Sorodna novica Zdaj je tukaj! Zavod Maska zaznamuje 30 let sooblikovanja kulturno-umetniškega prostora

Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, je v zadnjem tednu septembra pripravil obsežen program ob 30-letnici delovanja zavoda. "Eno od vprašanj, ki jih želimo zastaviti za prihodnost, je, ali je kulturna produkcija nevladnih organizacij in samozaposlenih družbena vrednota takšnega tipa, da ji je treba zagotoviti daljšo kontinuiteto," v intervjuju odgovarja nekdanji vodja zavoda Maska Janez Janša in dodaja: "Na področju kulture so neravnovesja in neenakosti manifestirani na način, ki ne pritiče času, v katerem živimo, saj v nevladnem sektorju poteka popolnoma enakovreden način produkcije kot v javnemu sektorju, po drugi strani pa te neenakosti odganjajo ljudi s tega področja."

Skupaj z Aljo Lobnik, zdajšnjo vodjo zavoda, navajata spremembe nevladnega sektorja v kulturi. "V letih 2000 in še v desetletje prej, ko se je formiral zakon o vzpostavljanju zasebnih zavodov, je delo na nevladnem področju pomenilo samosvojo držo. Ta odločitev ni predstavljala neke odskočne deske, ki bi vodila k prepoznanju in k povabilu k sodelovanju v javnem zavodu, ravno nasprotno. Kulturnega delavca je postavljalo v antagonistično razmerje, da želi ustvariti lasten prostor za delo, paralelen javnemu sektorju, v katerem je lahko gradil celotno svojo umetniško pot, in ustvari razmere, ki so sebi lastne, da dela umetnost na drugačen način in da proizvaja teorijo zunaj akademskih okvirjev," v intervjuju pojasnjuje Lobnik. "Spremenile so se ne samo delovne razmere za produkcijo umetnosti, ampak tudi subjekti, ki proizvajajo umetnost v teh 20 ali 30 letih. Spremenila so se tudi razmerja – ti antagonizmi med javnim in zasebnim niso več tako jasni," dodaja.

V sklopu umetniškega programa so realizirali 16 projektov v Sloveniji delujočih umetnikov in umetnic, zamišljenih že leta 2006, ko je zavod praznoval 100. številko revije. Časovni preskok spodbuja razmislek o družbeni vrednosti nevladnega sektorja v kulturi, o izvedbi dolgoročnih projektov in trenutnem sistemu financiranja nevladnih organizacij in samozaposlenih umetnikov, ki je večinoma vezan na ena- ali štiriletna razpisna sredstva. "Po zagotovitvi zakonskega okvira se je sistem večinoma osredinil na nadzor finančnega pretoka. Državni aparat nevladnikom ni omogočal nadaljnjega razvoja, kar bi dejansko obogatilo družbo," pravi Janša. "Potemtakem je logično, da so se nevladne organizacije spremenile v organizacije za generiranje delovnih razmer, namesto da bi bile popolnoma svobodne v tem, da delajo to, kar hočejo, tako kot hočejo."

Z Aljo Lobnik in Janezom Janšo smo se pred izvedbo programa obletnice pogovarjali v prostorih zavoda na Metelkovi 6 v Ljubljani. Vabljeni k branju intervjuja!

V sklopu programa 30. obletnice ste se osredinili na sedanjost, preteklost in prihodnost ne le zavoda Maska, ampak ponujate razmislek o trenutnem stanju polja nevladnih organizacij in samozaposlenih, ki se ukvarjajo z umetniško in kulturno produkcijo. Za začetek me zanima vajina ocena stanja Maske v polju nevladnih organizacij. Decembra lani ste bili vrnjeni na 4-letno programsko financiranje Ministrstva za kulturo in tudi ohranili ste pisarniške prostore na Metelkovi 6.

Alja Lobnik: Ob prevzemu vodenja zavoda leta 2021 smo se z novo generacijo sodelavcev in sodelavk odločili, da bomo prevzeli tudi odgovornost in nadaljevali preteklo kritično držo zavoda. Posledično smo bili v političnem položaju, ki so gmotno in eksistencialno zaostrile naše delovanje. Na račun tega smo poiskali druge vire financiranja, saj se nismo želeli kar takoj vdati. Trudili smo se sprva, da bi se mobilizirala širša skupnost nevladnih organizacij, a v času epidemije ni bilo dovolj moči za to. Takrat smo se odločili, da se obrnemo na evropska sredstva (trenutno ima zavod aktivne tri evropske projekte s 13 partnerji iz 7 držav op. a.) in dodatno smo nato od ministrstva za kulturo prejeli odobritev programskega financiranja.

Sorodna novica Nevladne organizacije ne bodo izseljene, prizadevanje za končanje sodnih postopkov proti njim

Stanje zavoda ocenjujem kot zelo dobro, trenutno smo finančno preskrbljeni in ukvarjamo se predvsem s tem, kar smo si zadali. Končno čutimo minimalno varnost, ki je prej nismo. S tga položaja je lažje načrtovati prihodnost, preveriti notranja razmerja kolektiva in razmisliti, kako lahko bolje ali drugače skupaj delujemo. Smo v obdobju manjše revizije, ko si želimo zastaviti program tako, da nam bodo kar najbolje ustrezalo.

V nevladnem sektorju, kamor spada tudi Maska, je prekarnost vpisana v same organizacije, ker si stabilnost lahko zagotoviš za obdobje največ štirih let. Ranljivost je imanentna temu položaju in jo tudi vsi občutimo. Stanje prekarnosti nosi svoj davek vsakoletnega dokazovanja, vsakoletnega pojavljanja, vendarle pa delamo za javni prostor, naslavljamo javnost, imamo neko odgovornost, razpolagamo z javnim denarjem.

Sorodna novica Alja Lobnik nasledila Janeza Janšo po 22 letih na čelu zavoda Maska

Janez Janša: Zelo sem ponosen, da se je nova ekipa zavoda zelo identificirala z našim preteklim delom in Masko vzela za svojo v najboljšem pomenu te besede. Masko je nujno dojemati kot del nečesa širšega in v tem smislu se Aljin odgovor dotika vprašanj, ki si jih zastavlja velika večina akterjev v kulturni produkciji zunaj javnih institucij.

Eno od vprašanj, ki jih želimo zastaviti za prihodnost, je, ali je kulturna produkcija nevladnih organizacij in samozaposlenih družbena vrednota takšnega tipa, da ji je treba zagotoviti daljšo kontinuiteto. Ko na primer občina ustanovi javni zavod, ta nima omejenega roka trajanja, in ko nekoga zaposlimo, ga zaposlimo za nedoločen čas. Samozaposleni v kulturi mora doživeti 55 let, da bi bil samozaposlen za nedoločen čas (ki pa je tudi določen s časom do upokojitve). Na področju kulture so neravnovesja in neenakosti manifestirana na način, ki ne pritiče času, v katerem živimo, saj v nevladnem sektorju poteka popolnoma enakovreden način produkcije kot v javnem sektorju, po drugi strani pa te neenakosti odganjajo ljudi s tega področja.

Alja Lobnik: Ni veliko ljudi, ki bi vstopili v polje nevladnih organizacij, saj se zavedajo problema delovnih razmer. Zato se številni zasidrajo v javnih institucijah, kjer ta varnost obstaja. To je torej problem celotne scene, ne samo Maske: kako pridobiti in ustrezno izobraziti novo generacijo, ki ne bo samo začasna, ampak bo organizacijo prevzela in ji zagotovila prihodnost in kontinuiteto.

Sorodna novica "Imamo sorodne probleme kot v zdravstvu"

Z zagotavljanjem kontinuitete, sploh v nevladnem sektorju, se odpira težava stabilnega in dolgoročnega financiranja. Izpostavil bi znova koncept projektne časovnosti Bojane Kunst, ki govori ravno o tem, da si je težko zamisliti prihodnost onkraj mehanizmov financiranja, ki so po večini eno- ali štiriletni. Sredstva, ki se na ta način pridobivajo iz evropskih razpisov, ne prinašajo nobenega dodatnega varstva.

Alja Lobnik: Finančna sredstva iz naslova evropskih projektov niso alternativa, in dodatna produkcija vsebin pogosto dodatno izčrpava kader in razpršuje fokuse organizacij. To je pogosta težava organizacij, ki kandidirajo na evropskih razpisih, ki lahko pripomorejo kot pomagalo organizaciji, da ima stabilnejši pritok denarja in da sodelavce kadrovsko bolje podpreš, ampak je pa omenjena hrbtna stran zelo problematična.

Sorodna novica 122,6 milijona evrov več za kulturo med letoma 2021 in 2027

Janez Janša: Da ne bi ostali v polarizaciji med javnim in zasebnim skozi perspektivo evropskih projektov in drugih pridobljenih ali prisiljenih načinov financiranja, je treba narediti korak nazaj in se vprašati, zakaj delamo to, kar delamo. Način produkcije in financiranja, kot ga imamo pri nas, ni nobena slovenska specifika. Ker določenih vsebin in določenih načinov dela ni mogoče uresničiti v javnem sektorju, država želi izraziti javni interes v kulturi tudi skozi to, da omogoča bistveno širšo kulturno ponudbo od te v javnem sektorju.

S prepoznanjem družbenega tlenja in potrebe tako na ravni ustvarjalcev kot na ravni občinstva smo v Sloveniji vsi pridobili. Širša kulturna produkcija je bila prepoznana kot družbena vrednota in veliko dandanašnjih ustvarjalcev še vedno poskuša vzpostaviti možnosti za to, da dela to, kar hoče delati, na način, kot hoče delati. Težava je zdaj, da se je sistem spremenil. Po zagotovitvi zakonskega okvira se je večinoma osredinil na nadzor finančnega pretoka. Državni aparat nevladnikom ni omogočal nadaljnjega razvoja, kar bi dejansko obogatilo družbo.

Enako je bilo tudi s samozaposlenimi v kulturi. Ker so prepoznali stisko in pomanjkanje služb, so omogočili pravico do plačila socialnih prispevkov, a se je na neki točki zreduciralo samo na vprašanje o izpolnjevanju pogojev za to pravico (ali na vprašanje za izpolnjevanje pogojev za neki razpis). Potemtakem je logično, da so se nevladne organizacije spremenile v organizacije za generiranje delovnih razmer, namesto da bi bile popolnoma svobodne v tem, da delajo to, kar hočejo, tako kot hočejo. Na ta način bi se sredstva, vložena v kulturo, bistveno več vrnila spet v družbo.

Alja Lobnik: Poleg ekonomske perspektive bi poudarila tudi družbeno vrednost, ki jo je imel nevladni sektor. Imam občutek, da je pripadanje neodvisni sceni nekoč pomenilo nekaj drugega kot danes in da je veliko manj umetnikov in umetnic, ki se zavestno odločijo za delo na nevladni sceni (ali pa je to veliko manj prisotno v javnem diskurzu in v odločitvah).

V letu 2000 in še v desetletje prej, ko se je formiral zakon o vzpostavljanju zasebnih zavodov, je delo na nevladni sceni pomenilo samosvojo držo. Ta odločitev ni predstavljala neke odskočne deske, ki bi vodila k prepoznanju in k povabilu k sodelovanju v javnem zavodu, ravno nasprotno. Kulturnega delavca je postavljalo v antagonistično razmerje, da želi ustvariti lasten prostor za delo, vzporeden javnemu sektorju, v katerem je lahko gradil celotno svojo umetniško pot in ustvaril razmere, ki so sebi lastne, da dela umetnost na drugačen način in da proizvaja teorijo zunaj akademskih okvirjev. To je tudi zelo pomembna lastnost revije Maska. Ker ne pripada akademskemu registru, ima svobodnejšo obliko in svobodnejši jezik. To je bil po moje bistven pogoj nevladnega sektorja.

Zdaj pa si zastavimo vprašanje, kako danes deluje nevladni sektor. Ali je to zgolj odlagališče idej, ki ne zmorejo priti nikamor drugam? Želeli bi si, da to ni to, da je nevladni sektor v kulturi še vedno poseben prostor, ki ga opredeljujejo specifične in sebi lastne delovne razmere, ki si jih sami zastavimo, ker ne želimo pripadati drugim, bolj togim registrom.

Ne samo, da so se nevladne organizacije spremenile v organizacije za generiranje delovnih razmer, ampak se tudi omejuje prostor tistim, ki jih sistem ne zmore ali jim ne omogoči integracije v svoje delovanje. Participacivna avtonomna ljubljanska cona PLAC pogosto obuja spomin na Avtonomno tovarno Rog, ki v mestnih organih nikoli ni našla priznanja. Vaju kdaj čudi, da ima veliko nevladnih institucij, ki so zbranih okoli Metelkove ulice in ki so blizu ali so že praznovali 30. obletnico, še vedno podoben ali enak statut?

Janez Janša: Na to tematiko lahko pogledamo tudi drugače – začasnost je lahko tudi izbira. V družbenih razmerah, ki omogočajo, da začasno nekje delaš ali se začasno nečemu posvetiš (in s tem ni ogrožen tvoj eksistenčni položaj), bo začasnost zelo hitro postala neka želena norma bodisi za razvoj potencialnosti posameznika, bodisi iz želje po spoznavanju drugih reči. Očitno je, da neoliberalna družba ne zmore integrirati začasnosti na ta način. Neoliberalna družba niti liberalna, niti ni “neo”, niti ni nekaj novega, ker zasužnjuje ljudi, ki nimajo osnovnih eksistenčnih možnosti ali lastne perspektive. Zasužnjuje jih s tem, da ne omogoča izbire, ampak so primorani vzeti nekaj, v kar so prisiljeni. Po drugi strani pa to pomeni, da družba ni organizirana na način izboljševanja življenja posameznikov, ampak na način družbenega razslojevanja, ki bo na račun osiromašenja večine prinesel nekaj več izbrani peščici. To se kaže tudi v kulturi.

Sorodna novica Srečno, Metelkova: "Nikakor si nismo predstavljali, da bo v tej obliki obstajala še danes"

Prednost dela v kulturnem sektorju je bilo nekaj časa v tem, da je bila kultura potisnjena na obrobje. V državnem proračunu ji je bil odmerjen relativno majhen znesek, in če umetniki dvignejo prah, se hitro poleže.

Alja Lobnik: In zato je bila kultura tudi manj regulirana.

Janez Janša: Drži, ampak prekarne delovne razmere v kulturi se ne razlikujejo od drugih sektorjev. Napačno je tudi reči, da sta kultura in umetnost gentrifikator neoliberalnih kazalnikov, in naivno je trditi, da so umetniki po naravi svobodnjaki, da se nočejo vezati, da so zato ustvarjalni in da naj bodo tudi drugi delavci “kot umetniki” [smeh]. To je ciničen pogled na umetnost, ker se tudi umetniška produkcija razlikuje. Umetniška produkcija (v smislu nastanka posamičnega umetniškega dela) je bila drugačna pred 200 leti od današnje, in potrebno je priznanje neke zgodovinske dinamike, ki transformira tako ustvarjalce in subjekte, ki gledajo njihova dela in se jih to dotakne in jim je to neka vrednota. Tega družba ne zna umestiti – in ne govorim o državi, ampak o družbi. Družba bi bila najbolj vesela, če umetnost obstaja nekje in da se ne zmenijo zanjo. S tem se umetnost ne more prepoznati kot delo, da ljudje morajo od nečesa živeti in da število potrošnikov ne more biti merilo nečesa vrednega.

Alja Lobnik: Število porabnikov res ne more biti merilo javnega interesa ali kaj je pomembno, da obstaja. Manjšinske pozicije imajo neko nujnost obstoja v javnem prostoru. Spremenile so se ne samo drlovnr razmere za produkcijo umetnosti, ampak tudi subjekti, ki proizvajajo umetnost v teh 20 ali 30 letih. Spremenila so se tudi razmerja – ti antagonizmi med javnim in zasebnih niso več tako jasne. Te spremembe je treba detektirati, ozavestiti, vzpostaviti drugačne načine produkcije. Naš primer tega je poskus sodelovanja s Slovenskim mladinskim gledališčem na Novi pošti. Smer teh premislekov je tudi pomembna in bi jo morali nadaljevati.

Sorodna novica Filozofi in gledališčniki v Novi pošti pretresali uprizarjanje konceptov

Naš prostor pa ni obremenjen samo s pomanjkanjem finančnih virov, ampak tudi s preštevilčno produkcijo. Zelo smiselno bi bilo, da tam, kjer se le lahko, vsebinsko povezujemo in stopimo skupaj, da podpremo skupne vsebine. Na ta način se vzpostavi druga solidarnostna mreža med nami, ker smo si zaradi vsebin, ki jih skupaj gojimo in za katere nam je mar, bližje. Nismo v vzporednih svetovih, kjer ne vemo, kaj drug počne. To je treba nasloviti na odločevalce, ki razpolagajo s sredstvi – vsak se boji, da bo izgubil finančna sredstva, če vstopa v tovrstne koprodukcije. Bolj sistematično moramo negovati te odnose s politično in vsebinsko intenco, da tudi na ta način ustavimo neznosno hiperprodukcijo in tekmovalne odnose, ker živimo v neoliberalnem kapitalističnem režimu.

Kot poudarjate, je solidarnost, ki si jo s koprodukcijami izkazujejo sorodne organizacije, lahko dvorezen meč. Sorodno je tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Projekt Maska 2023, zastavljen leta 2006 ob 100. reviji z razstavo Zbirka Arteast 2023+ v Moderni galeriji, in njegova delna izvršitev v obletničnem programu Zdaj je tukaj! pa sta zastavljena zelo širokopotezno in tako, da bi se lahko razvila v številne smeri: vabila ste preposlali domačim in mednarodnim umetnikom, različne starosti, različnih umetniških pristopov …

Sorodna novica Vsake oči imajo svojega "malarja"

Janez Janša: Odpiramo tudi vprašanje medgeneracijske povezanosti. Kuratorja projekta ob 30. obletnici zavoda sva – biološko, lahko pa tudi kulturno in socialno gledano – pripadnika dveh generacij. Medgeneracijska solidarnost pa je v projekt vpisana tudi v vsakem od avtorjev in avtoric, ki stopajo v dialog s samim sabo, saj letos uresničujejo projekte, ki so si jih zamislili pred 17 leti. Obdobje 17 let po navadi ni časovna razlika, ki jo vežemo kot razliko med dvema generacijama, ampak z načinom uresničenja tega projekta smo naslovili to temo na paradoksalen način, saj ne gre za povezovanje med različnimi ljudmi, ampak se avtorji povezujejo z nekim človekom, ki je bil on sam toliko pred leti. Veliko avtorjev, ki so leta 2006 predstavili letos uresničene projekte, so bili takrat študentje in mlajši od generacije, ki deluje trenutno na Maski. Zanimiv je ta trenutek nečesa, kar nam v bistvu uhaja v življenju, razen če delamo nekaj slavnostnega, retrospektive in podobno.

S tem projektom hočemo nagovoriti številna vprašanja, ki jih družba ne more misliti. Ne more jih misliti niti ministrstvo za kulturo niti občina ali Evropska komisija. Ni mehanizma za projekt, ki bi ga uresničili čez 17 let. Kam je človeštvo prispelo, da si ene tako banalne stvari ne moremo zamisliti? Seveda si lahko, ampak vrnimo se na prejšnjo temo: obsedenost z regulativo je dominantna, ker si ne moremo predstavljati reguliranja nečesa podobnega. Zato so finančni mehanizmi vezani na mandate vlad oziroma na obdobje primerljivo z enim volilnim ciklom.

Ali lahko še dodatno osvetlita številke, koliko je bilo prijavljenih projektov leta 2006, koliko jih je bilo mogoče uresničiti in po kakšnem ključu sta sestavljala obletnični program?

Janez Janša: Leta 2006 smo ob 100. številki revije Maska poslali 192 vabil umetnikom in umetnicam, o katerih smo pisali med letoma 2000 in 2005. Približno 120 njih se jih ni odzvalo, velika večina pa se je odzvala z negativnim odgovorom. Prevladujoč ton je bil, da ne vedo, kaj bo z njimi čez pol leta ali eno leto, kaj šele čez 17 let, ko naj bi po takratnih predvidevanjih izšla 200. številka Maske. Končno število prijavljenih potencialnih projektov je bilo 64, ki so bila nato razstavljena v Moderni galeriji pod kuratorskim vodstvom Zdenke Badovinac. Razstavljena so bila vsako posamično ob izbranem delu iz mednarodne zbirke Moderne galerije z idejo, da bodo njihove uresničitve postale del zbirke.

Sorodna novica Revija Maska v času, ko je "prostor za razmišljanje in dokumentiranje umetnosti skrčen na minimum"

Pred izdajo 200. številke Maske leta 2020, na katero je bilo vezano uresničevanje teh projektov (ker takrat leta 2006 smo predvidevali, da bo izšla leta 2023, ampak je izšla tri leta prej zaradi hitrejšega ali intenzivnejšega izhajanja revije), smo si zastavili vprašanje, ali že takrat uresničimo projekte ali leta 2023. Rekli smo si, da jih pustimo do 2023, naj še malo dozorijo [smeh]. Potem smo se pa morali sprijazniti z novo realnostjo: Maska ni bila sprejeta v programsko financiranje, bila je v zelo kritičnem položaju, v Moderni galeriji je prišlo do spremembe vodstva in pod vprašajem je bil celoten projekt, ali to naredimo ali ne. In nova ekipa Maske je vztrajala, da se ta projekt uresniči.

Izbira umetnikov – in tako smo do teh 16 projektov prišli – je bila osredinjena na umetnike, delujoče v Sloveniji, ker se s tem bistveno znižajo stroški in kapacitete. To je 16 projektov, ki so vsi v različnih formatih, nekateri izmed njih so popolnoma novi in narejeni za to predstavitev, vsi bodo pa predstavljeni na drugačen način, kar predstavlja velik zalogaj za organizacijo takega formata, kot je Zavod Maska.

Sorodna novica Mateja Bučar: Največ svobode imamo takrat, ko razumemo svoje omejitve

Alja Lobnik: Tak projekt bi lahko izvajal kakšen javni zavod, tukaj smo si res zadali veliko nalogo. Od umetnic bi poudarila Matejo Bučar, katere projekt iz leta 2006 smo sicer že producirali leta 2020, ko smo se ob izidu 200. številke odločili, da lahko simbolično izvedemo enega od teh projektov. Zaradi te ideje, da bi na vsake toliko producirali en projekt, je nastal Parquet Ball Mateje Bučar in leto za tem Nedoločljivo vprašanje Sergeja Gorana Pristaša, ki bo tudi v Elektrarni kot pridruženi umetnik. Zdaj pa bomo v bistvu teh 16 umetnikov in umetnic uspeli končno realizirati. Ostaja pa cel spekter mednarodnih predlogov, v katerih je še veliko zanimivih in nerealiziranih projektov, ki se jih morda kdaj lotimo v prihodnosti.

Gospod Janša, ko smo že na točki mednarodnih predlogov, bi se za intermezzo dotaknil tega, da nadaljujete svojo akademsko pot kot profesor na univerzitetnem plesnem centru HZT v Berlinu. Nam lahko podate kakšen uvid v primerjavo naše in nemške prestolnice na področju kulturne produkcije in vprašanj, ki jih naslavlja?

Janez Janša: Razlike med Ljubljano in Berlinom so ogromne in se začnejo s popolnoma drugačno zgodovino. Slovenija ima to srečo, da nima bremena zgodovine, ima tako rekoč “čisto” zgodovino v tem smislu, da je bila vedno v nekih asociacijah in večinoma proti svoji volji. Nemčija je nasprotno, ogromna in stara država, v kateri Berlin deluje kot država v državi, ker ima tako kontradiktorno preteklost. Berlin ima izjemno razvito umetniško sceno, k čemur so pripomogli nizki življenjski stroški. Po združenju mesta in padcu berlinskega zidu je mesto stalno na robu bankrota, in to se kaže v tem šarmu nikoli končanega in urejenega res urbanega umazanega razsutega mesta. Šarm pravim zato, ker sem prišel tja iz poglancane Ljubljane, spolirane do zadnjega detajla, pošvicarizirane Ljubljane – samo še plavalce spravimo v Ljubljanico in gre župan lahko v pokoj [smeh]. Berlin je čisto nasprotje.

Sorodna novica Sodobni Berlin - namesto rahlo anarhične raznolikosti meščanska monokultura

Kar zadeva kulturne produkcije, je v resnici neprimerljivo. Na ravni eksistence posameznika pa razlike niso več tako velike zaradi tega, ker je umetniška skupnost velikanska v Berlinu in so mehanizmi financiranja temu prilagojeni, ampak seveda niso neskončni. Berlin ima zdaj prvič po padcu zidu desno vlado, ki je že manifestirala, da “je umetnosti preveč” in hkrati izvaja jasno agendo. Tudi v Berlinu sem se udeleževal kolesarskih protestov, ki so bili vezani na dilemo, ali graditi kolesarske steze ali parkirna mesta. Po agendi nove vlade ne smejo v Berlinu zgraditi nobene kolesarske steze, ki bi odvzela eno samo parkirno mesto. Berlin v tem duhu neurejenega in razsutega mesta nima dobrih kolesarskih mrež, pravzaprav je katastrofalen in nevaren za kolesarje. Kolesarske mreže bi izjemno izboljšala kakovost življenja – da niti ne omenjam ekološke perspektive. Ene stvari, ko pridemo do tega, kaj lahko izboljša naša življenja, so zelo blizu nas, so tukaj, na naši ulici.

Umetniška skupnost v Berlinu je zelo mednarodna in v njej so vprašanja drugačnosti, svoboščin, pravic in predvsem diskriminacije izjemno prisotna. Berlinska umetniška scena je bistvena bolj dovzetna za druga in drugačna telesa, za druge in drugačne identitete in v tem smislu so tudi diskurzi “utelešeni”. Pojem dekolonizacija pomeni nekaj drugega tukaj kot v Nemčiji ali Franciji. Kaj zdaj mali Mujo lahko v velikem mestu počne? Potem ko se najdeš v tem kontekstu, vidiš, da so delo in vprašanja, ki smo jih tukaj razvijali skozi obdobje po osamosvojitvi, zelo relevantna v mednarodnem smislu in preprosto samo naš položaj ni ozvočen toliko kot položaj velikih držav z veliko resursi. V nobenem primeru tukaj – v smislu neke intelektualne, duhovne umetniške produkcije – ne zaostajamo. Imamo druga vprašanja in druge taktike in strategije, ki nanje odgovarjajo in so popolnoma relevantne.

Alja Lobnik: Zame je to ključno vprašanje jugofuturizma: naslavljati in odpirati vprašanja iz perspektive, pogojene z geopolitičnim prostorom in z našo situiranostjo, specifičnim registrom in delovnimi razmerami. Teme, ki jih odpiramo, preprosto niso identične tem, ki jih odpira Zahod, zato nekatere vsebine prihajajo v naš prostor po drugi poti. Absolutno premalo je vidnih nekih robnih položajev, nas zadevajo drugačna vprašanja.

Skozi vprašanje jugofuturizma – koncept, ki smo ga predlagali na Maski in sta ga Rok Bozovičar (sourednik revije op. a.) in Pia Brezavšek (glavna urednica revije op. a.) razvijala skozi nadaljnje številke in skozi različne konference – smo želeli ozavestiti to “perpektivičnost” gledanja, “perspektivičnost” produciranja umetnosti in predvsem ustvarjanja materialnih razmer, ki bi nam omogočili paralelno narativo. S tem pa tudi povezovanje, saj je bilo za nas bistveno, da ne ostanemo zaprti v nacionalni kontekst, ampak da najdemo načine povezovanja v regiji, da si osmislimo svoja vprašanja, ker so zares sorodna ljudem, ki živijo in ustvarjajo v Zagrebu in Beogradu, v nasprotju z Berlinom.

Koncept jugofuturizma ste izpostavljali ne le v revijah, ampak tudi v sklopu projektov YUFU, na različnih predavanjih, ciklih in posamičnih dogodkih. Ali koncept še razvijate in nameravate nadaljevati projekte, povezane z njim?

Alja Lobnik: Razvoj koncepta ni bil projektno naravnan, ampak kot ideja, ki jo lahko – upamo – vsak malo premisli na svojem koncu. Zagotovo pa bomo jugofuturizem še nadaljevali. Če smo v začetku veliko vlagali v teoretski koncept, pisanje in diskurz, je naslednji korak, da se utelesi ta koncept in da najdemo načine za umetniško produciranje in premišljevanje o jugofuturizm. To nas čaka naslednje leto. Druga stvar, ki sem jo hotela poudariti, je pa to, da smo koncept jugofuturizma predlagali, ker smo čutili neko zadušljivost prostora. Mednarodno vpenjanje je po moje zelo nujno in bistveno – tudi v evropski prostor. Skozi to šele ugotoviš, da so neki diskurzi, ki se tukaj vzpostavljajo, vseeno relevantni, samo manj vidni v teh sredobežnih tokovih.

Za konec bi vama v kontekstu obletničnega programa zastavil še sklepno vprašanje: kakšna bo Maska čez 17 let?

Janez Janša: Ravno to vprašanje zastavljam kolegom svoje generacije. Rečem, da to ne bo večno trajalo, skratka kaj zdaj. In večinoma so ljudje presenečeni, kot da nekaj, kar si ustvaril, je nekaj, kar bo s tabo tudi odšlo. Zastavljam si vprašanje, ali obstaja vendarle neka družbena vrednost, ki gre onkraj muzealizacije? Na primer: nekdo se odloči, da Maska preneha delovati, naredi se neki okvir, ostane v neki zbirki, in je to to. Vendar zadeva je daleč od tega, da bi bila tako preprosta. Zlasti pri zelo aktivnih organizacijah je veliko “aparata” in ljudi, ki podpira delovanje organizacije, brez katerih ne bi mogla iziti niti ena knjiga in se realizirati ena predstava. In ti ljudje so razvili specifična znanja, ki jih ni mogoče pridobiti nikjer drugje. Ta znanja imajo izjemna vrednost za družbo in samo butasta in slepa družba tega ne vidi in ne more tega prepoznati. Kdor koli je delal v nevladnem in potem v javnem sektorju, to zazna zaradi načina dela, v katerem se je bilo treba znajti in iznajti rešitve, ki niso bile dane, ker jih sistem ne pozna. Iz tega so se razvila dragocena znanja.

Družba ne meče denarja stran s financiranjem takšnega ali drugačnega projekta, ampak tako, da meče stran znanje. Da vržeš stran ljudi, ki lahko v to družbo vrnejo neprecenljiva znanja. Zakaj mislim, da živimo v zaprti družbi? Ravno zaradi tega, ker potenciali, ki niso na obzorju in se vmes skreirajo, v najboljšem primeru dobijo neko konzervirajočo obliko, ne pa še dodaten prostor, da se še neke druge potencialnosti razvijejo. Konzervirajoča v smislu nekega predhodnega splošnega družbenega priznanja ali v smislu, da je zanimiva za kapital, da dvigne učinkovitost nečesa, kar bo prineslo kakršen koli dobiček. V tem smislu je prihodnost negotova ravno zaradi tega, ker se z njo ne ukvarjamo.

Končal bi s svojim ljubljenim primerom. V Halberstadtu, tri ure stran od Berlina, se izvaja skladba za orgle As SLow aS Possible skladatelja Johna Cagea že 22 let, vse skupaj bo izvajano 693 let. Izumili so sistem, ki poganja zrak v orgle in spreminja ton približno na sedem let, odvisno od zapisa v partituri. Zanimiva mi je ta materialnost, vpisana v živost živega. Namreč ta koncert oziroma instalacija se izvaja v ruševinah nekdanje cerkve, ki so jo obnovili le toliko, da je poslušanje tega koncerta varno. To poudarjam samo zato, ker je edina človeška dejavnost, ki je vedno osredinjena na prihodnost, arhitektura. In arhitektura – razen v izjemnih primerih – nima določenega roka trajanja. Ko je bila zgradba na današnji Metelkovi 6 zgrajena, dvomim, da je bilo kjerkoli zapisano, da bo tukaj stala do nekega določenega leta. Bila je zgrajena in upa na neko večnost. Maska je bila zgrajena in upa na neko večnost.

Sorodna novica "Z dvema stvarema se gledališče na odru težko sooči: s smrtjo in seksom"

Alja Lobnik: Mislim, da je za nas bistveno – in vračam se na to, zakaj smo se začeli s futurizmi ukvarjati – da smo si sploh dovolili ta prostor, da premišljamo o prihodnosti. Kot rečeno, si leta 2006 marsikdo ni mogel zamisliti prihodnosti čez 17 let in ni oddal svojega koncepta. Mi pa smo ta izziv prevzeli nase in predlagali jugofuturizem: vsi govorijo, da prihodnosti več ni, vsi se prihodnosti odpovedujejo, politične razmere in ekološka kriza postajata nevzdržni. Najboljše, da kar nihilistično obupamo ali pohitrimo vse skupaj do propada – ne! Mi smo se odločili, da ne bomo na tem položaju, da si bomo vseeno skušali ustvariti prostor in zgraditi ta občutek, da je prihodnost sploh mogoča.

V eni od revij je zapisano, da vse, kar je na jugofuturizmu nostalgičnega, je točno ta občutek, da si je mogoče zamišljati prihodnost. To je nekaj, kar si tudi nova generacija Maske zase obeta, da si torej zgradimo prihodnost, postavimo svoje pogoje. Z vizijo prihodnosti želimo odpreti prostor spekulacijam, da lahko vsak pri sebi kaj bolje premisli, postavi bolj radikalno, da se prepusti neki nezamisljivi možnosti in da ni omejen s pogoji, ki nas zdaj determinirajo, in nas kdaj zaprečijo. Bistveno se mi zdi, da najdemo perspektive, ki so bile nezamisljive, ali pa jih v tem trenutku politično, družbeno ali kako drugače ni mogoče misliti. Za Masko si želim, da bi prispevala k tovrstnim debatam, da bi našla načine, ki so bolj trajnostni in prijaznejši.