprej ga je fotografirala in v polomljeni angleščini razlagala, da bi kar zamenjala z mano. Verjetno ne brez doplačila, sem si mislil. Tudi slovenska družina je bila popolnoma navdušena nad igrivim Volkswagnovim električnim kombijem. Sami so namreč polnili njemu pogonsko identičen ID.4, medtem pa sta oba starša sedla za volan ID.Buzza in “pretipala” celotno notranjost.

ID.Buzz v številkah

ID. Buzz je dolg 4,71 metra, širok je 1,98 metra in visok 1,93 metra. V primerjavi z Multivanom je krajši za 19 centimetrov, a je od njega dobrih sedem centimetrov širši in malenkost nižji. Vozilo sloni na namenski električni platformi MEB. Medosna razdalja znaša 2,98 metra, kar je največ med vsemi avtomobili družine ID. To je torej le dober centimeter manj kot pri Multivanu (ali električnem Hyundaiu Ioniq 5), a na primer skoraj 22 centimetrov več kot pri ID.4.

Da le ne bi otok ostal brez elektrike

Ideja, da grem z električnim kombijem na razmeroma majhen dalmatinski otok, na katerem je okoli 20 hiš in se po njem vozi 20 neregistriranih avtomobilov s povprečno starostjo preko 20 let, mi je bila res všeč. Še bolj, kadar sem ob omembi verjetnosti nakupa električnega avtomobila poslušal komentarje v slogu  “kako ga bom pa napolnil, ko bomo na morju nekje, kjer ni javnih polnilnic”.

Mi smo po opisani poti prišli na Zverinac s 94 odstotki baterije. Jasno mi je bilo, da do doma brez polnjenja enostavno ne bo šlo. Lastnika hiše sem prosil, če lahko čez noč še dopolnim baterijo v avtomobilu. ID.Buzz je bil seveda tam cela atrakcija, nekaj, kar si starejši prebivalci niti mislili niso, da bodo v življenju še videli.

Polnjenje je minilo brez težav. ID.Buzz se je preko gospodinjske šuko vtičnice napolnil na 100 odstotkov. V hiši ni izklopilo varovalk, otok je ostal z nedotaknjenim omrežjem, kar je bila dobra novica za vse prebivalce in obiskovalce.

Še en obisk Ionity

Hop na trajekt in že smo bili na poti domov. Za pot domov je sledila sprememba načrta. Enega otroka smo morali odložiti pred Krškim mostom. To pomeni, da smo morali priti brez polnjenja do Ilirske Bistrice, kjer ima svojo polnilnico mreža Ionity.

To, kar Sveti Rok da, tudi vzame. Več kot 20 odstotkov baterije je terjal vzpon do tunela. Tudi tokrat sem avtocestno hitrost omejil na 110 kilometrov na uro, vožnja po Jadranski magistrali pa je potekala skupaj s tokom prometa. Na koncu se je vse izšlo po predvidevanjih: na Ionity smo pripeljali z 9 odstotki baterije.

Sledilo je 13-minutno polnjenje za skoraj 150 dodatnih kilometrov ter nadaljevanje poti do doma. ID.Buzz se je polnil vrhunsko, hitrost je na določeni točki prešla tovarniško najvišjo postavljeno moč polnjenja in večino časa vztrajala na 150 kilovatih. Na koncu se izkaže, da je edina težava hitrost vožnje in pač dejstvo, da moraš ob pol enih zjutraj na nujen 15-minutni postanek, da lahko prideš do doma.

Dve polnjenji za skoraj 800 kilometrov

Tokratna izkušnja je bila za vse, tudi za ženo, sila pozitivna. Čeprav smo na pot odšli z velikim električnim kombijem, je bil razdalja do končnega cilja ravno pravšnja, da ni bilo pretiranih težav ali skrbi na račun polnjenja. Presenetljivo je ID.Buzz, kljub večini vožnje po avtocesti, prevozil 350 kilometrov brez polnjenja. Predvsem pa se je dokazal kot najbolj všečen avto na cesti. Vsi ga opazijo, vsem je izjemno všeč in praktično ni človeka, ki ga s svojo pojavo ne bi očaral. Pa naj bo to pobiralec kart pri Jadroliniji, gospodična v Mercedesu ali otrok, ki je na vsak način želel sesti za volan.

Za konec še male zamere. Pustimo ob strani zdaj že dodobra znane težave s kapacitivnimi stikali na volanu in neosvetljeno drsno ploščico pod zaslonom na dotik. V takšnem kombiju bi si sam želel imeti tri individualne sedeže in ne klopi, ki se deli v razmerju 1/3-2/3. Na koncu pa tudi ne morem mimo maloprodajne cene. Ta se je z vsemi opcijami (doplačilo za električna stranska vrata, dvižno platformo v prtljažniku, dvobarvno zunanjostjo, platišči…) dvignila na 79 tisoč evrov. Ob nakupu v primeru fizične osebe tako ne moremo govoriti o znižanju cene s pomočjo subvencije, se pa številka ustavi nekaj stotakov pod mejo, ki dovoljuje odbitek DDV za pravne osebe.

Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.